Jedro

Sunek s komolcem v rebra ob tem, da tožnik ni dokazal nobenih zaznavnih znakov poškodbe, zdravniških posegov ali drugih posledic domnevne poškodbe, ne more biti podlaga za ugotovitev obstoja škode in odškodninske obveznosti tožene stranke.

Strah, tudi če bi bila ugotovljena pri tožniku telesna poškodba, ni mogel biti takšen, da bi lahko porušil njegovo duševno ravnovesje, saj je šlo le za neznatno telesno poškodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati denarni znesek 4.464,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe ter mu naložilo, da je dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 842,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da se je škodni dogodek zgodil 20.1.2003 na Okrajnem sodišču v Ljubljani natančno tako, kot ga sam opisuje. Toženec je tožnika udaril in ob tem izrekel grožnjo „ti jih boš že še fasal“. Kot posledico udarca je imel tožnik zdravstvene težave – bolečine, težave z dihanjem in kašljanjem. Zaradi fizičnega napada je imel direktne materialne stroške, saj se ni mogel vrniti v ZDA, kot je predhodno načrtoval (rezerviran let s povratno karto). Toženec je imel motiv za fizični napad, saj sta s tožnikom že dalj časa v sporu in so bili med njima v teku različni postopki. V konkretnem primeru se je razburil že v sodni dvorani, zato je bil napoten iz dvorane in v jezi, na hodniku, močno udaril tožnika v sprednji prsni del telesa tako, da je tožniku vzelo sapo in je lahko zadihal šele po preteku nekaj sekund. Pri tem je utrpel šok s stopnjevanjem bolečine. Tožnik in ključni priči E.P. ter S.J. so v celoti skladno opisali celoten dogodek. Izpovedbe varnostnikov so v očitnem nasprotju z izpovedbami obeh ključnih prič in tožnika. Sodišče spregleda dejstvo, da sta varnostnika z izjavami krila drug drugega. Sodišče je napačno ocenilo dejstvo, da je tožnik neposredno po dogodku vstopil v razpravno dvorano in sodnici povedal o ravnanju toženca, kar izhaja iz zapisnika pravdnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V P 379/2001. Kljub bolečinam je tožnik po dogodku opravil zaslišanje kot priča, saj ni želel ponovno prihajati na sodišče iz ZDA in na tej podlagi ni mogoče ocenjevati, da dejansko ni prišlo do udarca tožnika s strani toženca in kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnika. Obisk pri zdravniku je opravil tožnik naslednji dan, saj je pred tem upal, da bo bolečina ponehala. Tožnik je iskal zdravniško pomoč pri zdravnici L. T., dr. med. v ZD v Šentvidu, ki ga je pregledala in o tem izdala zdravniško potrdilo z dne 21.1.2003. Zdravnica je dala navodila v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja in sicer, da se tožnik zglasi na UKC, oddelku travmatologije. Načrtovano pot v ZDA je tožnik odložil za 4 dni zaradi stopnjevanja bolečin in strahu, da bi se z naprezanjem s potovanjem z letalom prek Atlantika težave še povečale. Tožnik je prepričan, da ni bistveno, da bi sodnici omenil zdravstvene težave, saj je bil zaslišan kot priča in je razmišljal, da se mora celostno posvetiti zaslišanju v obravnavani zadevi. Tožnik sicer sprejme stališče sodišča, da ni vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti na obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku dne 17.12.2008, ki je bila zaradi zastaranja razveljavljena. Kljub temu dodaja, da se je tožencu očitala storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, da mu je bila izrečena pogojna obsodba in določena kazen ter da so bili izvajani vsi dokazi, nekateri po večkrat, kot so predlagani v tej pravdi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej je treba zavrniti pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti navrženi in nezadostno obrazloženi, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Obrazložitev sodbe vsebuje obširne razloge za odločitev. Ne gre pa za procesno kršitev, če je sodišče določena dejstva ugotovilo drugače, kot jih zatrjuje tožnik. Gre za drugačno dokazno oceno, ki tudi v primeru, če ni pravilna, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

V obravnavani odškodninski zadevi je sodišče prve stopnje glede na tožnikov opis škodnega dogodka najprej ugotavljalo obstoj štirih osnovnih elementov odškodninske obveznosti (škoda, protipravno delovanje povzročitelja, vzročna zveza, odgovornost). Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je oprlo na ugotovitev, da tožnik kljub dokaznemu bremenu, ki mu je naloženo, ni dokazal niti toženčevega nedopustnega ravnanja, niti nastanka škode. Ugotovitev, ali je škoda sploh nastala, je osrednja podlaga vsake zatrjevane odškodninske obveznosti. Pritožbeno sodišče se zato najprej opredeljuje glede tistih razlogov sodbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožniku sploh nastala pravno priznana škoda v dogodku, ki ga zatrjuje, ali pa mu pravilno priznana škoda sploh ni nastala. V tem primeru se namreč sodišču ni treba opredeljevati glede spornega vprašanja protipravnega ravnanja tožene stranke in s tem obstoja njene odškodninske odgovornosti.

Tožnik zahteva od toženca odškodnino za telesne bolečine in strah ter materialno škodo, ki naj bi jo utrpel v škodnem dogodku dne 20.1.2003 na hodniku pred obravnavno dvorano na Okrajnem sodišču v Ljubljani. V tožbi zatrjuje, da ga je takrat toženec iznenada sunkovito in močno udaril s komolcem v levo stran prsnega koša in mu pri tem še zagrozil: „jih boš že še fasal“. Bistvene ugotovitve sodbe, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi, pa so glede nastanka škode sledeče: tožnik po domnevnem napadu svojega brata ni obiskal zdravnika, ampak je nato vsaj pol ure pričal na naroku, kjer sodnica ni opazila kakršnegakoli poslabšanja njegovega počutja; ni šel takoj k zdravniku, temveč šele dan kasneje; zdravnica ni mogla ugotoviti nikakršnih objektivnih znakov poškodbe, to je oteženega dihanja ali modric, ni predpisala zdravljenja (protibolečinskih tablet) niti ga ni napotila na urgenco; tudi po prihodu v ZDA tožnik ni predložil zdravniškega potrdila oziroma izvida ameriškega zdravnika, ki bi se nanašalo na zdravljenje posledic, ki bi izvirale iz tega dogodka. Pritožbene trditve, s katerimi tožnik opravičuje takratno ravnanje, češ, da ni želel prelagati svojega zaslišanja zaradi odhoda v ZDA, ker je upal, da bodo bolečine prenehale, poleg tega ni imel urejenega nobenega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji, ne more vplivati na pravilnost odločitve, deloma pa predstavljajo nova dejstva, ki jih pritožbeno sodišče zaradi prepovedi iz 1. odst. 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Ob takih ugotovitvah pa tožnik ni upravičen uveljavljati denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, kot jo sam zatrjuje, saj ni dokazal, da mu je škoda sploh nastala. Tudi, če bi sodišče sledilo tožnikovim trditvam, da je do dogodka res prišlo na takšen način, kot ga sam opisuje in ugotovilo škodo, pa bi šlo brez dvoma za neznatno škodo, ki ni pravno priznana škoda. Po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč sodišče prisodi oškodovancu pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in strah le tedaj, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Sunek s komolcem v rebra ob tem, da tožnik ni dokazal nobenih zaznavnih znakov poškodbe, zdravniških posegov ali drugih posledic domnevne poškodbe, torej ne more biti podlaga za ugotovitev obstoja škode in odškodninske obveznosti tožene stranke. Sodba tudi pravilno poudarja, da že tožnikova trditvena podlaga ne zadošča za zahtevek za odškodnino za strah, saj se je dogodek pripetil na sodišču, v neposredni bližini varnostnikov. Če bi se tožnik bal, da gre za zlom reber, bi takoj poiskal zdravniško pomoč, pa tega ni storil. Sicer pa strah, tudi če bi bila ugotovljena pri tožniku telesna poškodba, ni mogel biti takšen, da bi lahko porušil njegovo duševno ravnovesje, saj je šlo le za neznatno telesno poškodbo. Glede na takšne ugotovitve seveda tožnik tudi ne more zahtevati povrnitve materialne škode za zdravniško spričevalo, penale za letalsko karto in izgubljeni zaslužek. Druge odškodninske podlage, (npr. poseg v čast in dobro ime), pa tožnik v tem postopku ni uveljavljal. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

O zahtevi za povrnitev pritožbenih stroškov je odločeno na podlagi 165. člena ZPP. Odgovor na pritožbo, ki se predvsem sklicuje na pravilno argumentacijo sodbe, ni potreben strošek postopka glede na določbo 155. člena ZPP.