Jedro

Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh.

Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino postopka in možnost tožene stranke in stranskega intervenienta, da bi te ugovore podala, pa teh ugovorov ni bilo.

Izrek

I. Pritožba stranskega intervenienta se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v II. izreka delno spremeni tako, da se II. izreka pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova premoženjske škode 16.583,48 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2004 dalje do plačila in 14.583,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in denarno vsoto v EUR v višini davčne obveznosti tožnice po predpisih, ki urejajo dohodnino, po katerih bo tožnici odmerjena dohodnina od izplačane nepremoženjske škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi (40.770 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi) na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kranju v tej zadevi, ki bo enaka vsoti odmerjene akontacije dohodnine od tega dohodka in odmerjene razlike dohodnine na letni ravni, če bo znesek odmerjene dohodnine na letni ravni za tožnico višji od zneska med letom plačane akontacije zaradi dohodka, izplačanega na podlagi sodbe in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več in drugače, se zavrne (zavrnilni del nepremoženjske škode in zavrnilni del dohodnine od premoženjske škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi).“ V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba proti sklepu I P 509/2004 z dne 2. 6. 2016 se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep.

IV. Pritožba proti sklepu I P 509/2004 z dne 9. 11. 2016 se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

V. Pritožba tožeče stranke proti sklepu I P 509/2004 z dne 23. 2. 2016 se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

VI. Pritožba tožeče stranke proti sklepu I P 517/2017 z dne 21. 3. 2018 se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

VII. Pritožba proti sklepu I P 517/2017 z dne 9. 2. 2018 se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

VIII. Pritožba proti sklepu I P 517/2017 z dne 14. 10. 2019 se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IX. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 770 EUR z zakonitimi obrestmi od 26. 6. 2003 dalje do plačila. Zavrnilo je višji in drugačni pritožbeni zahtevek. Zavrnilo je zahtevek na plačilo 73.855,50 EUR s pripadki in tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarno vsoto v višini davčne obveznosti tožnice po veljavnih predpisih, ki urejajo dohodnino, po kateri bo tožnici odmerjena dohodnina od dohodka, izplačanega na podlagi te sodbe, ki bo enak seštevku odmerjene akontacije dohodnine od dohodka, izplačanega na podlagi te sodbe in odmerjene razlike dohodnine na letni ravni, če bo znesek odmerjene dohodnine na letni ravni za tožnico višji od zneska med letom plačane akontacije zaradi dohodka, izplačanega na podlagi te sodbe in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Za stroške je bilo odločeno, da bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

2. Stranski intervenient vlaga pritožbo proti obsodilnemu delu sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče pravilno ugotavlja v 18. točki obrazložitve, da stranskemu intervenientu ni mogoče očitati protipravnosti. Iz izvedeniških mnenj in izpovedbi izvedenk jasno izhaja, da je bilo zdravljenje v skladu s stroko. Napačno pa sklepa v 23. točki, da naj bi nepooblaščena oseba tožnici protipravno odvzela prostost. Tudi če bi to bilo res, ni podana vzročna zveza z zatrjevano škodo, zato je napačno uporabljeno materialno pravo. Nepooblaščena oseba še ne pomeni vzročne zveze za zatrjevano škodo. Sicer so bili izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje, saj tožnica očita psihiatrični kliniki (v nadaljevanju PK), da ni imela zakonske podlage. Sodišče pa se je ustavilo že pri ugotovitvi, da je hospitalizacija odrejena s strani nepooblaščene osebe. Ko so pri tožnici podani pogoji za prisilno hospitalizacijo, je za vzročno zvezo nepomembno, ali jo je sprejel zdravnik ali specializant. Oba bi odločila enako. Odločitev o potrebnosti zdravljenja je medicinska odločitev in zahteva tehtanje stopnje ogroženosti. Tedaj je 49. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti opredelil pogoje za sprejem bolnika na zdravljenje brez njegove privolitve. Sodišče bi moralo pred odločitvijo ugotoviti obstoj teh elementov in potrebo po zdravljenju. Zato je sodba nepravilna. Izvedenka prof. dr. A. A. je pojasnila, da je bila odločitev, da bo tožnica prisilno pridržana, skladna s pravili stroke. Tožnica je ogrožala sebe in otroka. Enako je izpovedala izvedenka dr. B. B. Tudi iz izvedeniškega mnenja Klinike za psihiatrične bolezni X, Beograd, izhaja, da je bilo prisilno pridržanje izvedeno kot zaščitni ukrep, saj je bil razlog tudi samomorilnost, kar je nevarno za tožnico in otroka. Napačno je odločeno tudi o višini prisojene odškodnine. Sodišče opravi primerjavo z neutemeljenim zaporom, kar ni utemeljeno. Šlo je za bolnišnico, kjer je standard bivanja bistveno višji in tožnica je bila zaprta manj kot 24 ur. Subjektivni kriteriji niso tisti, ki ji dajejo pravico do takšne odškodnine.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Zlasti graja navedbe stranskega intervenienta, da je bila hospitalizacija potrebna in to obsežno obrazloži. 4. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka v delu, v katerem ni uspela. Posebej še navaja, da sodba v obrestnem delu ni izvršljiva. Pritožuje se tudi zaradi stroškovnega dela. Pritožba ima 176 strani. Zato je ni mogoče povzeti v celoti. Pritožbeno sodišče je zato v povzetkih pritožbe sledilo tožnici na način, kot je sama razčlenila pritožbo. V III pritožbe tožeča stranka graja sodbo, ker ni bila opravljena glavna obravnava. Uveljavlja 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 8. točko. Tožnica je prejela odločbo II Cp 2906/2016 in predmetno sodbo v isti kuverti. Šele po vročitvi sodbe je bila seznanjena z dejstvom, da je višje sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. 12. 2016. Zato se ni mogla izjaviti se o vseh relevantnih pravnih in dejanskih vprašanjih, ki vplivajo na končni izid pravde. Po 279a. členu ZPP v primeru soglasja strank sodišče odloči po njunih pisnih vlogah in dokazih brez glavne obravnave. Tožnica se tej pravici ni odpovedala. Poleg kršitev ZPP tožeča stranka v pritožbi pri vsaki kršitvi citira pravne podlage iz EKČP in primerljivo prakso Ustavnega sodišča. V točki IV navaja, da je sodba preuranjena. Odločba II Cp 2906/2016 ni sposobna za obravnavanje na prvi stopnji, saj je obremenjena s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in se ne ve, kaj je predmet odločanja. Iz sodbe sledi, da naj bi tožnica skupaj dobila 40.000 EUR, pri tem pa ni jasno, kaj je z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker ji sodba ni bila vročena, ni mogla sprožiti izrednega pravnega sredstva na Vrhovno sodišče. Pod V pritožbe, da sodba ni ustrezno obrazložena za zavrnilni del in je ni mogoče preizkusiti. V VI obrazložitve trdi, da izpodbijana sodba ni odločila o celotnem oziroma vseh zahtevkih, ki so bili vrnjeni v ponovno sojenje. S sodbo je bila razveljavljena tudi I. točka izreka za znesek 350 EUR s pripadki in sodba o tem nima razlogov. Zato predlaga izdajo dopolnilne sodbe, saj ni odločeno o zakonitih zamudnih obrestih od 22.500 EUR. V VII graja sodbo, da ni izvršljiva, ker ni paricijskega roka. Pod VIII navaja, da je sodba preuranjena, saj tožnici še ni iztekel rok za vložitev predloga za izdajo dopolnilne sodbe k odločbi II Cp 2906/2016 in ni iztekel rok za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje na podlagi 357a. člena ZPP in vložitev predloga za dopustitev revizije. Kršeno je načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Uveljavlja kršitev pravice do pritožbe. V IX pritožbe graja sodbo sodišča prve stopnje v delu, da je bila sodba pred to razveljavljena le zaradi 14. točke drugega odstavka 339. člena in 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja sodbo sodišča druge stopnje v 10. točki. Nato obširno graja ugotovitev, da je sodišče druge stopnje odločilo, da je prejšnjo sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Ponavlja razloge iz prejšnje pritožbe o tem, kaj vse bi moralo višje sodišče presojati v tožničini pritožbi. V točki X in XI graja zavrnilni del sodbe za nepremoženjsko škodo in citira posamezne odločbe Vrhovnega sodišča in višjih sodišč, iz katerih sklepa, da je odškodnina prenizka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica še v letu 2006, ko je bila zaslišana, trpela hude duševne bolečine in da je stresni reakciji sledila leto dni trajajoča posttravmatska stresna motnja, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. C. C. Zato je odškodnina iz naslova prve hospitalizacije in druge hospitalizacije občutno prenizka. Pod XII graja prisojeno odškodnino v zvezi s prvim škodnim dogodkom. Obeh škodnih dogodkov ni mogoče obravnavati ločeno. Nato analizira podobne primere, graja delovanje mame kot podaljšane roke države in dejstva, da je morala hoditi k dr. D. D. na ambulantne preglede. Tožnici je bila dana tableta Apaurin 5 mg za spanje, kar dokazano lahko škoduje plodu. Tožnici so odvzeli telesne tekočine za nepojasnjen primer. Sodišče ni obrazložilo odstopa od sodne prakse, saj je v podobni zadevi bilo prisojenih 6.000 EUR (II Cp 739/2012). Opozarja na prizadetost dobrega imena in časti in za prisojene odškodnine v podobnih primerih. Pod XIII pritožbe pojasnjuje, da primer L. M. proti Sloveniji ni primerljiv s tožničinem primeru. V zadevi Storck proti Nemčiji je sodišče oškodovanki prisodilo odškodnino 75.000 EUR zaradi prikrajšane priložnosti v osebnem razvoju in pravici do avtonomnega odločanja. Navaja še primere iz praks ESČP pod XIV pritožbe obširno povzema predloženo dokumentacijo De Paul, primer Slites proti Iowa iz ZDA, primer Faingem Baum proti Oaklam Medical Center, Leal proti Simon, Vincent proti Walzu, America Cianamid Co. proti Frankson in meni, da bi sodišče moralo obrazložiti te primere. Sodišče v sodbi II Cp 2906/2016 ni presojalo, kdaj gre pri pojavu tardivnih diskinezij zaradi uporabe antipsihotikov v skladu z medicinsko doktrino za strokovno napako in za primere mučenja zaradi diskriminacije. Pod točko XV pritožbe graja, da je tudi skupaj prisojena odškodnina 40.770 EUR prenizka in da ni izgubila statusa žrtve nezakonitega odvzema svobode in mučenja. Iz točke XVI pritožbe je mogoče sklepati, da graja odločitev sodbe v zvezi s prvo hospitalizacijo. Opozarja na Ustavo, EKČP, Mednarodni pakt državljanskih in političnih pravicah, Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. PK ni obvestila sodišča o pridržanju, kar bi morala v roku 48 ur storiti. Vendar tudi za prvi škodni dogodek velja, da je podana protipravnost, saj je to ugotovilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-60/03 in Vrhovno sodišče. Ravnanje PK graja tudi v naslednji točki pritožbe. PK bi morala obvestiti sodišče o pridržanju, čeprav je bila tožnica že odpuščena. V odločbi višjega sodišča II Cp 1964/2011 je bilo zavzeto stališče, da je odgovornost države zaradi nezakonitega pridržanja objektivna in je treba uporabiti analogijo določbe 542 ZKP. Nato analizira odločbo Ustavnega sodišča U-I-60/03 in odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Želi ugotovitev, da je bilo samo pridržanje nezakonito in napačno. V točki XVIII nadaljuje z izpeljavo teze, da je bila pridržana nezakonito in v nasprotju z vsemi domačimi in tujimi pravnimi akti, ki to urejajo. Graja razlago sodišča prve stopnje o prepovedi retroaktivnosti in meni, da pravo Republike Slovenije ni usklajeno z mednarodnimi pogodbami. Enako velja za točko XIX, XX in XXI. Opozarja, da je bil takratni ZNP v nasprotju z Ustavo in povzema napačno ravnanje dr. E. E. V zvezi s prvo hospitalizacijo ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče ni upoštevalo zadosti, da je bila noseča in da je bil ogrožen razvoj plodu in da je sodišče napačno povzelo tožničino tožbo (XXII). V XXIII graja sodbo v dokazno oceni, pričevanje dr. F. F. in izvedeniškega mnenja Klinike X iz Beograda ter izpovedbe prof. dr. A. A. Meni, da bi neodvisno sodišče moralo samostojno oceniti protipravnost ravnanja dr. E. E. in to umestiti v materialno pravo. Ker je sodišče upoštevalo razloge dr. F. F. in izvedenk, da se morajo zdravniki specializanti pri pridržanju posvetovati z zdravnikom psihiatrom, je kršilo tožničino pravico do nepristranskega in neodvisnega sojenja. Sodišče se o tem ni izjavilo oziroma le delno (pritožba pod točko XIV). Pritožba pod točko XV povzema dogajanje ob prvem pridržanju. Tožnica je bila drugega dne odpuščena, ker sta starša podpisala izjavo, da je PK odvezana odgovornosti in sodišče ni opravilo kontrole nad izvršenim ukrepom pridržanja, trditvijo, da je bil ogrožen razvoj plodu. Ni upoštevalo pritiska staršev in dejstva, da je morala hoditi nato na ambulantno zdravljenje k dr. D. D. Utrpela je tudi hudo škodo za razžalitev dobrega imena, saj ji je bila mimo pravil stroke postavljena diagnoza trajna blodnjava motnja. Pod XVI pritožbe graja sodbo pod točko 35 oziroma izvedeniško mnenje dr. G. G., ki je izpovedala, da je tožnica prejela 10 mg Apaurina in Haldol. Tožnica je prvi dan prejela Apaurin 5 mg in ni prejela nobene predpisane terapije, ker se je uprla. Nato ji je bila predpisana terapija, ki pa je ni prejela. Sodišče pa v nasprotju z mnenjem izvedenke zatrjuje, da je izvedenka v mnenju potrdila, da so bila vsa uporabljena zdravila dana v predpisanih količinah in v skladu z izdanimi dovoljenji za zdravila in da se v tistih letih ni posvečalo pozornosti medsebojnemu učinkovanju zdravil kot v letih kasneje. Ta zaključek nima podlage v izvedenih dejstvih. Nato povzema izvedeniško mnenje dr. G. G. in polemizira s strokovnimi mnenjih, ki jih je citirala izvedenka. Opozarja, da so zdravila, ki so ji bila predpisana v času prve hospitalizacije bila svetovana tudi v ambulantnem zdravljenju pri dr. D. D. Nato analizira škodljivost teh zdravil in se sklicuje na objavljene članke. Zlasti kritizira sklep sodišča, da naj bi bila hospitalizacija nujna zaradi otroka in da je PK storila vse, da do poškodbe plodu ne bi prišlo. Sodišče ni pridobilo mnenja o tem, da bi bilo treba narediti oceno tveganj za tožnico in plod v zvezi z odrejeno medikamentozno terapijo. Opozarja tudi na mnenje kliničnega farmacevta I. I., mag. farm. Tožnica je podala pripombe na izvedeniško mnenje, pri tem citirala strokovno literaturo o škodljivosti naštetih zdravil, posebej pri plodu. Sicer pa je tudi izvedenka dr. G. G., ko je bila zaslišana, izpovedala, da ne ve, koliko Haldola naj bi tožnica dobila. Sodišče pa utemeljuje svojo odločitev z izvedeniškim mnenjem prav A. A., da s predpisovanjem zdravil ni bilo storjenih napak, ker naj bi bila zdravila v okviru dovoljenja za zdravljenje. Enako je izpovedala tudi B. B., da so zdravila ustrezala takratni zdravniški praksi. Na pripombe tožnice pa se sodišče ni odzvalo. Do izvedeniškega mnenja dr. K. K. se sodišče prve stopnje ni opredelilo in zato uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega ostavka 339. člena ZPP. Izvedenec se je opredelil v zvezi s predpisano kombinacijo zdravil in sklepal, da je verjetnost nastanka stranskih učinkov večja kot bi bila za vsako posamezno zdravilo. Izvedenke iz Bolnice X pa niso naredile skrbne ocene tveganja in koristi za predpisana zdravila. Nato v dveh naslednjih točkah graja izvedeniško mnenje in zaslišanja prič psihiatrinj na način, da utemeljuje pravico do prostovoljnega zdravljenja ob procesnih jamstvih. Opozarja na soglasje bolnika in na napačno sklicevanje izvedenke A. A. o takratni praksi v Republiki Srbiji, ki slovi po političnih zlorabah v psihiatriji. Sodišče se ni opredelilo do dokaza nacionalnih smernic dobre klinične prakse za shizofrenijo, Beograd, 2013, ki opozarja, da je v nosečnosti potrebno se izogibati polifarmaciji in uporabljati najnižje učinkovite odmerke. Pod točko XIX graja potek zaslišanja izvedenke dr. A. A. in dr. B. B. tako, da tožnica ni imela pravice zastavljati vprašanja o tem, kakšne standarde je dolžan upoštevati zdravnik pri oceni, ali ima pacient uvid v svoje bolezensko stanje in o zahtevani strokovni literaturi. Uveljavljala je tudi napačen prevod izpovedb, kar je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da želi spreminjati vsebino prevodov. Sodišče pa je izvedenki postavljalo zavajajoča vprašanja. Tožnica ni dobila informacije o rezultatih krvnih izvidov in tožena stranka ji do danes ni podala pojasnila, zakaj je ob prvi hospitalizaciji brez njene vednosti in soglasja odvzela telesne tekočine. Ni se opredelilo do pripomb tožnice na izvedeniško mnenje dr. G. G., da iz registra centralne baze zdravil izhaja, da obstaja raztopina Haldol za injeciranje in o predpisanih dozah za odraslo osebo. Predpisana doza v času tožničine nosečnosti je torej bistveno presegala najvišjo dovoljeno dozo za odraslo osebo. V naslednji točki še naprej polemizira o varnosti predpisanih zdravil in opozarja na pripombe na izvedeniško mnenje dr. K. K. Sodišče bi moralo odgovoriti na ponujen dokaz, to je overjen prevod smernic o uporabi antipsihotikov iz 3. oktobra 2015. Tožnica je grajala tudi izvedeniško mnenje dr. G. G. o uporabljeni medikamentozni terapiji v času prve hospitalizacije. V zvezi z zdravili tudi v točki XXIII pritožbe opozarja na izpovedbo dr. B. B. sodišče pa ni pojasnilo, zakaj je sprejelo mnenje te izvedenke, saj iz medicinske dokumentacije izhaja, da je bil Haldol predpisan v ampulah in ne v miligramih, srbske izvedenke pa niso razpolagale z ampulami in niso vedele, koliko miligramov je v ampulah. Izpovedale so le o „terapevtskem odmerku“. Sodnica pa je izvedenki sugerirala in dopolnila stavek „trajna blodnjava motnja“. Zato je bilo tožnici odvzeto enako varstvo pravic in možnost poštenega sojenja. V točki XXXIV pritožbe so navedbe v zvezi z ambulantnim zdravljenjem pri dr. D. D., s katerimi je tožnica utemeljevala tožbeni zahtevek za prvo hospitalizacijo. Zato je tudi prisojena odškodnina prenizka. Sodišče sklepa, da tožnici ni nastala nobena škoda, saj ni jemala zdravil, ki ji jih je predpisala dr. D. D. Vendar je spregledalo, da je trpela duševne bolečine zaradi ogrožanja varnosti nje same, plodu in zaradi siljenja k očitno škodljivi medikamentozni terapiji. V točki XXXV pritožbe analizira prihod v bolnico dne 26. 11. 1999, svoje slabe izkušnje z dr. E. E. in kako jo je prepričal, da je šla skozi vrata, ki so se zaprla. Prišla pa je samo zaradi težav s spanjem. Ker so jo prepričali, da mora prespati, je pristala, saj je niso hoteli odpustiti, nato opisuje dogajanje naslednjega dne in odpust iz bolnice na njeno željo in ob asistenci staršev. Klinika ni opravila potrebne diagnostike, ampak so jo naročili pri dr. D. D. Dr. J. J. je bil pri dr. D. D. in opisuje, kaj mu je povedala. Povzema medicinsko dokumentacijo z dne 26. 12. 1999. Iz predložene medicinske dokumentacije izhaja, da bi dr. F. F. opravil oceno tveganja za tožnico in plod pred izdajo zdravila Apaurin 5 mg, ne izhaja pa, da bi tožnici pojasnil morebitne škodljive učinke tega zdravila zanjo in za plod. Povzema vso zdravniško dokumentacijo iz tega dneva. Nato povzema, kaj je bilo vse zapisano kot potrebno zdravljenje oziroma jemanje zdravil. Poudarja, da tožnica 27. 12. 1999 predpisanih zdravil dejansko ni prejela. Dr. E. E. pa je tožnici postavil diagnozo trajna blodnjava motnja in svetoval številna zdravila. Že zaradi posledic prve hospitalizacije je imela določeno stopnjo izgube samozavesti, počutila se je negotovo, ko je hodila v službo na sodišče, saj ji je bilo pri njem torej neprijetno, čeprav je vedela, da niso seznanjeni s hospitalizacijo. Poudarja, da PK ni pridobila privolitve tožnice in to bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri višine odškodnine.

Pod točko XXXVII pritožbe tožeča stranka opozarja na izvedeniško mnenje C. C. na potrebe žensk pred porodom in po porodu in na to, da bi pacientka ob prihodu v zdravstveno ustanovo morala imeti žensko osebje, kar ji ni bilo zagotovljeno. Tudi v zvezi s prvo hospitalizacijo je bilo bivanje in higienski pogoji pridržanja neprimerni, prisilno je dobila pižamo, odvzeta ji je bila osebna obleka. Niso ji bila zagotovljena nosečniška oblačila. Izvedenec C. C. je ugotovil, da je tožnica doživljala psihični pritisk s strani matere, da mora k dr. D. D. Izvedenec dr. K. K. je odgovoril na vzroke za motnjo spanja. Tožnici niso bile ponujene alternativne oblike zdravljenja, nespečnosti. V naslednji točki pritožba opozarja, da tudi v zvezi s prvo hospitalizacijo sodba ni obrazložena, saj se sodišče ni opredelilo do vseh zatrjevanih dejstev in dokazov. Nato ponavlja vse protipravnosti, za katere meni, da so izkazane (točka XL). Glede višine odškodnine pa se sklicuje na pritožbene razloge iz pritožbe z dne 11. 1. 2017 zoper sodbo z dne 23. 12. 2017. Bila je večkrat hospitalizirana, krog oseb, ki so seznanjene z njeno hospitalizacijo pa se stalno širi. Zato jo je tlačila nočna mora in težko se je vključevala v delovno okolje. Sodišče tega ni upoštevalo pri določitvi višine odškodnine. Tako v točki XLII prepisuje ugotovitve sodbe pred sodbo višjega sodišča in ki se nanaša na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi z drugo hospitalizacijo (stran 49 do 55 pritožbe). Iz te sodbe (II Cp 2906/2016) izhaja, da je bilo ugotovljeno, da je bila zdravljena prisilno, da so ji grozili z zdravili in da so nad njo izvajali kontrolo jemanja zdravil z drobljenjem. Opozarja na prepoved mučenja. Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja nobena trditev, ki bi dokazovala, da bi pri tožnici v času pridržanja obstajala duševna bolezen ali motnja, ki opravičuje pridržanje in medikamentozno terapijo. Tako ni bila dokazana medicinska nujnost uporabe medikamentozne tarapije. Na to opozarja tudi ob sklicevanju na primerljive sodbe ESČP. Tožena stranka tudi ni dala take trditvene podlage. Ves čas zdravljenja z zdravili, zaradi katerih je utrpela neželjene učinke, je bila prizadeta njena telesna in duševna integriteta. Bila je v poporodnem stanju, stara 29 let. Nato povzema tiste dele izvedeniških mnenj, ki se nanašajo na poporodni čas in prepovedi jemanja določenih zdravil. Enako nadaljuje v točki XLIV. Nato v točki XLV obrazložitve analizira še zatrjevane kršitve delavcev CSD zaradi nezakonitega obiska njenih staršev in o prejetih zdravilih v drugi hospitalizaciji. Sodišče ni z zadostno mero skrbnosti ocenilo medicinske dokumentacije, ki se nanaša na čas 2. 8. 2000 in izvedeniška mnenja v zvezi s predpisanimi zdravili. Zato je napačen sklep sodišča, da PK ni mogoče očitati kršitev profesionalne skrbnosti. Meni, da je uporaba medikamentoznega zdravljenja kemična lobotomija. Nevrolog dr. K. K. in dr. G. G. sta ugotovila, da uporabljeno zdravljenje v letu 2000 predstavlja nevarno zdravljenje, ki ima lahko za posledico tudi smrt in hude poškodbe. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev, da je imela telesne poškodbe oralne diskinezije, nezaželen učinek zdravila. To je izvedenec dr. K. K. ugotovil iz ambulantnega kartona pri dr. D. D. Sodišče se ni opredelilo do pripomb tožnice v zvezi z izpovedbo dr. K. K., da bi z magnetno resonanco bilo moč ugotoviti, ali gre pri tožnici za strukturno spremembo možganov, čeprav izvedenec meni, da tega ni mogoče objektivno oceniti, ker slikanje ni bilo izvedeno pred drugo hospitalizacijo in ker z leti prihaja do otrafije možganov. PK pa je opustilo opravo predhodnega nevrološkega pregleda in zato to ne more iti v škodo tožnici. Sodišče se tudi ni opredelilo do strokovne literature in izpovedb dr. G. G., da je bila tožnica zdravljena sočasno z več zdravili. Tožnici niso bile ponujene milejše oblike zdravljenja kot so psihoterapevtske in socialterapevdske.

Pod točko XLVI pritožba opozarja na ugotovitve odbora CPT/7NF/E (99), Strasbourg, 18. avgust 2000 o prisilni hospitalizaciji v psihiatričnih ustanovah. Predvsem gre za pravico pacienta, da zdravljenje zavrne. Iz 67. točke sodbe izhaja, da sodišče vsebinsko le povzema te določbe. Tako iz sodbe z dne 23. 12. 2016 kot iz sodbe 6. 11. 2017 izhaja, da je sodišče oblikovalo nov standard, kdaj gre za kršitev profesionalne skrbnosti, ki ni skladen s prepovedjo mučenja, če oseba, za katero ni bilo objektivno ugotovljeno, da je duševno bolna, prisiljena v jemanje različnih vrst psihotropnih zdravil z namenom sedacije. V naslednji točki pritožbe opozarja na omejevalne ukrepe stroke, da se je treba izogibati polifarmaciji in da sedaj prednost monoterapiji ter individualizaciji. Sodišče se ni opredelilo, ali gre pri tožnici v zvezi z oralnimi dislimizijami za trajno poškodbo, če se zaradi poteka časa na podlagi pregleda to ne da več objektivno verificirati. V naslednjih točkah analizira pravne podlage za svoje trditve (Ustavo RS, ustavne odločbe, EKČP). V točki IL pa zatrjuje kršitve pravice do varstvo osebnih podatkov, saj je zaradi nezakonitega pridržanja prišlo do nezakonite obdelave njenih osebnih podatkov, saj v to ni nikoli privolila. PK ni zagotovila ustreznega varovanja teh podatkov. Tako so bili dani na vpogled izvedencu dr. M. M. in PK je 22. 2. 2008 na zahtevo tožnice blokirala iz njene medicinske dokumentacije vse osebne podatke. Kljub tožničinemu nasprotovanju je sodišče prevedlo medicinsko dokumentacijo v srbski jezik in jo vročilo srbskemu izvedenskemu organu za izdelavo psihiatričnega izvedeniškega mnenja kršitev pravice do neodvisne in nepristranske preiskave in do rehabilitacije (točka L pritožbe). Tožena stranka ni sprejela ustreznega zakona, da bi žrtvam nezakonitega pridržanja zagotovila pravico rehabilitacije in gre za očitno diskriminacijo na področju zdravstvenega stanja. Slovenska medicinska doktrina nima smernic o tem. Zmotno se sodba opira le na čas škodnih dogodkov, ker je bila terapija v letu 2000 in bi se moralo sodišče opreti na ugotovitve izvedenk o tem, da bi bilo treba upoštevati nov profil strokovnjakov kot so klinični farmakologi. Opozarja na mnenje izvedenca G. G., da bi morali zdravniki imeti določene predpise, kaj morajo ob sprejemu pacienta narediti. Sodišče pa se o tem ni opredelilo. Sodišče bi v ponovljenem sojenju moralo upoštevati e-mail z dne 16. 1. 2017 in e-mail tožnice z dne 3. 9. 2016 kot dokaz, da se z drobljenjem tablet lahko skrajša čas razpadlosti, kar vpliva na hitrost raztapljanja učinkovine v krvi. Sodišče se ni opredelilo do kršitev pravic osebnosti tožnice v zvezi s podatki iz medicinske dokumentacije za tožnico, saj je PK tekom hospitalizacije opravilo vrsto ocen tožnice, kar vzbuja občutek sramu, tesnobe, jeze, krivde in žalosti. Sodišče se ni opredelilo do strokovne literature, katero je predložila tožnica z vlogo z 18. 3. 2008 in pri tem ponavlja vsebino teh priporočil in smernic. Pod točko LIII pritožbe pa opozarja, da izvedenka dr. G. G. ni odgovorila, ali je odrejena kombinacija zdravil bila varna ali eksperimentalna in to v zvezi s predpisano terapijo v letu 1999 in v letu 2000. Ni podala definicije predozirane niti zastrupitve. Za prvo hospitalizacijo ni vedela povedati, koliko haldola je bilo tožnici predpisanega v času hospitalizacije in koliko je bilo po takratni doktrini. Tožnica je predlagala drugega izvedenca, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo. Sodišče je zaslišalo ustno dr. K. K., ki je želel po ustnem zaslišanju podati še pisno dopolnitev, pa je sodišče sporočilo, da tega ni naročilo. Do tega se ni opredelilo v sodbi. Nato v točki LIV našteva vse predložene dokumente (stran 95 do 102) in trdi, da se sodišče do teh mnenj in dokazov ni opredelilo kot tudi ne do pripomb tožnice na izvedeniška mnenja. Nato dogajanje osvetli s strani kršitev pravice do prepovedi diskriminacije. Trdi, da je medikamentozno zdravljenje povzročilo poškodbe in utemeljuje obstoj duševne motnje pri tožnici, čeprav ta objektivno ni izkazan (stran 103 pritožbe). Zato ji tudi ni prisodilo odškodnine, kar bi moralo. V času je izvajalo z grožnjami pritisk in se ni opredelilo do trditev tožnice o prepovedi diskriminacije in drugih zatrjevanih kršitev temeljnih človekovih pravic. Tožnici je večkrat naložilo plačilo stroškov za izdelavo tujega izvedeniškega mnenja, čeprav je tožnica opozorila, da ni predlagateljica tega dokaza. S tem jo je spravilo v podrejen položaj. Sodišče je z izvedbo dokaza s srbskim izvedencem povzročilo povsem nepotreben in nesorazmeren strošek postopka in sedaj ne ve, kako bo na koncu odmerilo stroške. Objavljalo je podatke o njenem osebnem imenu na spletni strani sodišča skupaj z opravilno številko zadeve in s tem bi se lahko javno seznanila, da je bila prisilno pridržana. Sodišče je nato brez znanja tožnice izdalo napotnice o brezplačni pravni pomoči zaradi plačila obveznosti po sklepih z dne 7. 3. 2016 in jih predložilo v plačilo Okrožnemu sodišču v Kranju ter tožnico zadolžilo iz naslova brezplačne pravne pomoči, ki jo je tožnica predhodno že sama plačala. Sodišče je najprej vročilo sodbo bivšemu pooblaščencu in kljub seznanitvi s preklicem pooblastila, sodbo vročilo. Ko pa ji jo je vročilo, je to sovpadalo s šolskimi počitnicami. S tem sodišče izraža premoč nad tožnico. V točki LVII pritožbe k prepovedi diskriminacije in opisuje svoje počutje v bolnici.

V točki LVIII vlaga pritožbo zoper sklep I P 509/2004 z dne 9. 11. 2016. Sodišče je v 2. točki zavrglo ugovor tožnice zoper prepis zvočnega posnetka na naroku z dne 10. 10. 2016 o zaslišanju srbskih izvedenk z obrazložitvijo, da ima stranka v treh dneh po izdelavi prepisa pravico do vpogleda v prepis in ugovor. Zavrnilo je tudi ugovor, ker v zavrnilnem delu tožnica ugovarja popolnost oziroma nepravilnost prevoda. Tega pa ni mogoče zavrniti z ugovorom po 125a. členu ZPP in to ni v skladu z materialnim procesom vodstva sodišča, ko je sodišče na naroku 10. 10. 2016 strankama pojasnilo, da bo prepis zvočnega posnetka opravljen le v tistem delu, kjer je bil prevod v slovenski jezik, ne pa tudi v originalni izpovedbi v srbskem jeziku in da imajo pravdne stranke glede na tehnične možnosti dostopa do posnetka in če želijo, lahko zahtevajo dopolnitev prevoda morebitnih izpovedb izvedenk. Sodišče v ugovoru v zvezi z nepravilnostjo prevoda ni vsebinsko pojasnilo stališča in je ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da je ugovor po citiranem členu omejen, tožeča stranka uveljavlja kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče je oprlo svojo odločitev na izpovedbo dr. B. B. v delu, v katerem je tožnica uveljavljala netočnost prevoda. V točki LIX pritožbe tožnica navaja, da sodišče o razlogih izpodbijane sodbe navaja, da se je že v sodbi I P 509/2004 z dne 23. 12. 2016 podrobno opredelilo do pravočasnosti in dovoljenosti tožničinih navedb in dokaznih predlogov do zadnje glavne obravnave in da zato teh razlogov ne bo ponavljalo. Višje sodišče se v odločbi II Cp 2906/2016 ni opredelilo do vseh relevantnih trditev tožnice glede kršitev postopka in na te navedbe ni bilo odgovora v razlogih sodbe II Cp 2906/2016 v točkah 27 do 31. Zato jih ponovno uveljavlja kot s pritožbo 23. 12. 2016. Sodišče pod točko 8 sodbe z dne 23. 12. 2016 navaja, da so pomotoma izpadle pri popisovanju. Tožnica opominja, da niso mogle izpasti, če niso nikoli obstajale. Sodišče v tej sodbi meni, da je tožnica prekludirana glede vloge z dne 24. 3. 2006 z dokazili, ki jih sodišče ni upoštevalo; tožnica pa ni zatrjevala niti dokazala, da v vlogah podanih navedb in predloženih dokaznih listin ni mogla navesti oziroma jih predlagati kot dokaz na prvem naroku za glavno obravnavo. Pač pa je ta vloga bila vložena v zvezi s prvim narokom, saj so na naroku 16. 3. 2006 bile kršene njene pravice v postopku, ker okrožna sodnica R. R. tožnici ni dala možnosti, da predstavi svoj primer pred sodiščem. Nato ocenjuje delo sodnice R. R. Sodišče kot prepoznih ni upoštevalo prilog A170 in A171, kar je dokazilo kršitev načela neposrednosti s strani sodnice S. S. Sodišče v izpodbijani sodbi, sklicujoč se na razloge sodbe z dne 23. 12. 2016, da ni upoštevalo vloge tožnice z dne 18. 3. 2008, razen v delu glede njihovih licenc v letu 1999 in 2000. Tožnica je 18. 3. 2008 vložila dve vlogi in sicer pripravljalno vlogo in ugovor zakonitega sodnika. Sodišče bi se moralo opredeliti do tožničine vloge z dne 18. 3. 2008 glede zakonitega sodnika in predloženih dokazov. Uveljavlja neustrezno materialnopravno vodstvo, saj so zadevo obravnavali štirje sodniki prve stopnje. Nato pa sodnica R. R. tožeči stranki očita, da bi morala sama predložiti listine, ki jih je predlagala kot dokaz v postopku. Sodišče pa zavrne dokazni predlog, da zaprosi Zavod za zaposlovanje o možnosti zaposlitve za osebe, čeprav sploh ne gre za listino, ki se že nahaja pri državnem organu in naj zaprosi Ministrstvo za pravosodje, ki je zadolžen za izvajanje MKPM, žrtev mučenja zagotavlja pravico do nepristranske in učinkovite preiskave. Sodišče zaradi opustitve obveznosti preiskave in nadzora sodišča nad zakonitostjo pridržanja, ni izvajalo dokazov. Glede medikamentozne terapije pa je celo štelo dokaze za prepozne, saj bi samo moralo o tem pribavljati dokaza. Graja obrazložitev v točki 19 glede predlaganih dokazov. Sodišče ni dopustilo dokaznih predlogov glede dokazov A191 do A193 in A197 do A198 in A202 in A203, ki so bili vloženi še pred zaslišanjem lečečih zdravnikov. Iz teh dokazov bi se videlo, da se je nad tožnico izvajalo mučenje, saj gre za članke in strokovno literaturo s tega področja. To bi dokazovalo, da je bilo ravnanje lečečih psihiatrov protipravno in v nasprotju s pravili stroke. Sodišče pa ni dopustilo teh dodatno predlaganih dokazov. Sodišče pa zmotno očita tožnici, da ni navedla, zakaj teh dokazov ni predložila na prvem naroku, saj iz dokazov jasno izhaja, da jih v tem času še ni bilo. Sodišče bi moralo tožnico v okviru 285. člena ZPP pozvati, da dopolni navedbe v zvezi s ponujenimi dokazi. Stranski intervenient je zaprosil sodišče za 8-dnevni rok, da se lahko izjavi o podanemu izvedeniškemu mnenju tožnice, pa sodišče temu ni sledilo. Sodnica je bila pod pritiskom obljube, danemu predsedniku Vrhovnega sodišča, da bo zadeva zaključena do konca 2016. S tem je podan dvom v nepristranskost sodnice in uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena. Sodišče pa je vlogo z dne 10. 10. 2016 štelo kot nepotrebno in s tem tožnici onemogočilo dostop do sodišča. Zavrnilo je tožničin zahtevek iz naslova premoženjske škode in iz naslova povračila davčnih obveznosti in s tem v zvezi predlagan dokaz z izvedencem finančne in davčne stroke. Predlagala je tudi dokaz za angažiranje mednarodno priznanega strokovnjaka za ugotavljanje dejanj mučenja. Sodišče je sporočilo, da tujega izvedenca ne bo več iskalo, zato je bila tožnica prisiljena modificirati dokazni predlog z domačimi izvedenci. Tožnica v RS nima na razpolago nobenega učinkovitega pravnega sredstva zaradi odškodnine zaradi nezakonitega pridržanja, saj plačevanje stroškov postopka v višini, kot so nastali, tožnici preprečuje normalen standard življenja. Zato uveljavlja kršitev do sodnega varstva iz 13. točke tega člena in 6. člena EKČP. Sodišče zmotno sledi izvedenskemu organu Klinike X iz Beograda. Zato ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice o postavitvi drugih izvedencev. S tem, ko se sodišče ni opredelilo do pripomb tožnice na izvedeniška mnenja te klinike, dr. K. K., dr. G. G. in dr. C. C., je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, iz Ustave in EKČP. Sodišče ni odpravilo nasprotij med izvedeniškim mnenjem dr. K. K. in dr. G. G. glede nevroloških preiskav, s katerimi bi se lahko ugotovilo stare možganske poškodbe zaradi uporabljenega invazivnega zdravljenja v času druge hospitalizacije. Sodišče je upoštevalo prepozno pritožbo stranskega intervenienta zoper sodbo 23. 12. 2017, tožnici pa je onemogočilo vložitev pritožbe, saj je to vročilo bivšemu pooblaščencu, pooblastilo pa je bilo preklicano. Sodišče bi zato moralo pritožbo stranskega intervenienta zavreči. Sodišče je upoštevalo pritožbo stranskega intervenienta in upoštevalo navedbe, ki jih je podal šele v pritožbi zoper sodbo 23. 12. 2016. Pod točko LX pritožbe uveljavlja kršitev pravice do dostopa do sodišča in do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s pravico do odškodnine zaradi kršitve 5., 3. in 8. člena EKČP. Pri tem zlasti izpodbija odločbo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Rop 136/2015 z dne 18. 9. 2015. Nato se opredeljuje do dosedaj nastalih stroškov izvedeniških mnenj, stroškov tolmačenja v zvezi z izvedeniškim mnenjem klinike X. Meni, da dosedanji stroški znašajo 30.955,64 EUR. Zlasti stroški Klinike za psihiatrične bolezni X so bili nepotrebni in meni, da ne bi smeli postaviti izvedenca iz države, ki krši pravice pacientov s področja duševnega zdravja. Pod LXI pritožbe graja kršitev sojenja v razumnem roku in smrti zaradi napak v slovenski psihiatriji, saj sodišče ni zagotovilo učinkovite preiskave. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnice, da je zakonska uskladitev v neskladju z Ustavo, EKČP, Konvencijo proti mučenju. Opozarja na Zakon o dohodnini, po katerem bo morala plačati dohodnino zaradi odškodnine, saj odškodnine zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični ustanovi niso oproščene dohodnine. Meni, da bi morala biti oproščena stroškov in taks ter dobiti priznane stroške za Bpp. Pod točko LXIII pritožbe obrazlaga nezadovoljstvo z ravnanjem sodišča glede oprostitve plačila stroškov postopka. Pri tem povzema vse dogajanje v zvezi z izločevanjem sodnice in ugotovitvami Vrhovnega sodišča o stroškovnih vidikih vodenja postopka. Graja tudi odločitve o sodnih taksah. V naslednji točki meni, da je razpravljajoča sodnica hitela s postopkom na neprimerni način, saj je tožnica 20. 9. 2016 vložila predlog za preklic glavne obravnave, ker je prepozno dobila vabilo in ni mogla podati pripombe na izvedeniško mnenje. Ker je prejela odločbo višjega sodišča skupaj s predmetno sodbo, je izgubila rok za vložitev ustavne pritožbe proti sklepu višjega sodišča II Cp 1045/2016. Sodnica ji tudi ni ugodila, ko je prosila za podaljšanje rokov za pripombe na izvedeniška mnenja. Pod točko LXV vlaga pritožbo proti sklepu Okrožnega sodišča I P 509/2004 z dne 2. 6. 2016, s katerim je sodišče s sklepom dovolilo PK stransko intervencijo na strani tožene stranke. Ni prejela vloge PK o priglasitvi intervencije in se o tem ni imela možnost izjaviti. Zlasti jo prizadane, da je UPK zanikal, da je bila podvržena mučenju in neprimernemu obravnavanju. Meni, da je sklep o dopustitvi intervencije nepravilen. Pod LXVI pritožbe opozarja na vložitev tožbe 29. 7. 2003 in da je bila tožena stranka dvakrat obsojena pred EKČP zaradi nerazumnega roka. Opisuje vse pospešitve postopka. Meni, da o njej ni odločalo nepristransko sodišče. Meni, da bi se sodnica morala sama izločiti. Opozarja, da je bilo izvedeniško mnenje brez pregleda. Vmes je skušala izločiti izvedence iz Srbije. Sodišče pa je zavrnilo tožničin predlog za izločitev Klinike za psihiatrijske bolezni X in tedaj je tudi prišlo do nezakonite obdelave podatkov. Gre za sklep I P 509/2004 z dne 23. 2. 2016. Ta klinika ne izpolnjuje pogojev za priznanje lastnosti izvedenca in opozarja na vse dokumente proti Republiki Srbiji, kjer kaže, da je prišlo do zmotnega obravnavanja pacientov in mučenja pacientov in mučenja. Sodba se opira na to izvedeniško mnenje in je zato nezakonita. Sodba II Cp 2906/2006 o tem nima razlogov. Očitno se je višje sodišče izognilo presoji zatrjevanih kršitev. Graja tudi odločitve o izločitvi sodnice S. S. Povzema dogajanje okoli imenovanja izvedenca psihiatrične stroke in opisuje, kako je potekalo imenovanje izvedenca in zakaj je nasprotovala, da se delo zaupa izvedencem v Avstriji, Nemčiji in Švici. Želela je tudi izvedenca, ki govori angleški jezik, ker sama nemškega jezika ne govori. Vmes graja tudi sodbo II Cp 2906/2016. V točki LXXIV odpira odločitev o izločitvi sodnice po predlogu z dne 6. 11. 2016. Nadaljuje z dogajanjem v zvezi z izločevanjem predsednika Vrhovnega sodišča. Opisuje, kako je predlagala delegacijo na Vrhovno sodišče. Pod točko LXXVI zatrjuje, da je pretvorba vtoževane terjatve iz slovenskih tolarjev v evre napačna, saj bi morala biti višja obrestna mera zakonitih zamudnih obresti, ki je bila v tolarjih 8 %, za EUR pa je nižja. Graja odločitev sodišča iz naslova premoženjske škode. Opozarja na že pravnomočno odločitev z vmesno škodo in to tudi za tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode. Sodišče se pri odločanju o višini premoženjske škode ne bi smelo spuščati v vprašanje, ali spada v temelj zahtevka, saj je vezano na vmesno sodbo. Moralo bi obravnavati samo višino. Trditve, s katerim sodišče zavrne zahtevek za škodo, predstavljajo odločitev o vzročni zvezi in opozarja na sodbo II Ips 573/05. Ne bi smelo upoštevati ugovorov, ki jih tožena stranka ni dala. Razlog zavrnitve, ki ga je navedlo sodišče, da se je tožnica sama odpovedala službi zaradi ambicij opraviti pravosodni izpit, je bilo uveljavljeno že v sodbi I P 509/2004 in sicer na 39. strani vmesne sodbe in to je bilo uspešno izpodbito z vmesno sodbo višjega sodišča II Cp 1964/2011, saj je bilo zahtevku tožnice iz naslova premoženjske škode po temelju v celoti ugodeno, torej tudi o vzročni zvezi. Sicer pa podredno navaja, če ne bi pustila službe zaradi priprave na pravniški državni izpit, bi morala tožena stranka plačati vso škodo, če izpita ne bi opravila zaradi težav. Če bi imela nižjo plačo, bi ji sodišče moralo priznati višjo plačo oziroma izgubo plače, ki bi jo imela ob opravljenem PDI. Opisuje primerljive primere iz sodne prakse. Škoda zaradi izgube zaslužka je bodoča škoda, ki je nastala zaradi hospitalizacije v letu 2000 in sicer z dne 1. 1. 2002. Tožena stranka je v zvezi s terjatvijo iz naslova premoženjske škode podala le ugovor vzročne zveze in ugovor zastaranja na glavni obravnavi 16. 3. 2006. Trditve sodišča, da je ugovarjala, da škoda ni nastala, so protispisne, saj takšnega ugovora tožena ni podala. V točki LXXVIII graja zavrnitev zahtevka o dohodninski obveznosti tožnice od prisojene škode. Višje sodišče v odločbi II Cp 2906/2016 se ni izreklo o tem zahtevku. Sodišče prve stopnje pa se je oprlo na 1. točko 27. člena Zakona o dohodnini, ki ne našteva škode, kot jo je utrpela tožnica. Našteti primeri so taksativni in tega ni. Tožena stranka v zvezi s trditveno podlago ni podala odgovora o tem delu tožbenega zahtevka. Sodišče le sklepa, da dopis Ministrstva za finance, da tožnica mora plačati dohodnino, ni merodajen. Vendar drugačno stališče izhaja iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča (III U 241/2014). Obširno razlaga, katere njene pravice bi bile kršene, če bi morala plačati dohodnino iz odškodnine. Na koncu pa želi, da sodišče odloči tudi o stroških postopka.

5. Na vročeno pritožbo je odgovoril stranski intervenient in predlaga zavrnitev. Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

6. V sklepu z dne 9. februarja 2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe ter predloga za popravo sodbe I P 517/2017. 7. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišče ni odločilo o zahtevku tožnice za plačilo 17.500 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, saj je bil vrnjen v ponovno sojenje, ker je izrek sodbe II Cp 2906/2016 tak, da je zvišalo za znesek 17.500 EUR odškodnino, skupaj je 40.000 EUR. Sodišče prve stopnje pa meni, da je sedaj to zaključeno in je prisodilo le 770,00 EUR, v preostalem delu pa zavrnilo. Treba je ugotoviti, da je neskladje med točko I/1 in I/2 v izreku sodbe višjega sodišča in je zato zadevo treba vrniti v ponovno sojenje. Napake v sodbi višjega sodišča lahko odpravi le Vrhovno sodišče. Ko je sodišče odločilo o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, podredno pa zavrnilo predlog za popravo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena, saj ni pristojno. Zavrnilo je predlog za plačilo zakonitih zamudnih obresti od glavnice 22.500 EUR in o tem sklep nima razlogov. Zavrnilo je predlog za določitev paricijskega roka od 770 EUR. Sodbe ni mogoče izvršiti brez paricijskega roka. Meni, da je sodba II Cp 2906/2016 obremenjena s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Na vročeno pritožbo je odgovoril stranski intervenient in predlaga zavrnitev. Tožena stranka ni odgovorila.

9. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. marca 2018 zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka, ki ga je vložile 16. 3. 2018. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je odločalo o neobstoječem predlogu tožeče stranke, saj tožnica takega predloga ni vložila, temveč je predlagala prekinitev v okviru ugovornih razlogov zoper nepodpisan standardiziran obrazec plačilnega naloga. Sodišče je nato vročilo plačilni nalog v predpisani obliki in sledilo tožnici. Dani so pogoji za to odločanje. Obširno navaja razloge, kdaj sodišče prekine postopek zaradi odločanje pred Ustavnim sodiščem.

10. Na vročeno pritožbo je odgovoril stranski intervenient in predlaga zavrnitev. Tožena stranka ni odgovorila.

11. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. oktobra 2019 štelo, da je pritožba tožeče stranke zoper sklep višjega sodišča II Cp 1271/2018, umaknjena.

12. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Opozarja, da je podala predlog, da sodišče naslovi predhodno vprašanje na sodišče Evropskih skupnosti in sicer o skladnosti uporabe tretjega odstavka 105a. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnica je podala predlog za oprostitev plačila stroškov postopka, vendar ji je sodišče to pravico s spremembo sklepa odvzelo. Taksa znaša 33 EUR in ne pomeni nesorazmernega bremena za stranko. Vendar meni, da je tožba z dne 29. 7. 2003 tako stara, da plačilo sodne takse ne sme imeti takšne posledice. Meni, da je tožena stranka finančno močnejša stranka in našteva vse primere v tem spisu, ko je morala plačati sodne takse. Meni, da je tožba že plačana s takso za pritožbo zoper sodbo. Graja odločitev višjega sodišča v zadevi II Cp 1271/2018, ko je odločilo o taksni obveznosti. Graja tudi sklep II Cp 1271/2018, da je taksa napačno odmerjena. Pri tem še izpodbija dolžnost vračanja takse in stroškov postopka, ki bi jih prejela po ZST-1 in ZBpp v delu, v kolikor ne bi uspela in opozarja, da o stroških še ni bilo odločeno. Pripisuje ugotovitve o pregledu poslovanja sodišča pod Su 319/2015, Rop 74/2014. Višina sodnih taks tako vse skupaj omejuje dostop do sodišča. Ponovno predlaga, da se pred odločitvijo na sodišče Evropske skupnosti naslovi vprašanje, ali bi sodišče glede na okoliščine primera ob uporabi domačega prava in ko je štelo tožničino pritožbo zaradi neplačila sodne takse za umaknjeno, kršilo pravo EU v členih, kot jih našteva pritožnica.

13. Na vročeno pritožbo je odgovoril stranski intervenient in predlaga zavrnitev. Tožena stranka ni odgovorila.

14. Pritožba tožeče stranke proti sodbi je delno utemeljena, proti sklepom pa ni utemeljena. Pritožba stranskega intervenienta proti sodbi ni utemeljena.

**O pritožbi tožeče stranke proti sodbi:**

15. Ker je bila tožba vložena 29. 7. 2003, tožbeni zahtevki so bili večkrat spremenjeni, sojenje pa je potekalo tako, da so odločitve o nekaterih tožbenih zahtevkih že pravnomočni, se je pritožbeno sodišče odločilo, najprej v odločbi pojasniti, o katerih zahtevkih še mora odločiti. Podalo bo tudi pregled dosedanjih meritornih odločb, da bo jasno, o katerih pravnih vprašanjih sploh lahko še odloča, kaj pa je že pravnomočno razsojeno. Na ta način je odločba koncipirana tako, da odgovarja na tiste pritožbene navedbe obeh pravdnih strank, ki so sploh še lahko predmet preizkusa na drugi stopnji. V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ko bo jasno, o katerih zahtevkih pritožbeno sodišče preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, ko bo podano materialnopravno izhodišče, bo tudi jasna, katere navedbe pritožb so odločilnega pomena in le na te je treba odgovarjati.

16. Tožeča stranka v tožbi zahteva odškodnino za škodo zaradi dveh izvršenih prisilni hospitalizaciji v PK in sicer za čas od 26. 12. 1999 do 27. 12. 1999 (prvi škodni dogodek) in za čas od 28. 7. 2000 do 25. 9. 2000 (drugi škodni dogodek). Nato je s pripravljalno vlogo 3. 5. 2004 postavila zahtevek za premoženjsko škodo kot posledico drugega škodnega dogodka in sicer za izgubo na zaslužku najprej za čas od 1. 1. 2003 do 31. 3. 2004, nato pa je tožbo razširila tako, da je v pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2005 zahtevala izgubo na zaslužku še za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2004, vse kot posledico prisilne hospitalizacije v letu 2000 in z njo povezanega medikamentoznega zdravljenja. S pripravljalno vlogo z dne 10. 2. 2014 pa je postavila dodatni premoženjski tožbeni zahtevek v višini davčne obveznosti po veljavnih predpisih, ki urejajo dohodnino, po kateri bo tožnici odmerjena dohodnina od dohodka, izplačanega z Okrožnega sodišča v Kranju in sicer v višini, ki bo enaka vsoti odmerjene akontacije dohodnine od dohodka, izplačanega na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kranju in razlike dohodnine na letni ravni, če bo znesek odmerjene dohodnine na letni ravni za tožnico višji od zneska med letom plačane akontacije zaradi dohodka, izplačanega na podlagi te sodbe. Od vseh zahtevkov je zahtevala tudi zakonite zamudne obresti.

_Izdane odločbe o teh zahtevkih:_

17. Okrožno sodišče v Kranju je z vmesno sodbo I P 509/2004 odločilo po temelju, da je tožbeni zahtevek utemeljen od 1/5. Pri tem je treba ugotoviti, da je v obrazložitvi te sodbe med razlogi zavrnilo zahtevek za izgubo na zaslužku. Na pritožbo obeh pravdnih strank je višje sodišče s sodbo II Cp 1964/2011 vmesno sodbo spremenilo tako, da je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za prvi škodni dogodek (2.921,05 EUR s pripadki), z vmesno sodbo pa razsodilo, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na drugi škodni dogodek (hospitalizacijo v letu 2000) po podlagi v celoti utemeljen. Obe stranki sta se z revizijo obrnili na Vrhovno sodišče, ki je zavrnilo revizijo tožene stranke, reviziji tožnice pa je s sklepom II Ips 297/2012 ugodilo in razveljavilo zavrnilni del delne sodbe Višjega sodišča in vrnilo zadevo v sojenje sodišču druge stopnje. Višje sodišče je s sklepom II Cp 395/2013 razveljavilo odločitev o zavrnilnemu delu odškodninskega zahtevka iz prvega škodnega dogodka in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. To pomeni, da je z vmesno sodbo, ko je bila revizija tožene stranke zavrnjena, pravnomočno odločeno o podlagi vseh tožbenih zahtevkov iz drugega škodnega dogodka. Zato se o podlagi odškodninskih zahtevkov iz drugega škodnega dogodka ni mogoče več pravdati.

Okrožno sodišče v Kranju je z drugo sodbo I P 509/2004 z dne 23. 12. 2016 odločilo o višini škode za drugo hospitalizacijo (drugi škodni dogodek v letu 2000) in prisodilo odškodnino 22.500 EUR s pripadki in za prvi škodni dogodek odškodnino 350 EUR s pripadki. Ta sodba je bila preizkušena na podlagi pritožb obeh pravdnih strank in stanskega intervenienta na višjem sodišču in višje sodišče je z odločbo II Cp 2906/2016 sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pritožbe tožeče stranke spremenilo tako, da je prisodilo za drugi škodni dogodek še odškodnino 17.500 EUR in z dopolnilno sodbo še od tega zneska zakonite zamudne obresti, tako da je odškodnina za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka skupaj bila prisojena v višini 40.000 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Razveljavilo pa je sodbo sodišča prve stopnje v delu, ko je bilo odločeno o višini škode za nepremoženjsko škodo za prvi škodni dogodek in zavrnilni del sodbe za premoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka. Sodbo je razveljavilo v tem delu zaradi absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in opozorilo, da je tožbeni zahtevek za škodo, ki se nanaša na drugi škodni dogodek, po podlagi utemeljen, saj je odločitev pravnomočna. Revizija je v tem delu bila zavrnjena.

18. Tako je v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje moralo odločiti o temelju in višini tožbenega zahtevka za škodo iz prvega škodnega dogodka (1999) in o višini premoženjske škode iz drugega škodnega dogodka (iz leta 2000). V zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2906/2016 je tožeča stranka na Vrhovno sodišče RS vložila pritožbo proti razveljavitvenemu delu. Pritožba je bila s sklepom Vrhovnega sodišča Cp 12/2019, z dne 23. maja 2019, zavržena kot nedovoljena. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da gre za pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, ki jo je kot novo pravno sredstvo uvedel 357a člen ZPP z novelo ZPP-E. Vendar po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana po začetku uporabe tega zakona. Tako je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila sodba izdana 14. 9. 2017, to je pred uveljavitvijo novele ZPP-E in zato je predlog zavrglo. Pritožbeno sodišče to ponavlja zato, ker želi hkrati odgovoriti na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je vročilo odločbo II Cp 2906/2016 skupaj s sodbo I P 517/2017, vzelo tožnici pravico do pritožbo na Vrhovno sodišče. O tej pravici je že bilo odločeno oziroma je bil predlog zavržen. Tožnica je tudi v nadaljevanju vložila revizijo zoper pravnomočni del sodbe II Cp 2906/2016 in o tej reviziji še ni bilo odločeno, tako da tudi v tem delu tožnici niso bile kratene procesne pravice zato, ker je sodišče prve stopnje vročilo odločbo II Cp 2906/2016 skupaj s sodbo I Cp 517/2017. 19. V nadaljevanju postopka je v spisu moč ugotoviti, da so tekli številni postopki v zvezi s predlogi tožeče stranke za izločanje tako določenih sodnikov višjega sodišča potem, ko je bil zavrnjen predlog za izločitev razpravljajoče sodnice. Ker so v tem delu postopki končani in jih je Vrhovno sodišče tudi že obravnavalo, se pritožbeno sodišče s temi pritožbenimi navedbami ne more ukvarjati (360. člen ZPP).

20. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in sicer najprej o odškodnini za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine, ki jih je trpela ob prvi prisilni hospitalizaciji, saj zaradi kršitev postopka tej hospitalizaciji po svoji volji ne bi smela biti podvržena. Navajala je tudi, da ta hospitalizacija ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje se je pravilno pri tem oprlo na določbo 200. člena ZOR1. Ta določba kot enako sedaj 179. člen OZ določa, da gre oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode pravična denarna odškodnina. Gotovo je prisilna hospitalizacija odvzem svobode in kot je že ugotovilo v predhodnih obravnavah Vrhovno sodišče, gre za posebno obliko škode, kjer ni mogoča primerjava z ZKP oziroma tam določeno pravno podlago, ampak se je treba opreti glede presoje višine odškodnine na primerljive višine odškodnin zaradi odvzema prostosti v kazenskih postopkih, ker sodne prakse za prisilna pridržanja v psihiatričnih bolnicah skorajda ni2. Pri tem je sodna praksa že ugotovila, da je vsa negmotna škoda, ki je posledica neutemeljenega odvzema prostosti, obravnavana kot enotna oblika škode, ki zajema vse škodljive posledice, vezane na osebo oškodovanca, izhajajoče iz neutemeljene odvzete prostosti in se zato določi enotna odškodnina3. To povzema pritožbeno sodišče zato, ker tožnica v obširnih pritožbenih navedbah izpostavi posamezne elemente dogajanj ob prvi prisilni hospitalizaciji, ki je trajala manj kot en dan. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno primerjalo višino odškodnine za prvi škodni dogodek z višino že pravnomočno prisojene odškodnine za drugi škodni dogodek, ki je trajal 59 dni in je tam odškodnina bila prisojena na 40.000 EUR. Drugo pridržanje je trajalo bistveno dalj časa, tožnica je bila izpostavljena neprijetnim razmeram, bolj je trpela, bila stran od svojega otroka, imela je hujši strah. Zato je bilo treba tudi to odškodnino primerjati s sedaj odmerjeno in ugotoviti, da je odškodnina določena v skladu s citirano sodno prakso (točka 30 do 37 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da je bila tožnica v tistem času noseča. Vendar sama tožeča stranka poudari, da je otrok bil rojen zdrav, kljub temu, da je v prvem škodnem dogodku prejela zdravilo. Iz zdravstvene dokumentacije sicer izhaja, da je bilo predpisano zdravilo Apaurin in Haldol in tožnica še zmeraj vztraja, da sta ti dve zdravili bili lahko nevarni za njeno nosečnost. Izvedenka dr. G. G. je sicer poudarila, da so vsa predpisana zdravila v količinah in v skladu z danimi dovoljenji za zdravila v tistem času. Je pa navedla, da se takrat ni toliko posvečalo pozornosti medsebojnemu učinkovanju zdravil kot sedaj in kot je opozoril klinični farmakolog I. I. Vendar sodišče povzame tudi izvedenki prof. dr. A. A. in dr. B. B., ki sta potrdili, da sta predpisani zdravili bili v skladu s takratno zdravniško prakso. Zato sodišče prve stopnje ni pritrdilo očitkom tožeče stranke, da je bila v prvem dogodku nestrokovno zdravljenja, kar bi lahko vplivalo na višino odškodine. Sodišče je sledilo tožnici, da bila tožnica v zvezi z danimi zdravili lahko v skrbeh; vendar sama poudarja, da je bil otrok rojen zdrav in da je prejela le zdravilo Apaurin 5 mg. Tožnica ne zahteva odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi ene tablete Apaurina in enega zdravila Haldol, ampak gre za odškodnino zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, kjer so bile določene okoliščine takšne, da lahko vplivajo na višino odškodnine. Gotovo pa je skrb za še nerojenega otroka vplivala na višino prisojene odškodnine. Zato je v konkretnem primeru za čas manj kot en dan primerna odškodnina v višini 770,00 EUR4. Tožnica v pritožbi želi poudariti, da je šlo za nestrokovno zdravljenje in predpisano priporočeno terapijo, ki je potem sledila v nadaljevanju ambulantnega zdravljenja dr. D. D. Vendar hkrati sama tožnica poudari, kar potrdi tudi njena mati v izpovedbi, da teh zdravil tožnica naprej ni jemala. Zato iz tega naslova (hipotetična škoda), do katere ni prišlo, ne more uveljavljati višje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi odvzema prostosti za prvi škodni dogodek. Sodišče je tudi pravilno priznalo tek zakonitih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 26. 6. 2003 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (42.688,52 EUR s pripadki). Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno prisodilo zakonite zamudne obresti od zneskov v EUR, saj bi moralo prisoditi zakonite zamudne obresti, ki so bile v času veljavnosti prejšnje valute, to je SIT, višje oziroma 8 %. Res je bila pravda pričeta še v času, ko je bila uradna valuta v RS še SIT. Vendar je tožeča stranka tudi že v tožbi pravilno postavila tek zakonitih zamudnih obresti kot „zakonite zamudne obresti“. S tem ko je prišlo do spremembe valute (iz SIT v EUR), z Zakonom o uvedbi EUR (Ur. l. RS, št. 114/06), je bila spremenjena glavnica in zakonite zamudne obresti. Ta sprememba je bila kogentna, saj prejšnje valute in s tem tudi stranske terjatve, ni bilo mogoče več iztožiti v SIT, pač pa je sodišče moralo po uradni dolžnosti preračunati zahtevke iz SIT v EUR. Ni mogoče torej zahtevati za glavno terjatev odškodnino v EUR, za stransko terjatev, kar so zakonite zamudne obresti, pa od SIT. Obresti pa tečejo od zahtevka dalje, kar je sodišče ugotovilo, da je bilo 26. 6. 2003 dalje in kar za obe pritožbi ni sporno. Tako pritožbeno sodišče ne more odgovarjati na obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na trditve o škodi zaradi zatrjevanega napačnega zdravljenja z določenimi zdravili (pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zdravljenje v drugem škodnem dogodku v letu 2000). Gotovo je bila zaskrbljena zaradi nerojenega otroka, kar pa se je tudi izkazalo k sreči za neutemeljeno, saj je otrok zdrav. Ker je škoda v zvezi z drugim škodnim dogodkom že pravnomočno prisojena in je zadeva glede nepremoženjske škode iz drugega škodnega dogodka zaključena, se pritožbeno sodišče ne more ukvarjati z zelo obširnim izpodbijanjem ugotovitev izvedenke dr. G. G., izvedenke prof. dr. A. A. in izvedenke dr. B. B., v delu, ko so odgovarjale na vprašanja o ustreznosti predpisanih zdravil v letu 2000. Zato tudi ni podana kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, da tožnica ni imela zadosti možnosti, da bi izvedenke spraševala o sedanjih načinih zdravljena, o medikamentozni terapiji in o novih izvedencih v zvezi s to škodo. Odprt je le še prvi škodni dogodek, v tem dogodku pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica sicer utemeljeno zaskrbljena, vendar dodatna škoda ni nastala. Torej tudi ob upoštevanju tožničinih okoliščin ob prvem škodnem dogodku, sodišče prve stopnje ni moglo prisoditi višje odškodnine kot je 770 EUR.

21. Pri presoji višine odškodnine za škodo zaradi duševnih bolečin zaradi odvzema prostosti v letu 1999 pa je treba zavrniti tudi pritožbo tožene stranke, ki graja višino in meni, da je previsoka. Sodišče je pravilno presojalo ta pravni standard, ugotovilo, kako ga je zapolnila sodna praksa in na ugotovljene okoliščine ob tem dnevu odvzema prostosti, pravilno določilo odškodnino. O vzročni zvezi in odgovornosti tožene stranke za prvi škodni dogodek pa bo odgovor pri obravnavi pritožbe stranskega intervenienta.

22. Pač pa je treba tožnici pritrditi v delu, ko graja izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu za izpadli dohodek. Kot je pravilno opozorilo Višje sodišče v Ljubljani v odločbi II Cp 2906/2016 in tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je o temelju za škodo iz drugega škodnega dogodka pravnomočno odločeno z vmesno sodbo. Tožnica zahteva odškodnino zaradi izpadlega dohodka zaradi drugega škodnega dogodka. Vmesna sodb ima prekluzivni učinek in to se nanaša tudi na vzročno zvezo kot element odškodninske obveznosti5. 23. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za izgubljeni dohodek in v točki 43 ugotovilo ponovno vzročno zvezo. Potem pa zavrne zahtevek, ker tožnica ni dokazala škode po 164. členu OZ. V točki 49 sodbe povzema, kako je potekalo zaposlovanje tožnice po hospitalizaciji v letu 2000. Najprej ugotovi, da se je zaposlila pri Y. dne 2. 7. 2001, dala odpoved 17. 12. 2001. Nato pa sodišče naredi sklep, da je prostovoljno zapustila delo na banki, ker je želela, da se v postopku dodelitve hčerke v vzgojo ta dodeli njej in da se je ponovno lotila iskanja dela po opravljenem pravosodnem izpitu januarja 2004. Zato meni, da se je sama odpovedala plači in da ji zato škoda ni nastala. V točki 50 pa se sodišče pri obrazložitvi ponovno spušča v vzročno zvezo, na kar tožeča stranka opozarja. V sodbi je zapisano, da „po normalnem teku stvari ali posebnih okoliščinah, ki jih ni bilo mogoče doseči, ni dokazala dohodka, ker je sama odpovedala delovno razmerje“. Tako se izkaže, da je sodišče ponovno zmotno presojalo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi nedokazane povezave med nastalo škodo in vzrokom za nastalo škodo, kar je vprašanje vzročne zveze, o tem pa je že bilo razsojeno. Sodišče sklepa, da se je tožnica sama odpovedala plači in da zato neprejemanje dohodka v zahtevanem času ni rezultat škodnega dogodka, ampak njenega ravnanja. V razveljavitvenem sklepu je že višje sodišče v odločbi II Cp 2906/2016 opozorilo, da se lahko sedaj sodišče ukvarja samo z višino škode oziroma koliko je znašal izgubljeni dohodek in ne, zakaj je prišlo do izgube dohodka. Nesporno je in tudi sodišče to ugotavlja, da tožnica v zahtevanem obdobju ni delala. Pomembno pa je, zakaj ni delala in v tem delu je z vmesno sodbo že pravnomočno odločeno. Gre za zmotno uporabo materialnega prava pri presoji elementov odškodninske obveznosti, kar je vzročna zveza.

24. Tožeča stranka tudi utemeljeno opozarja v pritožbi, da tožena stranka in stranski intervenient nista prerekala višine te škode. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu. Tožena stranka ni podala odgovora na pritožbo in torej ni prerekala v pritožbi zatrjevanih opozoril tožnice, da v pravdi tožena stranka sami višini teh zahtevkov ni ugovarjala in tudi ni podala dokazov o tem. Tožnica je postavila prvi tožbeni zahtevek za izgubo na zaslužku v pripravljalnem spisu z dne 3. 5. 2004, kar je bilo toženi strani vročeno in nato je še zvišala tožbeni zahtevek oziroma podala zahtevek tudi za obdobje od 1. 1. 2003 do 31. 3. 2004 (z vlogo z dne 18. 9. 2005). Tožena stranka je na naroku z dne 16. 3. 2004 nasprotovala zviševanju zahtevka, saj je tožeča stranka s tožbo najprej zahtevala samo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi odvzema prostosti. Tožena stranka je na naroku še ugovarjala, da ni vzročne zveze med zatrjevanim prisilnim ukrepom in nastalo škodo in da so bili ukrepi potrebni in tudi zakoniti. Za uveljavljeno izgubo na zaslužku pa je trdila, da je ni vzročne zveze med hospitalizacijo in zapustitvijo dela, saj učinki zdravil ne morejo trajati toliko let in ugovarjala je zastaranje (list. št. 85 spisa). Sodišče ji je podelilo še rok 30 dni za morebitne ugovore in vložitev pripravljalne vloge, česar tožena stranka ni vložila. Predvsem pa je pomembno, da tožena stranka v reviziji z dne 6. 3. 2012, ki jo je vložila proti vmesni sodbi višjega sodišča, ni navajala, da se vmesna sodba razteza na vse tožbene zahtevke tožeče stranke, torej tudi na premoženjsko škodo ne samo nepremoženjsko. Zato se tudi revizijsko sodišče s tem ni ukvarjalo in revizija je bila zavrnjena. V taki procesni situaciji ni moč odpirati vprašanja vzročne zveze. Ker pa tožena stranka ni prerekala višine tožbenega zahtevka glede izgube dohodkov, je v tej fazi odločanja potrebno ugotoviti, da pritožbeno sodišče ne more sodbe v tem delu razveljaviti ali opraviti obravnave o višini neprerekanih dejstev.

25. Tožeča stranka zahteva odškodnino za izgubljeni zaslužek, ki ga je specificirala v obeh pripravljalnih vlogah in sicer za čas od 1. 1. 2003 do 31. 3. 2004, izgubo regresa, prispevkov, ki jih je v obdobju od 1. 1. 2003 do 31. 3. 2004 plačala za obvezno zdravstveno zavarovanje, prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Uveljavlja neto plačo v višini zadnje plače, ki jo je prejela pri Y. Ti zahtevki znašajo po zadnjem tožbenem zahtevku iz tega naslova (pripravljalni spis z dne 18. 9. 2005, list. št. 81): za obdobje od 1. 1. 2003 do 31. 3. 2004 3.974,066 SIT (16.583,48 EUR) in za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2002 in 1. 4. 2004 do 31. 12. 2004 skupaj 3.494.789,83 SIT (14.583,50 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 16.583,48 EUR od 3. 5. 2004 dalje do plačila in od zneska 14.583,50 EUR od 18. 9. 2005 dalje do plačila. Zamudne obresti tečejo od zahtevka dalje do plačila. Materialnopravna podlaga je v določbi 174. člena OZ oz. 195. čl. ZOR).

26. Uporaba 2. odst. 214. člena ZPP je dopustna na podlagi 3. odst. 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in 2. odst. 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino postopka in možnost tožene stranke in stranskega intervenienta, da bi te ugovore podala, pa teh ugovorov ni bilo.

27. Tožeča stranka nadalje izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo dohodninskih obveznosti po Zakonu o dohodnini, če bi se pokazalo, da od odškodnin, izplačanih v tej pravdi, mora plačati višjo dohodnino na letni ravni, kot znašajo zneski med letom plačane akontacije zaradi dohodka. Ta zahtevek je podala v pripravljalni vlogi z dne 10.2.2014, ki je bila toži stranki vročena na glavni obravnavi 10.2.2014. Tožena stranka je te navedbe prerekala pavšalno in si zagotovila, da lahko vloži o tem vlogo. Vendar pripravljalne vloge v zvezi s to škodo ni vložila. Sodišče prve stopnje je menilo, da ta zahtevek materialnopravno ni utemeljen, ker je tožeča stranka oproščena plačila dohodnine po analogni uporabi 1. točke 27. člena Zakona o dohodnini, ki določa, da odškodnine neupravičeno obsojenim in priprtim v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, se ne plačujejo. Tožnica izpodbija to stališče. Pritožbeno sodišče opozarja, da je tožnica upravičena iz naslova nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin zaradi odvzema prostosti po 179. členu OZ. Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh. Pri tem so naštete le odškodnine zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali škode na osebnem premoženju, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. To pomeni, da 27. člen ne ureja primera, ki ga uveljavlja tožnica kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Gre za zmotno materialnopravno izhodišče. Sodišče prve stopnje se sklicuje na pravno stališče, izraženo v 25. točki obrazložitve odločbe II Cp 2906/2016. Vendar pritožbeno sodišče ni vezano na to materialnopravno izhodišče in je drugačnega pravnega mnenja. Tožnici gre popolna odškodnina v višini, katero je pravilno prisodilo sodišče po 179. členu OZ. Ker Zakon o dohodnini ne našteva, da je oproščena dohodnine, to pomeni, da bi v posameznem letu, ko se naredi obračun plačanih akontacij dohodnine zaradi plačila po tej sodbi, lahko plačala več dohodnine in s tem bi se njena odškodnina zmanjšala. Iz naslova nepremoženjske škode gre torej tožnici 40.770 EUR z dosojenimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in iz tega zneska ni mogoče odšteti dohodnine. Vsa škoda je sedaj zapadla in tožena stranka jo lahko plača. Tožnica mora takoj, ko dohodek prejme, to priglasiti in plačati akontacijo dohodnine. Dokončno pa je ta znesek znan v naslednjem letu, ko je odškodnina plačana in se pokaže utemeljenost tega zahtevka šele po opravljenem poračunu plačanih akontacij in tožničinih drugih dohodkov. V primeru, da bi tožnica uveljavljala oprostitev po 27. členu in bi ji Finančna uprava to odobrila, tedaj pa te škode ne bi bilo. Vendar na podlagi 27. člena na to ni mogoče sklepati. Tudi dopis FURS-a, ki ga je tožnica predložila (A370) ne pomeni, da plačila dohodnine ne bo. Drugačna razlaga Zakona o dohodnini bi pomenila, da bi bila lahko tožnica diskriminirana v primerjavi z drugimi oškodovanci za nepremoženjsko škodo po 27. členu. Tedaj pa bi res moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti in sprožiti ustavno presojo tega člena. Odškodina po 179. členu OZ je po pravni naravi satisfakcija za prestano škodo, ki se izplača v denarju in ne dohodek ali dobiček (15. člen Zakona o dohodnini). Zato ni mogoče ta znesek najprej prisoditi, nato pa od tega zneska odvesti dohodnino, saj bi se s tem odškodnina znižala.

28. Pač pa je treba delno zavrniti zahtevek za tisto dohodnino, ki bi se nanašala na plačilo izgube na zaslužku oziroma premoženjskega dela zahtevka. Kot izhaja iz 27. člena Zakona o dohodnini, 19. člena in zlasti 2. točke 15. člena Zakona o dohodnini so dohodki vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno. Če bi tožnica delala v letih, za katere je zahtevala povračilo izgubljenega zaslužka zaradi drugega škodnega dogodka, bi tudi morala plačati dohodnino. Zato ni mogoče ugoditi zahtevku, da ne plača dohodnine za izgubljeni zaslužek, saj bi tudi v primeru normalnega teka stvari ta davek morala plačati. Tudi analiza 27. člena Zakona o dohodnini pokaže, da zakonodajalec želi oprostiti plačila dohodnine oškodovance zaradi osebnih poškodb glede nepremoženjske škode, ne pa glede odškodnin, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek. Pri ugotavljanju višine škode je tako treba upoštevati materialnopravne določbe, ki urejajo dohodnine, saj tožnica ne more biti v boljšem položaju, kot bi bila, če škodnega dogodka ne bi bilo. Zato je bilo treba temu delu zahtevka delno ugoditi, in naložiti toženi stranki tiste davčne obveznosti iz naslova dohodnine od prisojenega zneska za nepremoženjsko škodo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ta tožbeni zahtevek pa je bilo treba zavrniti. Tak zahtevek je dovolj določen, da je izvršljiv. Tožnica bo toženi stranki predložila davčne odločbe za tista leta, ko bo prejela odškodnino za nepremoženjsko škodo in po odbitku plačanih akontacij bo jasno, ali bo treba plačati še kaj dohodnine oziroma koliko. Tožena stranka ima 15 dni časa za izpolnitev zahtevka, ki bo pravilno dokumentiran in od tedaj dalje tečejo zakonite zamudne obresti. Gre torej za gotovo škodo, ki je med sojenje zapadla, a je treba za znesek odškodnine narediti ustrezne izračune. Gre za podoben primer kot pri zahtevkih zaradi izpadlega dohodka (prim. VDSS, Pdp 470/2017).

29. O procesnih ugovorih in sklepih pa bo odločeno v nadaljevanju te sodbe, ko pritožbeno sodišče obdela materialnopravna vprašanja.

**O pritožbi stranskega intervenienta:**

30. Stranski intervenient vlaga pritožbo za obsodilni del sodbe na 770 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pritožba trdi, da je sodišče je v 18. točki sodbe zmotno ugotovilo, da stranskemu intervenientu ni mogoče očitati protipravnosti, ker je bilo zdravljenje izvedeno v skladu s stroko in medicinsko doktrino. Vztraja, da ni podana vzročna zveza z zatrjevano škodo. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali so bili podani pogoji za pridržanje in se je zmotno ustavilo že pri ugotovitvi, da je hospitalizacijo odredila nepooblaščena oseba. Tudi če bi jo sprejel zdravnik, bi enako ravnal, saj bi ugotovil obstoj pogojev za zadržanje. Zakon o zdravstveni dejavnosti je opredelil pogoje za sprejem bolnika na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez privolitve. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je za protipravnost ravnanja PK bilo že dovolj, da je prisilno zdravljenje odredil specializant in ne specialist, kot to zahteva Zakon o zdravstveni dejavnosti. Sodišče pravilno razlaga obseg dela specializanta tako, da v primeru, ko se specializant odloči za hospitalizacijo proti volji pacienta, se mora konzultirati z nadzornim zdravnikom. To je potrdila tudi priča dr. F. F. (točka 21 sodbe). Tudi prof. dr. A. A. je potrdila, da zdravnik specializant lahko sprejme takšno odločitev pod kontrolo supervizorja. Tožena stranka bi morala dokazati, da je v spornem času, ko je bilo pridržanje odrejeno, naša zakonodaja ali medicinska stroka urejala zadevo drugače, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlagalo Zakon o zdravniški službi, ki govori o zdravniku in ne specializantu. Ostane še vprašanje, ali bi takšno ravnanje, kot ga je odredil dr. E. E., odredil drugi zdravnik, ker bi to bilo nujno potrebno, za ogroženost tožnice oziroma njenega otroka. Za protipravnost odrejenega zadržanja v PK je dovolj, da tožnica ni želela ostati v bolnici in je bila drugega dne na lastno zahtevo odpuščena. To pomeni, da PK ni sprožila postopka po tedanjem 49. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti. PK bi se lahko po zdravniku specialistu odločila, da je to nujno potrebno, obvestili bi v tem primeru sodišče, ker se tožnica s tem ni strinjala in tedaj bi prišli ugovori stranskega intervenienta lahko v poštev. Ker pa PK tega ni storila, tožnica pa se je ves čas upirala, da ostane na kliniki na prisilnem zdravljenju, to pa je odredil zdravnik brez specializacije in nato so jo drugega dne odpustili domov, vse to kaže, da je ravnanje PK ni bilo pravilno. Zato je podana vzročna zveza med tožničino škodo za škodni dogodek v letu 1999 in je v tem delu treba pritožbo zavrniti. V sojenju po 200. členu ZOR ne gre za zahtevek zaradi domnevno napačnega zdravljenja. Dovolj je že, da je bilo tožničino pridržanje v bolnici proti njeni volji, po napačnem postopku in da ni bilo izkazano, da je bila tako ogrožena, da je bilo takšno zdravljenje nujno, ker bi sicer bila ogrožena (ali otrok). Samo dejstvo, da je tožena stranka dokazala, da je bilo zdravljenje v mejah tedanje stroke, še ne pomeni, da elementa protipravnosti ni.

31. O višini prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, pa je pritožbeno sodišče že utemeljilo. Odgovorilo je tudi na tožničine navedbe, zakaj prisojena odškodnina ne more biti višja.

**O procesnih sklepih, o katerih še ni bilo odločeno v dosedanjem sojenju na drugi stopnji:**

32. Ko je zadeva pripadla pritožbenemu sodišču v delo po opravljenih vseh procesnih zapletih v zvezi s predlaganimi izločitvami in pritožbami v zvezi s temi sklepi, kar je vse obravnavalo Vrhovno sodišče in po opravljenih revizijah na VS, je zadeva prišla v delo 17. novembra 2020. Pritožbeno sodišče ima torej pred seboj zadevo, ki ima 2900 listovnih številk brez prilog in z odločbami, katere so bile povzete že v uvodu predmetne odločbe. Pri pregledu spisa se je izkazalo, da je treba o določenih pritožbah zoper procesne odločitve, zoper katere ni posebne pritožbe, še odločiti.

33. Pri obravnavanju pritožbe je tožeča stranka grajala dopustitev stranske intervencije na strani tožene stranke in menila, da za to ni bilo podlage. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. 6. 2016 dovolilo stransko intervencijo in zoper ta sklep ni dovoljena posebna pritožba. Ker do sedaj o pritožbi ni bilo odločeno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke proti **sklepu z dne 2. 6. 2016 obravnavalo** in jo zavrača. Tožena stranka je predlagala dopustitev intervencije Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, ker je menila, da v primeru regresa ima za to pravni interes. UPK Ljubljana je v pravdo vstopila, saj se s trditvami tožnice o obravnavi na kliniki ni strinjala. Po določbi 199. člena ZPP lahko sodišče odloči, da kdor ima pravni interes v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena stranka, se pridruži tej stranki. Gotovo je možnost izvajanja regresa, ker bi tožena stranka kot ustanovitelj javnega zavoda poravnala obveznosti klinike, dovolj močen pravni interes, da se to dovoli. Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je njuna odgovornost solidarna in že iz razmejitve solidarne odgovornosti lahko izhaja upravičen pravni interes za dopustitev stranske intervencije. O solidarni odgovornosti tožene stranke skupaj z Univerzitetno psihiatrično kliniko Ljubljana pa je že bilo odločeno in je to obravnavalo tudi revizijsko sodišče. 34. Tožnica zmotno meni, da ni bila obveščena o predlogu tožene stranke, da se dovoli intervencija PK. Iz spisa izhaja, da je bil predlog vročen odvetniku tožeče stranke in je tudi ugovarjal temu predlogu s posebno vlogo z dne 6. 5. 2016. Bistvo pritožbe proti temu sklepu je, da je materialnopravno zmoten, ker je dovolj, da je tožena stranka pasivno legitimirana. Vendar ima tožena stranka interes in enako tudi PK, da tožena stranka v pravdi zmaga. Solidarna odgovornost predvideva poračunavanje po deležih odgovornosti (188. člen OZ) in s tem je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen. Vsi ostali razlogi, ki izražajo nestrinjanje tožnice z navedbami stranskega intervenienta pa na pravilnost tega sklepa ne morejo vplivati. Pritožba še graja dopustitev pritožbe stranskega intervenienta proti sodbi sodišča prve stopnje, ki je bila obravnavana z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2906/2016, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da to ni v pristojnosti tega sodišča. To so lahko le razlogi za izredno pravno sredstvo proti sodbi, ki je pravnomočna.

**O pritožbi poti sklepu z dne 23. 2. 2016:**

35. Pritožnica opozarja, da ni bilo še odločeno o pritožbi proti sklepu z dne 23. 2. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izločitev izvedenskega organa Klinike za psihiatrijo, bolesti X. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izločitev, ker je ugotovilo, da ne držijo trditve tožeče stranke, da izvedenski organ ne izpolnjuje splošno priznanih kriterijev, ki se od izvedenca zahtevajo. Tožnica je navajala in v pritožbi te navedbe ponavlja, da ta klinika ne izpolnjuje minimalno priznanih mednarodnih standardov, ki jih je dolžna zagotoviti država za preprečevanje mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja. Sodišče prve stopnje je na to odgovorilo, da nekateri življenjski pogoji v sami kliniki in fizično omejevanje še ne pomeni, da imenovani izvedenski organ s področja duševnega zdravja, ne more biti imenovan. Nato je sodišče prve stopnje povzelo, kako je v Republiki Srbiji od leta 2013 dalje urejeno ščitenje oseb z duševnimi motnjami in da je v času izdelave mnenja stanje na kliniki tako, da je klinika lahko imenovala psihiatrinje, ki so izdelale pisno izvedeniško mnenje. Gre predvsem za strokovnost izvedenk, česar pa tožeča stranka ni uspela omajati.

36. Na pritožbene navedbe je treba tožnici še odgovoriti, da je sama odklanjala vrsto predlaganih izvedencev in sama v pritožbi to priznava. Gotovo bi bilo cenejše in hitrejše v pravdi postaviti izvedence iz Republike Slovenije ali kje bližje, kot je Republika Srbija. Vendar je tožnica zavračala izvedence iz Republike Avstrije, ker so lahko povezani s slovenskimi psihiatri in je imela ugovore tudi na izvedence iz Nemčije in Švice. Dejstvo, da je sodišče postavilo izvedenca v tujini, vedno potegne za sabo prevajanje nujnih listin, pošiljanje izvedencu in nato prevode izvedeniških mnenj. Pritožbeno sodišče razume tožnico, da ne razume srbskega jezika, vendar je to vedno, kadar so izvedenci tujci. Ne drži pa pritožbena navedba, da je zanjo toliko težje, ker je uradna pisava cirilica. Izvedeniško mnenje je bilo napisano v latinici in nato prevedeno. Pač pa se pritožba ne strinja z vsebino izvedeniškega mnenja in z opravljenimi zaslišanji izvedenk, kar pa ni razlog za izločevanje izvedenskega organa. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 2. 2016. 37. Pritožba nato graja odločitve predsednika Višjega sodišča in smiselno nato Vrhovnega sodišča, ko je vlagala predloge za izločitev sodeče sodnice. Na te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne more odgovarjati, saj za to ni pristojno in je o tem že odločeno.

38. Pritožba graja sodbo sodišča prve stopnje, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ko je prejelo odločbo višjega sodišča II Cp 2906/2016 in je to odločbo vročilo skupaj s sodbo z dne 6. novembra 2017. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na določbo 354. člena ZPP. Pri tem se je sklicevalo tudi na pravno teorijo, ki dopušča razveljavitev odločbe v delu, kjer je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ki se nanašajo na samo pisanje sodbe, ni pa razveljavilo sojenja pred izdajo sodbe. Zato je sodišče štelo, da je možno upoštevati vse izvedene dokaze, ki so bili našteti in obdelani v prvi sodbi in s katerimi se je pritožbeno sodišče sicer strinjalo (pri tem se celo sklicuje na ta del svoje sodbe), ni pa potrebo opraviti nove glavne obravnave za odločitev o razveljavljenem delu sodbe. V tem primeru glavna obravnava ni vedno nujna, pač pa je potrebna nova sodba. Če iz vidika razlogov za razveljavitev sodbe glavna obravnava ni potrebna, pritožbeno sodišče pa ni dalo posebnih napotkov glede novega sojenja in ni naložilo izvedbe novih dokazov, je šteti, da je zadeva v celoti in vsestransko razčiščena. Razveljavitev sodbe z vrnitvijo zadeve v novo sojenje namreč pomeni vrnitev zadeve v fazo postopka po koncu glavne obravnave in glavna obravnava ni vedno nujna6. Zato ni podana kršitev načela kontradiktornosti, saj je bila sodba razveljavljena iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in glede razlogov o obstoju vzročne zveze, ki je že bila ugotovljena (bila ugotovljena tudi kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožnica meni, da bi glavna obravnava morala biti opravljena, ker je iz sodbe II Cp 2906/2016 bilo moč ugotoviti, da prva sodba nima razlogov in se ne ve, kar je predmet odločanja. Pri tem ponavlja pritožba razloge iz predloga za izdajo dopolnilne sodbe. O teh razlogih je višje sodišče odločilo z dopolnilno sodbo in sklepom, opr. št. II Cp 2906/2016 in odločilo o še neodločenem delu tožbenega zahtevka. Predlog za izdajo paricijskega roka v svoji sodbi pa je zavrnilo, saj paricijski rok določa 21. člen ZIZ. Zato ni mogoče odgovarjati na te pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sodbo II Cp 2906/2006 in izdano dopolnilno sodbo. Tudi o predlaganem paricijskem roku v izreku svoje odločbe, je višje sodišče že odločilo. Pritožbeno sodišče pa je že pojasnilo, zakaj v tej zadevi ni dovoljena pritožba proti razveljavitvenemu sklepu višjega sodišča na Vrhovno sodišče RS na podlagi 357a. člena ZPP. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje ravnalo dopustno, ko je vročilo odločbo druge stopnje in svojo ponovno sodbo. S tem ni bila kršena pravica do obravnave na prvi stopnji in ni bila podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Pritožba tudi ne substancira, kaj bi na glavni obravnavi še navajala, pa do sedaj ni mogla.

39. V kolikor se pritožnica ne strinja z odločbo višjega sodišča, ki je pravnomočna, pa je to stvar izrednega pravnega sredstva in revizijo proti tej odločbi je tožnica tudi že vložila.

**Še o pritožbi tožeče stranke v zvezi s procesnimi navedbami:**

40. Pritožba med drugim graja sklep sodišča prve stopnje I P 509/2004 z dne 9. 11. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor tožnice zoper prepis zvočnega posnetka na naroku 10. 10. 2016 o zaslišanju izvedenk iz R Srbije. Višje sodišče do sedaj ni odločilo o tej pritožbi, saj je proti sklepu o zavrnitvi ugovora pritožba dopustna proti končni stvari. Zato je treba odločiti tudi o tem (določba 298. člena ZPP). Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor. Sodišče prve stopnje je delno ugovoru ugodilo in zavrnilo tisti del, ki se nanaša na domnevno nepravilni prevod tolmača pri tolmačenju izpovedb obeh izvedenk na glavni obravnavi 10. 10. 2016. Ugovor se torej nanaša tudi delno na vsebino izpovedb izvedenk. V ugovoru je pritožnica izpodbijala vsebino izpovedb izvedenk (list. št. 2018). Nezadovoljstvo z vsebino pa ne pomeni napačnega prevoda ali neustreznost zapisnika. Pritožnica tudi ne pojasni, kaj naj bi bilo narobe s prevodom izpovedbe dr. B. B. in na kar se je oprlo sodišče prve stopnje. Gre v bistvu za nezadovoljstvo pritožnice z vsebino izpovedbe izvedenke, česar ni mogoče uveljavljati skozi to smiselno uveljavljeno relativno bistveno kršitev določb ZPP. Na ostale zatrjevane kršitve pa je sodišče prve stopnje odgovorilo tako, da je povzelo tiste dele svoje sodbe pod opr. št. I P 509/2004, za katere je menilo, da je dobilo pritrdilni odgovor v sodbi II Cp 2906/2016. Predvsem pa je treba poudariti, da je odškodnina za drugi škodni dogodek iz naslova nepremoženjske škode pravnomočno prisojena in je bilo veliko pritožbenih navedb že proti sodbi I P 509/2004 naperjenih za ugotavljanje te škode in prisojene odškodnine in na to je odgovorilo že višje sodišče v sodbi II Cp 2906/2016, pritožbeno sodišče pa se toliko spušča v zatrjevane kršitve postopka, kolikor mora odgovoriti na tisti del tožbe oziroma tožbenih zahtevkov, o katerih je bilo odločeno s sodbo I P 517/2017. 41. Nato ima pritožba številne navedbe o tem, kaj se je dogajalo še na pripravljalnem naroku, ko je zadevo obravnavala sodnica R. R. Predvsem se sklicuje, da sodišče ni upoštevalo prilog A170 in A171, kar so vse časopisni članki. Na te navedbe pa je sodišče pravilno ugotovilo, da ne gre za dokazovanje pravno relevantnih dejstev v zvezi s tožničino vtoževano škodo. Tožnica je predložila ogromno dokazov o trpljenju bolnikov. Vendar ne gre za njeno škodo in v zvezi z njeno škodo je imela dovolj možnosti tako navajanja kot dokazovanja. Mora pa sodišče prve stopnje in tudi to preizkuša pritožbeno sodišče, odločanje o postavljenih tožbenih zahtevkih, kar je pritožbeno sodišče razgrnilo že v uvodnem delu svoje odločbe. Ponovno pa pritožnica izpodbija odločbe v zvezi z izločevanje razpravljajočih sodnic, kar ne more biti več predmet pritožbenega preizkusa, saj je to že pravnomočno odločeno.

42. Pritožnica izpodbija potek zdravljenja iz škodnega dogodka leta 2000. V zvezi s tem je že pravnomočno odločeno o nepremoženjski škodi in o temelju tožbenega zahtevka. Zato ni mogoče ponovno odpirati teh vprašanj. Predvsem pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je upoštevalo dokaze, ki so relevantni za odločanje o tožbenih zahtevkih. Tožnica pa se sklicuje na razna poročila in mnenje varuhinje človekovih pravic, vse iz časa ali pred škodnimi dogodki ali po škodnih dogodkih. Pretežno pa se ti prispevki in analize nanašajo na uporabo antipsihotikov pri zdravljenju pacientov. Sodnica pa s tem želi dokazati, da je bilo nad njo izvajanje mučenje. Pri tem pa sama izpove, da v času prve hospitalizacije (enodnevna hospitalizacija v letu 1999), ni prejela antipsihotika, ampak le zdravila Apaurin 5 mg7. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da je v tem še odprtem škodnem dogodku prejela antipsihotike in da bi ravnanje pri prvem sprejemu lahko ocenili kot dejanje mučenja. Pravilno pa je sodišče ugotovilo, da gre za protipravno ravnanje tožene stranke in zato ji pripada odškodnina. Pritožbeno sodišče se je zato pri odgovarjanju na obširne pritožbene navedbe v zvezi s predloženimi dokazi, ki se nanašajo na prispevke, analize in časopisne članke, omejilo na tiste dokaze, ki so v zvezi z odprtimi tožbenimi zahtevki in kar je presojalo sodišče prve stopnje. Ni pa mogoče odgovarjati na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zdravljenje v letu 2000 (razen na premoženjsko škodo) in nezadovoljstvo tožnice s tem, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi utrpela vse tiste neprijetnosti in težave, ki jih okvalificira kot mučenje in zlorabe. Tožnica je imela dovolj pravnih orodij, da se je v postopku oglašala, kadar je menila, da je v postopku kaj narobe.

43. Pritožba izpodbija vsako izvedeniško mnenje in meni, da se sodišče ni opredelilo do pripomb na izvedeniško mnenje do izvedenskega organa Klinike X, dr. K. K., dr. G. G. in dr. C. C. in da je zato podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, Ustave in EKČP. Tožnica se pri tem sklicuje na težave zaradi invazivnega zdravljenja v času druge hospitalizacije, kar ni več predmet tega sojenja. Nenazadnje je tožnica vtoževala duševne bolečine zaradi odvzema prostosti po 200. členu ZOR in o tem je tudi sodišče prve stopnje sodilo. O višini škode za premoženjsko škodo pa tožeča stranka ni podala substanciranih navedb in jih je zato sodišče prve stopnje v mejah pravilne uporabe materialnega prava štelo za dokazane. Zato ni mogoče odgovarjati na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvajanje dokazov o škodi, ki ne sodi v ta pravni naslov oziroma je bilo o tem v zvezi s škodnim dogodkom iz leta 2000, že razsojeno.

44. Pritožnica želi v pritožbi, da bi sodišče ugotavljalo (vse navedbe v zvezi s preiskavami v psihiatriji), ali je bilo to področje sistemsko pravilno urejeno. Vendar je treba odgovoriti, da temeljijo njeni odškodninski zahtevki na določbah Obligacijskega zakonika. Uspela pa je z ustavno presojo tedanjega Zakona o zdravstveni dejavnosti in tudi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zlasti pri drugem škodnem dogodku ravnanje klinike ni bilo pravilno, saj ni imela možnosti sodnega varstva, ker se ni strinjala z bivanjem in zdravljenjem na PK. Vse ostale navedbe o načinih zdravljenja pri posamezni zdravnici zunaj obeh klinik, o ravnanju staršev, ne vplivajo na odločanje o teh tožbenih zahtevkih. Razume pa pritožbeno sodišče tožečo stranko, da se z zdravljenjem v PK ni strinjala in se je počutila tako, kot še v pritožbi opisuje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo že v zadevi I P 509/2004 ugovore tožeče stranke proti izvedeniškim mnenjem. Gre torej za tisti del sodbe, ki jo sicer v preizkušani sodbi sedaj sodišče prve stopnje samo povzame kot razloge o že pravnomočnem delu tožbenega zahtevka, ki se nanašajo na ugotavljanje škodnega dogodka iz leta 2000. Na vsako izvedeniško mnenje so bile pripombe in na pripombe so izvedenci odgovorili. Treba pa je pritožnici pojasniti, da je bilo presojano zdravljenje v tistem času in merilih, kot so veljala v Republiki Sloveniji. Ni mogoče s sedanjimi dosežki znanosti in prakse, pa še to primerljive v najbolj razvitih državah, meriti način zdravljenja v spornem času. Kako pa je bil urejen postopek prisilnega pridržanja pa je tožnica uspešno uveljavljala v izpodbijani zdravstveni dejavnosti pred Ustavnim sodiščem. Sedaj tudi sprejet Zakon o duševnem zdravju, ki postopek ureja bolj natančno. Zato je tudi podana protipravnost ravnanja tožene stranke v obeh škodnih dogodkih. Ni mogoče pa od sodišče v okviru danih tožbenih zahtevkov zahtevati, da se spušča v kazenske preiskave za tožnico nespornih dogodkov.

45. Pritožnica še obširno graja potek dogodkov v zvezi s pravdnimi stroški, plačevanjem sodnih taks in brezplačno pravno pomočjo. Ker sodišče prve stopnje še ni odločilo o pravdnih stroških, kar ima možnost storiti s posebnim sklepom, na te navedbe ni mogoče odgovarjati. Predvsem pa je pomembno, da je tožnica imela možnost predlagati vse dokaze, zlasti izvedence in da so bili ti dokazi izvedeni ne glede na potek v pravdi po Zakonu o brezplačni pravni pomoči ali po Zakonu o sodnih taksah. Le v zadnji odločbi, ko ni plačala takse 33 EUR, je bila njena pritožba zoper sklep višjega sodišča zaradi neplačila sodnih taks umaknjena. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne relativnih kršitev, na katere se je pritožba sklicevala, niso bile kršene tožničine ustavne pravice in tudi ne pravice iz EKČP. Tako je bilo treba v tistem delu pritožbe, v katerem ni uspela, pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

**O pritožbah zoper sklepe:** _O pritožbi proti sklepu I P 517/2017 z dne 9. februarja 2018:_

46. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe ter predlog za popravo sodbe I P 517/2017. Proti temu sklepu se je pritožila tožeča stranka in najprej zahtevala dopolnitev sodbe II Cp 2906/2016 in o tem je Višje sodišče v Ljubljani odločilo z dopolnilno sodbo. Nato pa je vložila še predlog za izdajo dopolnilne sodbe I P 517/2017 in navajala, da o zahtevku ni bilo v celoti odločeno. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo odločeno o tožbenem zahtevku in kakšna je bila usoda te sodbe na višjem sodišču. Tožnica pa je predlagala tudi popravo sodbe in sicer določitev paricijskega roka za obsodilni del sodbe. Pri tem pravilno zapiše, da je že v določbi 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v povezavi z drugim odstavkom 313. člena ZPP znaša 15 dni. Res je, da je v odločbah prve stopnje paricijski rok običajno določen, vendar opustitev le-tega ne pomeni, da odločba ni izvršljiva.

47. Tožeča stranka po odvetniku vlaga pritožbo proti temu sklepu in vztraja pri svojih navedbah. Vmes pa še ponavlja, da je prejela odločbo višjega sodišča skupaj s sodbo I P 517/2017, kar ni predmet preizkusa tega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravno pravilno odgovorilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v spisu. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

_O pritožbi proti sklepu I P 517/2017 z dne 21. marca 2018:_

48. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke, da se pravdni postopek zavrne. Tožnica je želela prekinitev zato, da bi sodišče sprožilo postopek ustavnega preizkusa ZST-1 in Zakona o brezplačni pravni pomoči. Menilo je, da pri zahtevkih iz kršitve nezakonitega pridržanja ne bi smelo biti plačila sodnih taks, saj so takse nesorazmerno visoke glede na slovenske plače. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da niso podani postopki za prekinitev po 205. členu ZPP. Sodišče prekine postopek le, če meni, da je zakon, ki ga mora uporabiti, protiustaven. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da Zakon o sodnih taksah ni protiustaven. Zakon omogoča stranki, ki izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila sodnih taks, da to uveljavlja in o tem sodišče odloči8. Zakon pozna inštitut oprostitve in obročnega plačila sodne takse in odloga. Ko pa je o tem odločeno, ne more biti več predmet preizkusa. Takso je takrat treba plačati, če stranka ni uspela s predlogom za oprostitev ali odlog.

49. V pritožbi pritožnica smiselno meni, da sodišče odloča o neobstoječem predlogu, saj tega predloga ni podala. Vendar spregleda, da je v vlogi z dne 16. 3. 2018 (list. št. 2656) smiselno podala tudi ta predlog in sodišče prve stopnje se je o tem predlogu v izpodbijanem sklepu izjavilo. Ostali razlogi iz pritožbe pa se ponovno nanašajo na vsebino samo v tej zadevi. Treba je le dodati, da je Ustavno sodišče RS večkrat presojalo določbo Zakona o sodnih taksah in tudi že problem, ko je plačilo sodne takse procesna predpostavka9. Po določenih ustavnih presojah, so bile tudi spremenjene nekatere določbe Zakona o sodnih taksah, med drugim tudi določeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe (11. člen ZST-1). Vendar to, kar navaja tožnica, ne terja ustavne presoje Zakona o sodnih taksah. Stranke večkrat uveljavljajo proti državi kršitev osebnostnih pravic in so lahko oproščene plačila sodnih taks in stroškov postopka, če za to izpolnjujejo pogoje tako kot druge stranke. Tako se izkaže, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen in je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (2. točka 365. člena ZPP).

_O pritožbi proti sklepu I P 517/2017 z dne 14. oktobra 2019:_

50. Sodišče prve stopnje je štelo pritožbo tožeče stranke proti sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1271/2017, ki je bila vložena 4. 2. 2019, za umaknjeno, ker tožeča stranka ni plačala sodne takse za pritožbo v višini 33 EUR. Tožnici je bil vročen plačilni nalog, podala je ugovor in ta je bil pravnomočno zavrnjen z odločbo višjega sodišča II Cp 1197/2019. Že v tem sklepu je bilo tožnici pojasnjeno, da je takso treba plačati in kakšno so posledice.

51. Tožnica pa je predlagala, da sodišče postopek prekine in sproži predhodno vprašanje pred sodiščem Evropske skupnosti o pravilnosti 105a. člena ZPP, ki dopušča plačilo sodne takse kot procesno predpostavko. Sodišče prve stopnje se s tem ni strinjalo, pač pa je štelo zaradi neplačila sodne takse pritožbo proti sklepu II Cp 1271/2018 za umaknjeno. Najprej je treba ugotoviti, da gre za pritožbo tožnice proti odločbi višjega sodišča II Cp 1271/2018 z dne 10. 1. 2019, ko je višje sodišče zavrnilo tožničin predlog za izdajo dopolnilnega sklepa in popravo napak. Na pritožničine navedbe je sicer vsebinsko bilo odločeno tudi v pritožbi, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za dopolnilno sodbo in sklep. Vendar pritožnica izpodbija izpodbijani sklep iz razloga, da bi sodišče moralo sprožiti postopek za presojo ustavnosti 105a. člena ZPP oziroma sprožiti predhodno vprašanje pri sodišču Evropskih skupnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da ta prekinitev ni bila potrebna in da je bilo o podobnih primerih že odločeno10. Tudi naše Ustavno sodišče je določbe tega člena že presojalo in ostalo je v veljavi, da je dopustno pogojevanje plačila sodne takse z dostopom do pravnega sredstva, če je bila stranka na to opozorjena in je imela možnost ugovarjati tudi plačilnemu nalogu11. 52. Pritožba vsebuje tudi številne navedbe o zadevi sami, kar ni predmet izpodbijanega sklepa in se pritožbeno sodišče na to ne bo izjavilo. Pritožba ponavlja navedbe, ki jih je podala že v pritožbi proti sklepu I P 517/2017 z dne 4. 3. 2019 in na kar je že odgovorilo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cp 1197/2019 z dne 16. avgusta 2019. Zmotno meni pritožnica, da na podlagi 39. člena ZST-1 in ne določba 105a. člena ZPP. Bistveno vprašanje je, čas nastanka taksne obveznosti. Za odmero sodne takse je treba uporabiti tarifo, ki velja v času taksne obveznosti in nastanka (prvi odstavek 26. člena ZST-1B se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po prej veljavnih pravilih in tarifi. Če je taksna obveznost nastala po uveljavitvi citirane novele, pa je treba uporabiti določbe in tarifo, ki velja v času njenega nastanka. Enako tudi ZST-1C, ki se uporablja od 11. 11. 2016 dalje. Pritožnica pa izpodbija sklep II Cp 1197/2019 z dne 16. 8. 2019. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je štelo, da velja 105a. člen ZPP in je štelo pritožbo za umaknjeno. O uporabi Zakona o sodnih taksah pa se je pravno o predelilo že pritožbeno sodišče v točki 26 sklepa II Cp 1271/2018. 53. Obe pravdni stranski oziroma stranski intervenientki sta priglasili stroške tudi v fazi pritožbenega postopka. Ker ni bilo odločeno še o prvi fazi postopka, so tudi ti stroški nadaljnji pravdni stroški in bodo delili usodo uspeha v tej pravdi (165. člen ZPP). Ker še ni bilo odločeno o stroških na prvi stopnji, ne pride v poštev določba drugega odstavka 165. člena ZPP.

1 V povezavi s 1060. členom OZ. 2 Primerjaj razloge sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 83/2013. 3 Posvetovanje Zveznega sodišča, Vrhovnih sodišč republik in pokrajin ter Vrhovnega vojaškega sodišča 15. in 16. 10. 1986 v Ljubljani, poročilo o sodni praksi VS SRS II/96. Enako tudi poznejša sodna praksa II Cp 1954/2014, II Cp 1954/2014(???), II Ips 83/2013 in II Cp 3303/2015. 4 Sodišče je opravilo primerjavo glede na mesečno neto plačo na dan zadnje glavne obravnave v oktobru 2016 in glede na že pravnomočno prisojeno odškodnino za drugi škodni dogodek in citirano sodno prakso. 5 Primerjaj II Ips 775/2008, II Ips 775/2010, II Ips 327/2016 in II Ips 185/2008. Le v odločbi II Ips 166/2014 je bil zahtevek ob vmesni sodbi v nadaljevanju zavrnjen, vendar zaradi neobstoja višine vtoževane škode. 6 Jan Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, komentar k členu 354, 6. točka. 7 Res je izvedenka iz priložene dokumentacije sklepala, da ji je bilo predpisano tudi zdravilo Haldol, vendar pritožnica trdi, da tega zdravila ni prejela. 8 Sklep III Ips 97/2010. 9 Primerjaj odločbo U-I-191/14. 10 Primerjaj odločbe, ki jih citira sodišče prve stopnje na strani 3 izpodbijanega sklepa. 11 Primerjaj N. Betetto; Komentar 105a. člena ZPP, 4. knjiga, Pravdni postopek s komentarjem, stran 76 do 80 in odločba URS U-I-32/02, sklep Vrhovnega sodišča RS II Cp 404/2002.