Jedro

V KZ in ZKP ni urejeno zastaranje izvršitve stroškov kazenskega postopka, zato se za zastaranje izterjave povprečnine uporabljajo pravila obligacijskega prava o zastaranju terjatev. Tožena stranka je zato pravilno uporabila 356. člen OZ, po katerem take terjatve, kot je obravnavana, zastarajo v desetih letih. Ker 10-letni zastaralni rok v času izdaje izpodbijanega sklepa ni potekel, je tožbeni ugovor zastaranja neutemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Carinski urad Sežana (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z izpodbijanim sklepom na podlagi sklepa Kp 133/2007 z dne 17. 5. 2007, ki je postal izvršljiv dne 21. 9. 2007, odločil, da se zoper dolžnico A.A. (v nadaljevanju tožnica) opravi izvršba povprečnine v znesku 300,00 EUR in stroškov izdaje sklepa v višini 25,00 EUR ter določil način izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica na računu pri B. banki. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa organ prve stopnje citira določila 3. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1) in 11., 93., 143., 146., 152., 157., 159., 160., 166., 168., 169. in 170. člen Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2), s katerimi utemeljuje svojo pristojnost za izvajanje davčne izvršbe po uradni dolžnosti in navaja pravno podlago za izpodbijano odločitev.

Ministrstvo za finance (v nadaljevanju pritožbeni organ) je z odločbo št. DT-498-2-253/2012-3 z dne 3. 9. 2013 zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Po povzemanju tožničinih pritožbenih navedb, na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da se v obravnavani zadevi prisilno izvršujejo stroški kazenskega postopka (92. člen Zakona o kazenskem postopku, ZKP) in da so bile procesne predpostavke za izdajo izpodbijanega sklepa izpolnjene, saj je bila izvršba uvedena na podlagi sklepa Okrožnega sodišča, št. Kp 133/2007 z dne 17. 5. 2007, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti (146. člen ZDavP-2). Izpodbijani sklep vsebuje tudi vse sestavine določene v 151. členu ZDavP-2. V njem je organ prve stopnje na podlagi prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 pravilno odločil tudi o stroških izdaje sklepa (prvi odstavek 66. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku).

V zvezi s pritožbenimi ugovori pa tožnici pojasnjuje, da je zato, ker ZKP nima posebnih določb glede zastaranja izvršitve stroškov postopka, potrebno v obravnavani zadevi upoštevati zastaralni rok iz 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo zastarajo v 10-ih letih. V obravnavani zadevi je postal sklep sodišča z dne 17. 5. 2007 izvršljiv dne 21. 9. 2007, zato do dne 9. 12. 2012, ko je bil izdan izpodbijani sklep, zastaralni rok nikakor ni bil prekoračen. V nadaljevanju na podlagi določb 159. in 160. člena ZDavP-2, navedenih tudi v izpodbijanem sklepu, tožnici pojasnjuje, da je z njimi varovano njeno socialno stanje. Ker je po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 predmet pritožbenega postopka le odločanje o pravilnosti in zakonitosti sklepa o izvršbi pa tožničinih ugovorov v zvezi s pravilnostjo oziroma zakonitostjo izvršilnega naslova, pritožbeni organ ni mogel obravnavati.

Tožnica v tožbi, s katero sodišču predlaga, da odpravi odločbo pritožbenega organa, toženi stranki pa naloži plačilo odškodnine v višini 1.600,00 EUR z obrestmi in povračilo stroškov postopka, navaja da je z izpodbijanim sklepom o izvršbi dovoljena izterjava povprečnine določene s sklepom sodišča z dne 17. 5. 2007 (izvršljiv dne 21. 9. 2007), čeprav je navedeni dolg po drugem odstavku 125. člena ZDavP-2, že zastaral. Meni, da je v izpodbijani odločitvi napačno uporabljena zakonodaja. Zatrjuje, da je organ prve stopnje že pred izdajo sklepa opozorila na zastaranje in da za uporabo 356. člena OZ, po veljavnih določbah ZDavP-2, tožena stranka ni imela podlage. Pritožbenemu organu očita, da se neutemeljeno sklicuje na Kazenski zakonik iz leta 2006. Vztraja pri trditvi, da je iz zakonske dikcije drugega odstavka 125. člena jasno razviden zastaralni rok. Ne strinja se niti z razlogi, s katerimi pritožbeni organ tožnici pojasnjuje, zakaj slabo socialno stanje tožnice, ni okoliščina, ki bi ovirala davčno izvršbo. S tem v zvezi se tožnica sklicuje na prvi odstavek 329. člena OZ in navaja, da sama ne odgovarja za zlonamerne in protipravne sklepe sodišč, s katerimi ji je naloženo plačilo stroškov postopka, ko le-ti sploh niso potekali. Meni, da je tudi z odločbo Centra za socialno delo, dokazala, da zakoniti razlogi za uvedbo davčnega postopka in za naložitev stroškov izvršbe niso izpolnjeni. Ker gre v konkretni zadevi za neupravičeno davčno izvršbo, tožnica na podlagi drugega in tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2 zahteva povračilo. Ob zatrjevanju, da procesne predpostavke zaradi zastaranja niso izpolnjene, se sklicuje na stališče ESČP v odločbi 36755/06 z dne 11. 10. 2011. Toženi stranki očita, da je z izpodbijano izvršbo kršila člen 6. Evropske konvencije o človekovih pravicah in zato zahteva izplačilo 1.600,00 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je ob upoštevanju tožbenih navedb v zvezi z zastaranjem izvršitve povprečnine določene s sklepom sodišča, v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) presojalo zakonitost in pravilnost sklepa o izvršbi Carinskega urada Sežana, št. DT 4933-74372/2012-3 z dne 9. 12. 2012 (izpodbijani sklep), s katerim se posega v pravni položaj tožnice.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijan odločitev, ki temelji na podatkih upravnih spisov, pravilna in zakonita. Oba upravna organa sta za svojo odločitev v obrazložitvah navedla pravilne in utemeljene razloge. Zato sodišče sledi njuni utemeljitvi in ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja: Iz navedb v tožbi ne izhaja, da je bil sklep Višjega sodišča v Kopru, št. Kp 133/2007 z dne 17. 5. 2007, ki je bil izdan v zadevi pritožbe tožnice zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru I Kr 159/2006 in je postal izvršljiv dne 21. 9. 2007, razveljavljen ali spremenjen. Navedeni sklep, s katerim je tožnici naloženo plačilo povprečnine v višini 300,00 EUR, je glede na določbe ZDavP-2 izvršilni naslov v izpodbijanem sklepu o izvršbi.

Tako ostaja sporno le vprašanje uporabe predpisa, v katerem je določen rok za zastaranje povprečnine odmerjene s sklepom sodišča v kazenski zadevi. V KZ in ZKP ni urejeno zastaranje izvršitve stroškov kazenskega postopka in se zato za zastaranje izterjave povprečnine, glede na dosedanjo sodno prakso, uporabljajo pravila obligacijskega prava o zastaranju terjatev (glej sklep VSL II Ip 153/2009 z dne 25. 3. 2009). Tožena stranka je zato pravilno uporabila 356. člen OZ, po katerem take terjatve kot je obravnavana, zastarajo v desetih letih. Ker 10 letni zastaralni rok, v času izdaje izpodbijanega sklepa ni potekel, je tožbeni ugovor zastaranja neutemeljen.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da so tožbeni razlogi neutemeljeni. Zato je tožbo kot neutemeljeno v celoti zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.