Jedro

Kot osnovo za odločitev o višini odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče vzeti zneska v višini razlike v plači med plačo, do katere bi bil delavec upravičen, in plačo, ki jo je v tem času prejemal pri drugem delodajalcu (kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje). Osnova za odmero te odškodnine je namreč določena z ZDR kot plača delavca, izplačana v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Delavec je v sporu, v katerem uspe z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delno uspe z zahtevkom za plačilo odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, upravičen do povrnitve stroškov postopka v celoti, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se: - prisojena odškodnina zviša na znesek 13.485,20 EUR, ki ga mora tožena stranka plačati tožniku v osmih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 do plačila, višji zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 107.870,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 dalje do plačila, pa se zavrne; - stroški postopka zvišajo na znesek 3.096,28 EUR, ki ga mora tožena stranka plačati tožniku v osmih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 116,43 EUR v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi roki od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 3.682,10 EUR v roku osmih dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do dneva plačila, višji zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 117.673,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.548,14 EUR v roku osmih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do dneva plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino po 118. členu ZDR v višini petkratnika razlike v plači, ki bi jo prejemal, če bi bil še nadalje zaposlen pri toženi stranki (z upoštevanjem 20 % znižanja) in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu, pri katerem je zaposlen od prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dalje. Sodišče je pri tem izračunalo, da znaša razlika med obema plačama 736,42 EUR in jo priznalo v petkratnem znesku, kar naj bi prestavljalo ustrezno odškodnino, glede na to, da naj tožnik ne bi imel slabših zaposlitvenih možnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pri presoji odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo. Sodna praksa se je že opredelila do narave odškodnine po 118. členu ZDR in se izrekla, da gre za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Pri tem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 431/2009 poudarilo, da ne gre za odškodnino za izgubo na zaslužku in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da je stališče, da gre tožniku le večkratnik razlike v plači, zmotno. ZDR namreč v 118. členu določa maksimalno višino odškodnine, ki jo sodišče sme prisoditi delavcu namesto reintegracije. Ker odškodnina ne predstavlja izgube zaslužka ali druge premoženjske škode, ni razlogov, da bi sodišče odškodnino prisodilo le v višini razlike v prejemkih. Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, poleg tega pa je napačna tudi zato, ker sodišče ni pravilno uporabilo kriterijev, ki jih je izoblikovala sodna praksa. Sodišče je kot izhodišče upoštevalo v poglavitni meri dejstvo, da se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja zaposlil drugje, kar pa ne more biti razlog, da mu je prisodilo le petkratnik razlike v plači. Zaposlitev ni bila enakovredna, sprva je trajala le določen čas (šest mesecev), sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo tožnikove prizadetosti zaradi razrešitve in izgube zaposlitve. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča o priznanju odškodnine zgolj v razliki med plačo, ki bi jo prejemal, če bi bil pri toženi stranki zaposlen na ustreznem delovnem mestu (največ 20 % nižjo plačo) in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu. Le v primeru, da bi bila odpoved zakonita, bi prišlo v poštev pogodbeno določilo, da je tožena stranka dolžna tožniku ponuditi delovno mesto s plačo, ki ne bo nižja od 20 % glede na plačo člana uprave. Ker je sodišče v tem sporu pravnomočno ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to določilo ne pride v poštev. Izhodišče za odmero odškodnine je napačno. Za presojo višine odškodnine je relevanten izključno znesek tožnikove plače po pogodbi o zaposlitvi, to je 6.742,00 EUR, glede na to plačo bi moralo sodišče odločiti o odškodnini v mejah 18-kratnika njegove plače. Odločitev sodišča, ki je vzelo za osnovo razliko v prejemkih, odstopa od primerov v sodni praksi, v katerih je sodišče delavcem prisodilo višjo odškodnino in pri tem ni upoštevalo npr. prejemkov iz naslova brezposelnosti (prisodilo je npr. 9 oz. 10 plač – odločbe VS RS opr. št. VIII Ips 213/2009, VIII Ips 431/2009). Četudi bi sodišče štelo, da je za odmero odškodnine relevantna le razlika med njegovimi prejemki, bi mu moralo prisoditi vsaj odškodnino v višini 18-kratnika razlike. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti uspel in bi mu sodišče moralo prisoditi stroške v celoti. Sodba nima razlogov o tem, da naj bi bil uspeh v sporu zgolj polovičen. Predloga po 118. členu ZPP ni mogoče upoštevati kot tožbeni zahtevek v smislu odločanja o stroškovnem delu, gre le za razvezo pogodbe v zameno za reintegracijo in priznanje odmene za to.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik sam predlagal sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi in razrešitev. S tem namenom je predložil osnutek sporazuma nadzornemu svetu. Če bi nadzorni svet pristal na tožnikov predlog za plačilo odpravnine, bi odšel na drugo delovno mesto z visoko odpravnino in brez vsake odgovornosti. Zato ni verjetno, da tožnik ni imel urejene nove zaposlitve in da je zaradi odpovedi trpel, saj se sicer ne bi mogel zaposliti že naslednji dan po razrešitvi. Tožniku odškodnina sploh ne pripada, saj je sam predlagal razrešitev in odpoved, ki ju je tudi pričakoval glede na negativne rezultate poslovanja. Hotel pa je oditi z visoko odpravnino. Razrešen je bil iz krivdnih razlogov, zato njegovega primera ni mogoče enačiti s primeri, ko delavci ostanejo brez dela in sredstev za preživljanje zaradi nezakonite odpovedi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vendar je deloma zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o odškodnini po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR) ter sprejelo deloma napačno odločitev o višini odškodnine iz tega naslova.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s pritožbenimi navedbami, da o ugotovitvi, da je tožnik sam želel prekiniti pogodbeno razmerje s toženo stranko, ki naj bi temeljila na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, sodba nima razlogov oz. o tem zgolj pavšalno sklepa. Ti očitki niso utemeljeni. Sodba kot celota je ustrezno obrazložena (ne glede na to, da se z nekaterimi stališči tudi pritožbeno sodišče ne strinja, ker gre za napačno pravno presojo). Vprašanje, ali je tožnik res sam predlagal razrešitev oz. želel prekiniti pogodbeno razmerje s toženo stranko, sploh ne predstavlja vprašanja o odločilnem dejstvu, od katerega bi bila odvisna odločitev v obravnavanem sporu. Zato ni pomembno, kako natančno je sodišče prve stopnje svoja stališča s tem v zvezi zapisalo v obrazložitvi sodbe oz. kako podrobno se je z njim ukvarjalo, ko je raziskovalo dejansko stanje. Ni relevantno vprašanje, kakšne namene in želje v zvezi z odpovedjo oz. razrešitvijo je imel tožnik, saj je bilo v tej zadevi že pravnomočno odločeno in ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kar je tudi pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena ZPP in za odločitev o odškodnini iz tega naslova. Izpodbijana sodba torej nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju.

V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine po določbi 1. odstavka 118. člena ZDR, ki določa, da sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prisodilo mu je odškodnino v višini 3.682,10 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Odškodnino je odmerilo v višini petkratnika razlik v plači (5 x 736,42 EUR) med plačo, ki bi jo po individualni pogodbi o zaposlitvi za člana uprave moral prejemati pri toženi stranki po razrešitvi (to je za 20 % znižano plačo člana uprave, kar bi znašalo 5.393,60 EUR) in plačo, ki jo je po (nezakoniti) odpovedi prejemal pri novem delodajalcu (4.677,34 EUR). Prvostopenjsko sodišče je odškodnino v tej višini štelo za ustrezno, v razlogih sodbe pa je zapisalo, da bi bila višja odškodnina nezdružljiva z njeno naravo in namenom, zlasti v času, ko je večina podjetij v velikih finančnih težavah in ko delavci izgubljajo zaposlitev brez svoje krivde iz poslovnih razlogov in so nove zaposlitve za nedoločen čas prej izjema kot pravilo. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le krajše obdobje (leto in 10 mesecev), da se je takoj zaposlil drugje, da ni imel slabših zaposlitvenih možnosti zaradi posledic razrešitve, ker je že po šestih mesecih dobil pogodbo za nedoločen čas, kar dokazuje, da mu vesti o izgubi dela pri toženi stranki (blatenje po časopisih ipd.) niso škodovale. Poleg tega pa je ugotovilo, da je tožnik tudi sam želel sporazumno zapustiti toženca že v januarju 2010, zaradi česar naj ne bi bile prepričljive njegove trditve o interesu za nadaljevanje dela člana uprave za komercialo pri toženki, njegova eksistenca po izgubi zaposlitve pri tožencu pa ni bila v ničemer ogrožena, le socialna varnost je bila minimalno znižana, ker šest mesecev ni imel delovnega razmerja za nedoločen čas. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče tudi štelo, da tožnik ni dokazal, da bi mu zaradi razrešitve in odpovedi nastala kakšna škoda v ustavno zavarovanih človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, le eno leto je prejemal za 14 % nižjo plačo od tiste, ki bi mu šla pri toženi stranki.

Pritožba utemeljeno opozarja na deloma zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine in na to, da kriteriji, ki jih je oblikovala sodna praksa, niso bili ustrezno upoštevani, zlasti pa na to, da je nesprejemljivo za osnovo za odmero odškodnine po 118. členu ZDR upoštevati razliko v plači med dejansko prejeto plačo po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki in plačo, ki bi mu pripadala, če bi pri toženi stranki, ki se je s pogodbo o zaposlitvi zavezala, da bo tožniku zagotovila drugo ustrezno delovno mesto s plačo, ki ne bi smela biti znižana za več kot 20 % od plače člana uprave, delal po razrešitvi.

S stališči pritožbe pritožbeno sodišče le deloma soglaša. Sodišče prve stopnje je res izhajalo iz napačnih izhodišč pri določitvi osnove za izračun odškodnine po citirani določbi 1. odstavka 118. člena ZDR (za osnovo je štelo znesek v višini razlike v plači med plačo, do katere bi bil tožnik upravičen po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in plačo, ki jo je v tem času prejemal pri drugem delodajalcu). Odškodnina po 118. členu ZDR je, kot je v razlogih sodbe sicer pravilno zapisalo tudi sodišče prve stopnje, odmena za odpoved pravici do reintegracije delavca k delodajalcu. Delavec je do te odmene upravičen zato, ker se je odpovedal vrnitvi na delo k delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, do česar bi sicer imel pravico, ne glede na morebitno zaposlitev pri drugem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oz. v času trajanja sodnega postopka in tudi v primeru, če se je drugje zaposlil brez prekinitve in ima neprekinjeno delovno dobo. Osnova za odmero je, upoštevajoč naravo te odškodnine, že glede na tekst zakonske določbe (1. odstavek 118. člena ZDR sicer limitira odškodnino le navzgor do višine 18 plač delavca, izplačanih v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo) plača delavca, izplačana pri delodajalcu, pri katerem je bil delavec pred (nezakonitim) prenehanjem delovnega razmerja zaposlen. Odškodnina zaradi sodne razveze (na predlog delavca – 1. odstavek 118. člena ZDR ali po odločitvi sodišča – 2. odstavek 118. člena ZDR) ni niti odškodnina za premoženjsko škodo niti odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Delavcu pripada poleg odškodnine iz navedenih naslovov. Zato za določitev osnove (za odškodnino po 118. členu ZDR) ne more biti odločilna plača delavca, ki bi jo pri delodajalcu moral prejemati v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu, ki je pogodbo o zaposlitvi odpovedal nezakonito, še manj pa razlika med pripadajočo plačo in plačo, ki jo je dejansko prejemal pri drugem delodajalcu, ampak plača, ki jo je prejemal pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Delavec ima namreč tudi v primeru, če se je pri drugem delodajalcu zaposlil takoj po prenehanju delovnega razmerja, brez prekinitve, pravico do odškodnine za premoženjsko škodo v višini razlike v plači med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal pri toženi stranki in nižjo plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu (seveda če to zahteva), ker se s tem (v premoženjskem smislu) vzpostavi položaj, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Do te odškodnine je v okviru reparacijskega zahtevka upravičen poleg odškodnine iz 118. člena ZDR in ne namesto nje.

Osnova za odškodnino po 118. členu ZDR je torej lahko le plača delavca pred prenehanjem delovnega razmerja pri delodajalcu, ki je delavcu pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal. V obravnavanem primeru je to plača, ki jo je tožnik prejemal v času pred nezakonito odpovedjo kot član uprave. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove nezakonita, ni mogoče upoštevati določbe 2. člena individualne pogodbe o zaposlitvi člana uprave, ki določa, da je tožena stranka dolžna po razrešitvi s funkcije člana uprave tožniku zagotoviti drugo delovno mesto, primerno njegovi izobrazbi in izkušnjam, s plačo, ki ne sme biti znižana za več kot 20 % glede na plačo člana uprave, saj mu niti takega delovnega mesta niti takšne plače ni zagotovila. Pritožba se torej pravilno zavzema za to, da bi morala biti osnova za plačilo odpravnine plača, ki je tožniku pred odpovedjo pripadala kot članu uprave po individualni pogodbi o zaposlitvi v višini 6.742,00 EUR.

Sicer pa je prvostopenjsko sodišče pri odločanju o višini odpravnine po 1. odstavku 118. člena ZDR pravilno upoštevalo kriterije za njeno odmero, ki jih je oblikovala sodna praksa. S tem v zvezi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je potrebno pri odločanju o višini te odškodnine upoštevati tudi tožnikovo prizadetost zaradi razrešitve in izgube zaposlitve – v kolikor bi bila razrešitev tožnika nezakonita, kar pa ni predmet tega individualnega delovnega spora, bi bilo to dejstvo lahko podlaga za morebitno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, povezanih z (nezakonito oz. neutemeljeno) razrešitvijo, ni pa to okoliščina, ki bi vplivala na višino odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi po citirani določbi ZDR. Ne nazadnje je potrebno upoštevati tudi določbo 15. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ki nadzornemu svetu daje pooblastilo za razrešitev člana uprave za komercialo in odpoved pogodbe tudi brez navedbe razloga, s tem da ima v takšnem primeru, če je razrešen brez utemeljenega razloga oz. brez navedbe razloga ali nezakonito, član uprave pravico do odpravnine v višini, ki je določena v pogodbi.

Pritožbeno sodišče torej soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede dejstev in okoliščin, ki vplivajo na odmero odškodnine po 118. členu ZDR. Na višino odškodnine vplivajo zlasti tožnikove zaposlitvene možnosti, njegova starost, delovna doba, poklic, ekonomsko stanje, ne pa tudi prizadetost tožnika ob razrešitvi s poslovodne funkcije. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo dejstvo, da se je tožnik brez prekinitve zaposlil pri drugem delodajalcu, sprva za določen čas šestih mesecev, nato pa za nedoločen čas, s plačo, ki ni bila bistveno nižja od plače, ki bi jo pri toženi stranki moral prejemati kot razrešeni član uprave (za 736,42 EUR mesečno). Pri toženi stranki je bil tožnik zaposlen razmeroma kratko obdobje, to je eno leto in 10 mesecev. Pritrditi je potrebno tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da njegove zaposlitvene možnosti očitno niso bile slabe, ker je takoj dobil službo ter da njegova eksistenca po izgubi zaposlitve pri toženi stranki ni bila ogrožena, je pa bila njegova materialna socialna varnost minimalno znižana v šestmesečnem obdobju, ko je imel le pogodbo o zaposlitvi za določen čas z nekoliko nižjo plačo. Upoštevajoč vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina (3.682,10 EUR) prenizka in da je primerna odškodnina v višini dveh plač, ki jih je tožnik prejemal pred razrešitvijo in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, to je 13.485,20 EUR, zato je na ta znesek zvišalo odškodnino, prisojeno v I. točki izreka izpodbijane sodbe. V tem obsegu je torej pritožba utemeljena, v ostalem pa so pritožbene navedbe tožnika, ki se zavzema za višjo odškodnino, neutemeljene.

Pritožba je utemeljena tudi v delu, v katerem graja odločitev o stroških postopka. Kadar gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ni mogoče posebej upoštevati uspeha z zahtevkom za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, ki jo delavec uveljavlja, ker se je vrnitvi na delo k delodajalcu odpovedal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožnik v sporu uspel le do polovice, saj je z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspel v celoti, ne glede na to, da mu sodišče ni prisodilo celotne zahtevane odškodnine po 1. odstavku 118. členu ZDR. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožnika tudi glede stroškov postopka tako, da mu je prisodilo vse potrebne stroške (in ne le polovice kot prvostopenjsko sodišče) v višini 3.096,28 EUR, ki jih je pravilno in v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 76/2008) odmerilo že sodišče prve stopnje. Zato je odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je stroške zvišalo na navedeni znesek.

Ker so v navedenem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti (zmotna uporaba materialnega prava), je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter v skladu z določbami 351. ter 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in zvišalo prisojeno odškodnino in znesek stroškov postopka, tako kot je razvidno iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka (165. ter 154. in 155. člen ZPP), glede na uspeh s pritožbo, ki znaša po oceni pritožbenega sodišča 9,52 % (glede na vrednost izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe vključno z nepriznanimi stroški). Potrebni stroški za postopek s pritožbo po ZOdvT znašajo 1.019,20 EUR ter 20 % DDV, sorazmerni del stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku glede na uspeh v pritožbenem postopku, pa znaša 116,43 EUR.