Jedro

Možnost izrabe vrta (tako v smislu pridelave povrtnin in sadja, kot tudi v smislu uživanja tega prostora), lahko prispeva h kvaliteti življenja tožnika in njegove družine, ni pa možnost izrabe vrta tožniku potrebna zaradi tega, ker bi mu bilo s tem omogočeno lažje izvrševanje lastninske oblasti na stanovanju kot gospodujoči nepremičnini. Namen in smisel stvarne služnosti je namreč v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospoduoči nepremičnini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "V breme vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak parcela 000, kot služeče nepremičnine, obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak del stavbe 001, kot gospodujoče nepremičnine, brezplačna stvarna služnost uporabe vrta v izmeri približno 150 m², ki se nahaja približno na sredini te parcele in sega po celi širini te parcele, tako da na eni strani meji na parc. k.o. X, na drugi strani pa sega do vključno potke, ki poteka vzporedno vzdolž parc .XX k.o., kar v naravi predstavlja vrt z grivo in betonskimi zidovi ter potkami, obseg katerega je razviden iz skice." in razveljavi v II. in III. točki izreka ter v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju priposestvovanja služnosti in vznemirjanja lastninske pravice pravdnih strank odločalo po tožbi in po nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče bo za tožnika po tožbi in za toženca po nasprotni tožbi uporabljalo izraz tožeča stranka oziroma tožnik, za toženko po tožbi in tožnico po nasprotni tožbi pa izraz tožena stranka oziroma toženka.

2. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine z ID znakom: parcela 000, kot služeče nepremičnine, obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine z ID znakom: del stavbe 001, kot gospodujoče nepremičnine, brezplačna stvarna služnost uporabe vrta z navedbo lege in površine vrta na služeči nepremičnini (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan v petnajstih dneh opustiti obdelavo dela nepremičnine s parc. št.Y k.o, ter se tudi v prihodnje vzdržati takšnega ali podobnega poseganja v lastninsko pravico toženke (II. točka izreka). Odločilo je o stroških postopka in sicer tako, da je toženko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožnika v višini 1.525,27 EUR (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne in ugodi tožbenemu zahtevku toženke po nasprotni tožbi ter tožniku naloži plačilo stroškov toženke oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za stvarno služnost. Svojo odločitev, da gre v tej zadevi za zemljiško služnost na delu parcele k.o.1 kot služeče nepremičnine v korist gospodujoče nepremičnine (stanovanja), je prvostopenjsko sodišče utemeljilo na dveh neprepričljivih oziroma povsem napačnih argumentih, in sicer, da možnost izrabe vrta (tako v smislu predelave povrtnin in sadja, kot tudi v smislu uživanja tega prostora), bistveno prispeva h kvaliteti bivanja in da ne gre za osebno služnost, ker so v stanovanjih živele družine in da življenjsko gledano že iz tega razloga ni mogoče govoriti o služnosti, katere upravičenec je zgolj tožnik, kot izključni lastnik stanovanja. V zvezi z navedenim izpostavlja, da tudi osebne služnosti lahko uživajo tudi družinski člani. S strani sodišča prve stopnje navedena argumenta utemeljujeta zgolj individualno korist (kvaliteta bivanja), ki jo ima le tožnik in tožnikova družina in ne splošne npr. služnost poti, ki je najbolj razširjena zemljiška služnost. Če bi držal argument sodišča o splošni koristi, potem bi si lahko vsak obiskovalec tožeče stranke (gost, poštar, vodovodar...), na vrtu kot služečem zemljišču pobral povrtnino in sadje. Toženki tudi ni razumljiv argument sodišča glede povezave med uživanjem vrta in stanovanjem. Sodišče ni utemeljilo nobene vezi med nepremičninama. Vrt ni vedno koristen. Skrbnemu in odgovornemu vrtnarju, če ga ne more obdelovati, predstavlja zgolj breme in ne koristi. Pri stvarni služnosti je odločilna gospodarska potreba gospodujoče nepremičnine in ne individualni interes njenega vsakokratnega lastnika. Ali povedano drugače. Služnost mora biti objektivno koristna, vsakokratnemu lastniku gospodujoče nepremičnine, ne glede na to, kakšni so njegovi individualni interesi. Pri obdelovanju vrta pa kot že napisano, gre vedno le za individualni interes in potrebe posameznikov. Če bi obdelovanje vrta služilo gospodarskim potrebam stanovanja (kot gospodujoče nepremičnine), potem bi bili vsi vrtovi na parceli Y obdelani, ampak niso. Na tem mestu toženka še dodaja, da ne obstoji sodna praksa, ki bi služnost vrta opredelila kot stvarno služnost. V zvezi z navedenim se pritožnica sklicuje na odločbe VSL II Cp 221/2011 in VSM Cp 1978/99. Toženka se prav tako ne strinja s pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča, glede dopustnosti priposestvovanja na spornem zemljišču v času tako imenovane družbene lastnine. Sporno zemljišče je bilo nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in postalo splošno ljudsko premoženje v upravi Občinskega ljudskega odbora T.. Kasneje je zemljišče postalo družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Občine T., nato pa E. G. - TOZD T.. Taka zemljišča, tudi zato, ker so se nahajala znotraj mesta, so bila varovana pred nadaljnjim prenosom v zasebno last oziroma pridobitvijo klasičnih pravic stvarnega prava s strani občanov z ustavo in številnimi zakoni, ki jih pritožba izrecno citira. Na nepremičnini, ki je bila družbena lastnina, je bilo mogoče pridobiti le pravico uporabe. Kot imetnik pravice uporabe, so se lahko vknjižile le družbenopolitične skupnosti, krajevne skupnosti, samoupravne interesne skupnosti, organizacije združenega dela in druge organizacije ter družbenopolitične organizacije in društva. Če torej pravna prednica toženke kot imetnik pravice uporabe spornega zemljišča, z njim ni mogla prosto razpolagati, kako bi lahko tožnik kot tretja oseba na takem zemljišču pridobil služnostno pravico in se uspešno vknjižil. V zvezi z navedenim se pritožnica sklicuje na odločbo VSK sodba Cp 968/2011. Poleg opisanih kršitev materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja so bile storjene tudi bistvene kršitve procesnih določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V nasprotju z listinskimi dokazi (fotografije št. 7, 11, 13 in 15, fotografija zemljišča - vir Google, izris parcele Y k.o.) je ugotovitev sodišča, da parcela Y nima prostorske povezanosti s parcelo XX, ki ima status javnega dobrega. In to zato, ker je parcela ograjena z žičnato ograjo. Takšen zaključek sodišča ne vzdrži nobene resne presoje. Napačna in protispisna je ugotovitev sodišča, da je sporno zemljišče v uporabo stanovalcem dal pravni prednik toženke leta 1957. Toženka je predmetno zemljišče pridobila v uporabo leta 1973, zato je v nasprotju s sosledjem časa, da bi lahko to zemljišče dala v uporabo stanovalcem že leta 1957. Prav tako se sodišče ni opredelilo do dveh ključnih navedb toženke, in sicer da je uporabo tega zemljišča po izvedenem lastninjenju dopuščala v znak prijaznosti, dobrih sosedskih odnosov, preprečitvi zaraščanja, itd. oziroma do sprejetja odločitve s strani uprave toženke o ravnanju s spornim zemljiščem in da glede na opis služnosti na delu parcele Y, kot jo zahteva tožnik, bi toženki kot lastnici nepremičnine, ostala le gola lastninska pravica z razpolagalnim upravičenjem, ki je tudi ekonomsko gledano dejansko izvotljeno. Iz navedenega sledi, da je prvostopenjsko sodišče v tej pravdni zadevi kršilo načelo kontradiktornosti (pravico do izjave) oziroma, da je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je obenem tudi kršitev 22. člena Ustave RS.

Nazadnje toženka opozarja še na pomanjkljiv izrek izpodbijane sodbe, saj sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi nezadostne identifikacije lege in površine vrta v izreku sodbe. Tisto, kar skica označuje kot 150 m2, se sploh ne da preveriti, ker na skici ni navedenega merila. Izrek sodbe (skica je sestavni del izreka) je zato nejasen in nepreverljiv. Glede na vse navedeno je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ki za pritožnico niti ni sporno, je mogoče strniti v naslednje točke: - nepremičnina s parcelno številko Y (nepremičnina naj bi potrditvah tožnika in ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predstavljala služečo nepremičnino), ki po katarskih podatkih obsega 1007 m², je last toženke; - tožnik je stanovanje na naslovu Z., T. (stanovanje naj bi potrditvah tožnika in ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predstavljalo gospodujočo nepremičnino) kupil leta 1993 od pravnega prednika toženke, v letu 2012 je bila urejena etažna lastnina in je prišlo še do uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim; - pred letom 1993 in sicer od leta 1981 je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na navedenem stanovanju; - tožnik je najmanj od oktobra 1981, ko je pridobil stanovanjsko pravico, v nespremenjenem obsegu in brez nadomestila za uporabo obdeloval tudi del nepremičnine s parcelno številko Y (v nadaljevanju: vrt); - tudi ostali stanovalci (lastniki oziroma najemniki) na naslovih Z. in ZZ. so uporabljali in obdelovali vsak določen del nepremičnine s parcelno številko Y, toženka je bila s tem seznanjena in ni nikoli nasprotovala tej obdelavi; - toženka je od stanovalcev prvič zahtevala, da počistijo zemljišče v letu 2017, to je nekaj mesecev pred vložitvijo tožbe.

6. Na podlagi zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je tožnik, s tem, ko je od oktobra 1981 do leta 2017 neovirano in z vedenjem toženke oziroma njenega pravnega prednika, kot svoj vrt obdeloval del parcele Y, izpolnil zakonsko določene pogoje kot jih je za priposestvovanje služnosti predpisoval 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).

7. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) služnost opredeljuje kot pravico uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oz. zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar). Enako določbo je vseboval tudi ZTLR (prvi odstavek 49. člena). Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Stvarna služnost kot pravica na tuji stvari nujno pomeni omejevanje lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine, vendar njen namen in smisel nista v omejevanju lastninske pravice na služeči nepremičnini ampak v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini, zato razmerje stvarne služnosti zahteva določeno povezanost med gospodujočim in služečim zemljiščem, vendar je na to povezanost treba gledati izključno funkcionalno in ne prostorsko2. Stvarna služnost dejansko obstaja v korist nepremičnine, pravno pa v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine, ker imajo le osebe lahko pravice, stvari pa ne. Ker je stvarna služnost pravica stvarnega prava učinkuje erga omnes.

8. Glede na zgoraj povzeto vsebino stvarne služnosti pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da gre v obravnavni zadevi za stvarno služnost. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da možnost izrabe vrta (tako v smislu pridelave povrtnin in sadja, kot tudi v smislu uživanja tega prostora), lahko prispeva h kvaliteti življenja tožnika in njegove družine, ni pa možnost izrabe vrta tožniku potrebna zaradi tega, ker bi mu bilo s tem omogočeno lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. Namen in smisel stvarne služnosti je namreč prav v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. Ker je stvarna služnost stvarna pravica na tuji stvari, ki izhaja iz odnosa dveh nepremičnin tako, da učinkuje v korist vsakokratnega lastnika ene nepremičnine proti vsakokratnemu lastniku druge nepremičnine, je pritrditi pritožnici, da mora biti služnost objektivno koristna vsakokratnemu lastniku gospodujoče nepremičnine, ne glede na to, kakšni so njegovi individualni interesi. Pri obdelovanju vrta pa gre le za individualni interes in potrebe posameznikov. V razlogih izpodbijane sobe je prvostopenjsko sodišče sicer navedlo, da vsaka stvarna služnost izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin in da je na to povezanost treba gledati izključno funkcionalno in ne prostorsko, vendar je pritrditi pritožnici, da v obravnavani zadevi ne gre takšno funkcionalno povezanost med vrtom in stanovanjem, ki bi bila v korist gospodujoči nepremičnini - tožnikovemu stanovanju. Nenazadnje pa je pritrditi pritožnici, da bi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku toženki kot lastnici nepremičnine, ostala le gola lastninska pravica z razpolagalnim upravičenjem, ki bi bilo tudi ekonomsko gledano dejansko izvotljeno. Ni namreč pričakovati, da bi kdo kupil ali vzel v najem nepremičnino, katere dejansko ne bi mogel uporabljati.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno materialnopravno presodilo, da gre v obravnavani zadevi za stvarno služnost. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (točki I. izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev stvarne služnosti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Ker je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo že iz tega razloga, ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe toženke, ki se nanašajo na priposestvovanje služnosti v času družbene lastnine in na ugotovitev sodišča, da parcelaY nima prostorske povezanosti s parcelo XX, ker se izkažejo za pravno neodločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. V zvezi z odločitvijo po nasprotni tožbi, s katero je toženka uveljavljala varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem, je prvostopenjsko sodišče njen zahtevek na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice zavrnilo, ker je štelo, da so tožnikovi posegi na nepremičnini toženke dovoljeni3. Slednje se je glede na napačno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča izkazalo za nepravilno. Posledično je bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo v II. točki izreka glede zahtevka po nasprotni tožbi, saj prvostopenjsko sodišče, zaradi napačnega materialnopravnega stališča o dovoljenosti tožnikovih posegov na nepremičnini toženke, ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev, ki so pomembna za odločitev po nasprotni tožbi, s katero toženka, poleg zahteve po prenehanju vznemirjanja, uveljavlja tudi prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi napačne uporabe materialnega prava, je namreč ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Ponovno sojenje na prvi stopnji po prepričanju pritožbenega sodišča ne bo povzročilo hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v tej zadevi je bila nasprotna tožba vložena 28.11.2017). Po drugi strani pa bo obema strankama omogočilo tudi pritožbeni preizkus.

11. Ker je odločitev o stroških odvisna od odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi III. točko izreka, ki se nanaša na stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ker se obe relevantni nepremičnini nahajata na območju k.o. Tolmin, bo pri identifikaciji zemljiških parcel pritožbeno sodišče v nadaljevanju opustilo navajanje katastrske občine. 2 Prim. Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2016, str. 1032. 3 Prim. 25. točka razlogov izpodbijane sodbe.