Jedro

Tožnik je iz naslova plač in dnevnic, kjer so zajeti stroški prehrane, prejemal plačilo v višini in na način kot se je s toženo stranko ustno dogovoril. Iz tega razloga do dodatnega plačila v višini 14 % od ustvarjenega prometa iz naslova uspešnosti (plačilo do te višine je prejemal na roko) in do dodatnega povračila stroškov prehrane med delom (saj je prejemal dnevnice, ki pokrivajo stroške prehrane na službeni poti) ni upravičen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odpravnine in potnih stroškov plačati znesek 2.252,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2010 do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.680,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava smiselno zoper zavrnilni del sodbe. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje dosodilo celo nižji znesek, kot mu ga je na naroku dne 7. 4. 2010 za poravnavo vseh njegovih zahtevkov iz delovnega razmerja ponudila tožena stranka. Nadalje navaja, da je zahteval izločitev priče M.Ž., pa temu njegovemu predlogu sodišče prve stopnje ni sledilo in tega tudi ni zapisalo v zapisnik. Meni, da je upravičen do postavljenega zahtevka stroškov prehrane v višini 14.025,00 EUR, saj iz Uradnega lista RS št. 140/2006 izhaja, da je delodajalec dolžan povrniti delavcu stroške prehrane med delom, kar pomeni, da če je delavec prisoten 10 ur ali več na dan, mu je delodajalec dolžan poleg 6,12 EUR povrniti še 0,76 EUR za vsako dopolnjeno uro prisotnosti na delu po osmih urah. Prav tako je po njegovem mnenju upravičen tudi zahtevek iz naslova plače v skupni višini 18.689,95 EUR, saj ta izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Jasno je razvidno, da mu je tožena stranka vsak mesec odtegovala znesek minimalne plače in mu ga nakazovala na transakcijski račun. Ker je v točki 3 pogodbe o zaposlitvi jasno zapisano, da tožnik prejema osnovno plačo v višini 111.484,00 SIT poleg tega pa še dodatke v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo, ki se odmerjajo od osnovne plače, njegova plača pa se lahko poveča tudi zaradi delovne uspešnosti, je bil torej premalo plačan iz naslova delovne uspešnosti. Tožena stranka pa ni dokazala, da mu je lahko celotno plačo plačala iz naslova uspešnosti. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo delno razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, saj se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki priznalo nagrado samo za en narok za glavno obravnavo namesto vseh štirih. Svoje nestrinjanje tožena stranka utemeljuje s sodno prakso, saj iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010 izhaja, da po tarifni št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) pripada odvetniku nagrada za vsak narok. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo razlike v plači za obdobje od marca 2005 do februarja 2009 v višini 18.689,95 EUR, stroške prehrane med delom v višini 14.025,00 EUR, potne stroške v višini 252,00 EUR in razliko v odpravnini v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2010 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik do razlike v plači in stroškov prehrane med delom ni upravičen, saj je bilo med strankama ustno dogovorjeno, da bo tožnik iz naslova plače in stroškov dnevnic prejemal 14 % od ustvarjenega prometa, kot dodatek pa še 45,00 EUR za vsak dan v primeru dela ob vikendih. Je pa tožnik upravičen do plačila stroškov prevoza na delo, saj so mu ti stroški nastali in mu jih tožena stranka ni povrnila, prav tako pa je tožnik upravičen tudi do vtoževanega zneska razlike v odpravnini v višini 2.000,00 EUR, saj mu je tožena stranka za pet let dela izplačala le znesek 760,00 EUR, čeprav bi morala upoštevati tudi povprečen znesek gotovinskega izplačila plače v višini 2.210,00 EUR in bi mu tako pripadala odpravnina v višini 2.762,50 EUR, tako da je do vtoževanega zneska razlike upravičen.

Sodišče prve stopnje se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: K pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo pravilno dejansko stanje. Stranki sta sicer podpisali pogodbo o zaposlitvi (A1), vendar iz zaslišanja priče M.Ž. (l. št. 46-47), iz izpovedi tožene stranke (l. št. 44-46) in delno tudi iz izpovedi tožnika (l. št. 39-41) izhaja, da so zaposleni vozniki pri toženi stranki na osebni račun prejemali znesek dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, med njimi in delodajalcem pa je bil sklenjen ustni dogovor, da bodo prejemali plačilo v višini 14 % od ustvarjenega prometa, kamor so poleg plače všteti tudi stroški dnevnic. Da je temu tako izhaja tudi iz listin, ki jih je v spis vložila tožena stranka. Tako iz listine B13 – pregled prometa - izhaja, da je tožena stranka tožniku mesečno nakazovala na njegov račun pri banki ... d.d. znesek okoli 400,00 in nekaj več EUR, enako pa izhaja tudi iz plačilnih list pod B15. Razliko do 14 % ustvarjenega prometa pa je tožnik enako kot ostali delavci prejel v gotovini. To izhaja tudi iz njegove izpovedi, saj je izpovedal, da je razliko med minimalno oziroma osnovno plačo in 14 % od ustvarjenega prometa prejemal na roko in praviloma pri toženi stranki ni podpisoval nobenih listin. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik iz naslova plač in dnevnic, kjer so zajeti stroški prehrane, prejemal plačilo v višini in na način kot se je s toženo stranko ustno dogovoril. Tožnik namreč v postopku ni dokazal, da bi se tožena stranka z njim dogovorila tako kot zatrjuje in sicer, da bi mu poleg v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene osnovne plače, morala plačevati še 14 % od ustvarjenega prometa iz naslova uspešnosti. Tožnik pa tudi ni upravičen do stroškov prehrane med delom, saj je prejemal dnevnice, ki pokrivajo stroške prehrane na službeni poti.

V zvezi s tožnikovo pritožbeno navedbo, da je predlagal izločitev priče M.Ž., pa pritožbeno sodišče pripominja, da ZPP ne pozna instituta izločitve priče. Tožnik je imel možnost predlagati izvedbo dokaza z zaslišanjem svojih prič, ki bi mogoče ovrgle izpoved priče M.Ž., pa te možnosti ni izkoristil. K pritožbi tožene stranke: Neutemeljeno tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da bi ji moralo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi priznati po tarifni št. 3102 nagrado za pristop za štiri naroke na glavno obravnavo, priznalo pa ji je le enega. Iz same besedne zveze „nagrada za narok“ po tej tarifni številki izhaja, da ta vključuje nagrado za vse naroke, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pa enotno sodno prakso oblikuje Vrhovno sodišče RS, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani.

Glede na navedeno sta pritožbi tožnika in tožene stranke neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo ter skladno s 353. členom ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351 člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka) potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke (tožeča stranka jih ni priglasila) temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).