Jedro

Dolg, naveden v izvršilnem naslovu, ni bil plačan, zato je davčni organ na predlog predlagatelja izvršbe utemeljeno začel davčno izvršbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z v uvodu citiranim sklepom o davčni izvršbi je prvostopni organ odločil, da je tožnik na podlagi izvršilnega naslova, to je sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru št. PR 473/2015 z dne 6. 7. 2015, ki je postala izvršljiva 22. 10. 2015, dolžan plačati globo v znesku 1.200,00 € in stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 €. Zoper dolžnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri banki A. d.d., ki opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Banki se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih sredstev na prehodni račun Finančne uprave Republike Slovenije. Banki se tudi prepove izplačati zarubljena denarna sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi dokler ne bo poravnan dolg po sklepu o izvršbi.

2. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve zgoraj navedenih upravnih aktov izhaja, da se je predmetni postopek začel v skladu s 146., 156. in 143. členom ZDavP-2 na podlagi predloga predlagatelja izvršbe Okrajnega sodišča v Mariboru, ki je prvostopnemu organu kot pristojnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve izkazane z v izreku navedenim izvršilnim naslovom. Glede na to je prvostopni organ dovolil predlagano izvršbo, pri tem pa so upoštevane omejitve iz drugega odstavka 166. člena ZDavP-2, 159. člena ZDaP-2 in 160. člena ZDavP-2. Glede navedb v pritožbi, s katerimi tožnik oporeka nastop pravnomočnosti izvršilnega naslova, pa drugostopni organ tožniku pojasnjuje, da so bili v času izdaje prvostopnega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo na podlagi veljavnega izvršilnega naslova in sicer sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru, št. PR 473/2015 z dne 6. 7. 2015, ki je bila opremljena s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postala izvršljiva 22. 10. 2015. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen sklep, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se dejstva, ki so v njem potrjena v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Ne glede na to drugostopni organ še pojasnjuje, da je prvostopna sodba postala pravnomočna po zavrnjeni pritožbi in potrjeni sodbi prvostopnega sodišča s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. PRp 152/2015 z dne 1. 9. 2015. S tem je bil tožnik pravnomočno spoznan za odgovornega storitve prekrška po določbi tretjega odstavka 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa. Postopek davčne izvršbe pa se ne nanaša na prekrškovni postopek s strani tožnika, temveč na izterjavo neplačane globe kot sankcije, ki je bila pritožniku izrečena v prekrškovnem postopku.

3. Glede navedb v pritožbi v zvezi s tožnikovim slabim finančnim stanjem in v zvezi s tem, da je tožnik brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da se v predmetnem postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Neugodno finančno stanje ne predstavlja ovire za izdajo takšnega sklepa, je pa banka pri izvrševanju sklepa dolžna upoštevati določbe drugega odstavka 166. ZDavP-2, 159. člena ZDavP-2 ter 160. člena ZDavP-2. 4. Tožnik v vloženi tožbi kot izpodbijane razloge navaja 2., 3., 3a., 8., 14., 15., 22., 23., 24., 26., 29., 33., 35., 54., 172. in 153. člen Ustave RS, 70. in 71. člen ZDavP-2, ZUP, 6., 7., 13. in 17. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah ter 257. in 258. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pri tem se sklicuje tudi na več sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Navaja, da zahteva razveljavitev davčnih postopkov, ker v zadevi ni bilo izdane nobene pravnomočne sodbe, ki bi lahko bila edina zakonita osnova za davčni postopek. Sklicuje se na načelo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, ki pomeni, da dokler zadeva ni dokončno zaključena s pravnomočno sodbo, ni dovoljen noben davčni poseg. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in postopek ustavi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodaja, da se je v predmetnem postopku vodil upravni in ne kazenski postopek in sicer postopek davčne (upravne) izvršbe zaradi izterjave nedavčne denarne obveznosti, globe in stroškov davčne izvršbe, na predlog predlagatelja izvršbe Okrajnega sodišča v Mariboru. Postopek izterjave se je pravilno začel na podlagi izvršilnega naslova, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Glede tožbenih navedb v zvezi s socialno ogroženostjo pa tožena stranka pojasnjuje, da to žal ni razlog za neizterjavo neplačane in zapadle denarne terjatve.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Davčni organ postopa po ZDavP-2 tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Če dolg ni plačan v rokih predpisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo (143. člen ZDavP-2). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznost, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, določa 159. člen ZDavP-2, omejitve davčne izvršbe na dolžnikove prejemke pa 160. člen ZDavP-2. Drugi odstavek 166. člena ZDavP-2 pa določa, da na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (169. člen), oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člen), ni mogoče seči z davčno izvršbo, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec.

8. V obravnavani zadevi so bila zgoraj navedena določila pravilno uporabljena. Ker dolg po zgoraj navedenem izvršilnem naslovu, ni bil plačan, je davčni organ na predlog predlagatelja izvršbe utemeljeno začel davčno izvršbo (143. člen ZDavP-2). Sklep o izvršbi, ki vsebuje vse sestavine, ki jih predpisuje 151. člen ZDavP-2, je bil pravilno izdan na podlagi izvršilnega naslova opremljenega s klavzulo izvršljivosti.

9. Izpodbijani sklep je bil pravilno izdan na zgoraj navedeni dejanski in materialnopravni podlagi, zato ni mogoče pritrditi tožnikovi pavšalni trditvi, da je bilo s tem poseženo v njegove človekove in ustavne pravice. Tožnik tudi z ostalimi tožbenimi navedbami ne more doseči drugačne odločitve. Izvršilni naslov, to je sodba Okrajnega sodišča v Mariboru št. PR 473/2015 z dne 6. 7. 2015, je postala pravnomočna na podlagi sodbe Višjega sodišča v Mariboru, št. PRp 152/2015 z dne 1. 9. 2015, zato je tudi tožnikovo sklicevanje na načelo nedolžnosti in zatrjevanje, da zadeva še ni pravnomočno zaključena, neutemeljeno.

10. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).