Jedro

Če želi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil, kot pritožniku, ustavljen zaradi umika (in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1), vložiti ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (druga alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper odločbo št. 2142-654/2023/22 (1222-07) z dne 20. 1. 2026, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi toženke in zavrnilo tožbene navedbe kot neutemeljene. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, saj zakonski pogoji zanj (64. člen ZMZ-1) niso bili izpolnjeni.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava.1 Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sodno presojo.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Med strankama ni sporno, da je pritožnik državljan tretje države, ki je prvič zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 10. 2. 2023. Postopek je bil ustavljen 23. 2. 2023, ker je pritožnik tedaj odšel v Francijo pred koncem odločanja o njegovi prošnji. Navedeni sklep je postal pravnomočen 15. 3. 2023.

7.Januarja letošnjega leta je pritožnik zahteval uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki ga je toženka zavrnila zato, ker je ugotovila, da svoj zahtevek utemeljuje z ekonomsko — socialnimi razlogi in s spolno zlorabo, ki naj bi se mu pripetila 2019, kar pa po njeni oceni ne zadošča za uvedbo ponovnega postopka. Navedene socialno ekonomske okoliščine ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Iz tožnikovih izjav ne izhaja, da bi ga preganjala država ali nedržavni akterji oziroma, da bi mu ti povzročili resno škodo ali mu sistematično kršili njegove človekove pravice. Toženka je tudi poudarila, da četudi je bil pritožnik v izvorni državi v zelo hudi socialni stiski, s tem zahtevka ne more utemeljiti. (2. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob tem je tudi dodala, da so dejstva v zvezi z zatrjevano spolno zlorabo obstajala že v času prvotnega postopka, pritožnik pa ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že prej. Navedenemu ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 pritrjuje tudi sodišče prve stopnje (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8.Če želi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil, kot pritožniku, ustavljen zaradi umika (in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1), vložiti ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (druga alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1). To sta pravilno poudarili tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje.

9.Zato so nebistvene pritožbene trditve, da je bil pritožnik v Alžiriji žrtev spolnega napada in (ponovno) utemeljevanje, da so za opustitev navajanja tega dejstva obstajali utemeljeni razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje v tem delu napačno presojalo kot neutemeljene.2 Ob pomanjkanju trditev o drugih relevantnih dejstvih, ki jih pritožnik ni podal na nobeni stopnji odločanja, je razvidno, da niti navedene niti druge navedbe pritožnika ne utemeljujejo razlogov, iz katerih je mogoče priznati mednarodno zaščito, saj ni razvidno, da bi lahko utemeljili bodisi status begunca bodisi status subsidiarne zaščite (20. člen in nasl. ZMZ-1). Tako kot je pravilno poudarila tožena stranka niti težak socialni položaj niti zatrjevani spolni napad v zatrjevanih okoliščinah ne kažeta na razloge, za priznanje katerega koli od obeh statusov. Pritožnik niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi bil žrtev nasilja, ki bi ga povzročala država ali drugi subjekti preganjanja ali resne škode (24. člen ZMZ-1), prav tako pa v celotnem postopku ni uspel izkazati niti tega ne zatrjuje v pritožbi, da bi bil ob povratku v njegovo državo sploh ponovno izpostavljen kakšnim nasilnim ravnanjem.

10.Navedenega ne morejo spremeniti niti blažji standardi presoje ali upoštevanje pritožnikove zatrjevane ranljivosti, za kar se - ob pavšalnem navajanju z zadevo nepovezane prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije - zavzema pritožnik. Navedeno sta že prepričljivo zavrnili tako sodišče prve stopnje kot tožena stranka, razen splošnih navedb pa pritožnik ne poda ničesar, kar bi Vrhovnemu sodišču omogočilo drugačno presojo. Ob tem pa v postopku, kot je obravnavani, velja prav nasprotno, saj citirana določba prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 jasno določa, da morajo nova dejstva in dokazi pomembno povečevati verjetnost, da pritožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Temu pa v obravnavani zadevi očitno ni zadoščeno, saj tudi pritožba v ničemer ne pojasni, zakaj bi - tudi če bi bile vse navajane novote dovoljene in vsa zatrjevana dejstva ugotovljena - pritožnik izpolnjeval zakonske pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

11.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Pritožbo je Vrhovno sodišče prejelo 4. 6. 2026.

2Po tretjem odstavku 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve; lahko so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih vlagatelj zahtevka brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati.