Jedro

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik z (sedaj že pravnomočno) odločitvijo na izstavitev zemljiškoknjižne listine pridobil (številne) nepremičnine od druge toženke s pogodbo, ravno v zameno, da (je) bo preživljal drugo toženko in njene otroke (tudi mld. S.), kar utemeljuje materialnopravni sklep, da na njegovi strani ni nastalo nikakršno prikrajšanje zaradi preživljanja S..

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 3. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožniku za preživljanje mld. S. K. plačati 14.400,00 EUR z obrestmi in mu povrniti pravdne stroške (1. točka izreka). Odločilo je še, da je druga toženka dolžna tožniku izdati zemljiškoknjižno listino, sposobno za vknjižbo do 1/1 nerazdelne celote na nepremičninah, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 14 in 101, k.o. B. (2. točka izreka), razen glede nepremičnin s parc. št. 286 in 340, k.o. B., glede katerih je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan prvo tožencu povrniti 4.762,94 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka po prejemu odločbe sodišča prve stopnje do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev vlaga pravočasno pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem navaja, da je sodišče dovolilo spremembo tožbenega zahtevka za povrnitev izdatkov preživljanja mld. S. K.. Odloča se o stroških preživljanja po 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in ne o sami preživnini. Ker druga toženka ni imela sredstev za preživljanje takrat mld. A. L. K. in mld. S. K., bi ju moral preživljati prvi toženec. Če meni, da ni oče S., bi lahko vložil tožbo za izpodbijanje očetovstva, pa tega ni. Tožnik je prevzel preživljanje otrok in drugo toženke. Sodišče je dobilo specifikacijo mesečnih stroškov, ki jih je plačeval za mld. S.. Ne gre za pavšalno cenitev, ampak za izračun na podlagi izdatkov, ki jih je imel s preživljanjem. Predlagan je bil izvedenec, ki bi lahko natančno določil višino stroškov za preživljanje. Zmotna je ugotovitev sodišča, da ni uspel dokazati, da preživlja mld. S.. Toženca sta potrdila, da ga sama ne preživljata, prav tako je to potrdila priča K. K.. Potrebni stroški so hrana, obleka, stroški šolanja in drugi. Sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotavlja, da druga toženka ni uveljavljala plačila preživnine zoper prvega toženca. To je zahtevala v pravdi I P 990/95. Sodišče v obrazložitvi navaja protismiselne navedbe, češ, da bi tožnik moral preživljati mld. S. v skladu s 127. členom ZZZDR, ker druga toženka tega ni sposobna, kar sicer drži, medtem ko na drugi strani v začetku obrazložitve navaja, da druga toženka plačuje drugi del preživljanja. Prvi toženec je sposoben preživljati mld. S., saj ima parcelo 286, k.o. B., zato je dolžan povrniti stroške preživljanja. Njegova dolžnost preživljati pa obstaja tudi glede A. K.. Tožnik nadalje ponavlja, da ima kot sospornik pravico zahtevati razveljavitev sodbe P 990/95 in sodne poravnave, ki je nezakonita. Glede stroškovne odločitve opozarja, da so stroški odmerjeni previsoko in nepravilno, pri čemer meni, da kilometrina in ostali priznani stroški niso stroški postopka.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

6. Na pritožbene navedbe: glede razveljavitve sodbe opr. št. I P 990/95 in glede zahtevka za vračilo stroškov preživljanja za A. K. je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe z dne 06. 01. 2008 (stran 9 in 10) in izpodbijane sodbe (stran 3). Razveljavitve sodbe tožnik sploh ni uveljavljal s tožbenim zahtevkom, o zahtevku za povračilo izdatkov preživljanja za A. K. pa je bilo že pravnomočno odločeno.

7. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbenega zahtevka v zvezi s povračilom stroškov preživljanja za S. K. zoper prvega toženca, je v nasprotju z odločitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje predlagane objektivne spremembe tožbe (zvišanje zahtevka za znesek 3.600,00 EUR na 18.000,00 EUR) ni dovolilo (prim. 184. in 185. člen ZPP). Pravilnosti takšne odločitve tožnik konkretizirano ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločalo le o zahtevku za povračilo stroškov preživljanja za mld. S. K. v znesku 14.400,00 SIT z obrestmi.

8. Podlaga tožbenega zahtevka za plačilo 14.400,00 EUR (1) je v določilu 133. člena ZZDR, v skladu s katerim sme tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je bil dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je prvi toženec vpisan v matično knjigo kot oče mld. S. K. (prim. 86. člen ZZZDR). Dokler domneva o očetovstvu ni izpodbita, velja za očeta S. K. prvi toženec, ki je na podlagi 123. člena ZZZDR dolžan preživljati S.. Pritožbena navedba, da je sodišče zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da preživlja mld. S. K., je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ga je tožnik preživljal (2. odstavek, stran 5 sodbe). Med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da tožnik (ves čas) preživlja S., saj prvi toženec tožnikovim navedbam, da otroka preživlja, ni nasprotoval (prim. 214. člena ZPP). Torej je temelj terjatve iz 133. člena ZZZDR, ki ni preživninske narave, temveč gre za verzijski zahtevek, podan. Vendar pa je sodišče prve stopnje (med drugim) zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožnik ni izkazal njegove višine, kar pomeni, da ni dokazal obsega prikrajšanja na svoji strani. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje (stran 5 obrazložitve), da tožnik ni uspel dokazati (niti približne) višine izdatkov in da so bili ti potrebni ter se, v izogib ponavljanju, nanje v celoti sklicuje. Tožnik bi moral glede na trditveno in dokazno breme konkretno navesti, kakšne izdatke oziroma stroške preživljanja je imel, torej specificirati obseg konkretnih izdatkov. Sodišče prve stopnje je v okviru materialno procesnega vodstva (v skladu s 285. členom ZPP) tožnika večkrat pozvalo, naj potrebne izdatke, ki naj bi jih je imel, opredeli, pa tega ni storil. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podal ustrezno specifikacijo stroškov, ki jih je imel za preživljanje otroka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik predložil specifikacijo stroškov (priloga A21) v zvezi s povečanjem tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev izdatkov za preživljanje za čas od septembra 2008 do septembra 2010. Spremembe tožbe pa sodišče prve stopnje ni dopustilo, zato te specifikacije pri odločanju o povrnitvi izdatkov za preživljanje za čas od leta 2000 do septembra 2008 pravilno ni upoštevalo. Dokaz z izvedencem (ali z zaslišanjem stranke) pa tudi ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Sicer pa sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (245. člen ZPP), za kar pa v tem primeru ne gre. Poleg navedenega pa sodišče druge stopnje dodaja, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik z (sedaj že pravnomočno) odločitvijo na izstavitev zemljiškoknjižne listine (2. točka izpodbijane sodbe) pridobil (številne) nepremičnine od druge toženke s pogodbo, ravno v zameno, da (je) bo preživljal drugo toženko in njene otroke (tudi mld. S.), kar utemeljuje materialnopravni sklep, da na njegovi strani ni nastalo nikakršno prikrajšanje zaradi preživljanja S..

9. V odgovor pritožbi sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da iz zapisnika z dne 27. 09. 2010 (list. št. 196-200), ki je v skladu s 224. členom ZPP javna listina, ne izhaja, da bi razpravljajoča sodnica vanj zapisala, da je tožnik plačeval polovico preživnine prvega toženca, drugo polovico pa druga toženka. Trditve v tej smeri je tožnik podal na prejšnji obravnavi 29. 06. 2009, iz zapisnika (list. št. 162, 163) pa ni razvidno, da bi nanj imel pripombe, ko ga je podpisal. Če je sodišče prve stopnje v začetku obrazložitve povzelo tožnikove trditve (da druga toženka polovično preživlja mld. S.), v nadaljevanju pa na podlagi izvedenega dokaza ugotovilo, da druga toženka otroka ni sposobna preživljati, s čimer pritožba soglaša, ne gre za nobeno protispisnost (kot kršitve postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP), kot zmotno meni pritožba. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

10. Pritožba konkretizirano ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu glede druge toženke, od katere zahteva izdajo zemljiškoknjižne listine za parc. št. 286 in 340, k.o. B.. Povsem pavšalno graja tudi stroškovno odločitev, saj ne navaja, kateri priznani stroški prvega toženca, naj bi bili napačno in previsoko odmerjeni (odvetniški stroški - stroški kilometrine in potni stroški so v skladu s 1. odst. 151. člena ZPP pravdni stroški, ki so nastali med postopkom). Ker sodišče druge stopnje v tem delu in glede zahtevka za plačilo 14.000,00 EUR tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov.

(1) Tožba obsega obdobje od septembra 2000 do septembra 2008.