Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Reklamna brošura zavarovalnice ni ponudba za sklenitev pogode, ker ne vsebuje bistvenih sestavin zavarovalne pogodbe.Brošura je le povabilo k ponudbi pod objavljenimi pogoji in zavarovalnico zavezuje le k sklenitvi zavarovalne pogodbe v eni od ponujenih in nato od tožeče stranke izbranih zavarovalnih kombinacij.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 630.632,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 27.9.1995 dalje do plačila, ter ji povrniti 53.652,50 tolarjev pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 27.3.1998 dalje do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je menilo, da mora v skladu z načelom poštenosti v prometu, ki je uzakonjeno v 12. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), plačati tožnici to, kar je ponujala v priloženih brošurah, ki jih je izdala.
Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o pritožbi tožene stranke, je le-tej ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo povrnitev 32.869 tolarjev pravdnih stroškov tožene stranke. Glede na tožbene navedbe, češ da je tožnica sklenila zavarovalno pogodbo zato, da bo dobila povrnjene vse stroške nakupa enakega vozila, če bo njeno vozilo ukradeno v prvem letu, navaja, da tožničin nagib po prvem odstavku 53. člena ZOR ne vpliva na veljavnost pogodbe. Verjame, da je tožnica mislila, da je sklenila pogodbo, kakršno je tožena stranka ponujala v reklamnih brošurah, toda pri sklepanju zavarovanja ni prišlo do soglasja volj. Ker pa tožnica ne zahteva razveljavitve pogodbe, ki jo je sklenila v zmoti, ob veljavni pogodbi ni upravičena do razlike med tistim, kar ji je tožena stranka izplačala, in med tistim, kar bi ji po njenem mnenju morala izplačati.
Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in potrditev prve sodbe ali razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je v tožbi zahtevala plačilo neizplačane amortizacije iz naslova kasko zavarovanja na podlagi police ... z dne 20.6.1994 in da je kot podlago navedla sklenjeno zavarovalno pogodbo. Dodaja, da se je odločila za sklenitev K in H zavarovanja na podlagi priporočil zavarovalnih agentov M. S. in S. B., ki sta se sklicevala na priloženo brošuro in ji zagotavljala, da je pridobila posebno boniteto pri kraji ali uničenju avtomobila, ki ni starejši od enega leta. Zato je prepričana, da toženo stranko veže dolžnost plačila celotnih stroškov za nakup novega avtomobila, brez odbitka amortizacije. Čeprav se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da nagibi, zaradi katerih je sklenila pogodbo, ne vplivajo na njeno veljavnost, trdi, da toženo stranko veže ponudba, saj iz pogodbe izhaja, da je tožnica sprejela ponudbo in so zato nastopile njene posledice. Tožnica še pojasnjuje, da ne zahteva razveljavitve pogodbe, temveč njeno izpolnitev. V času, ko je bila sklenjena zavarovalna pogodba, je zavarovalnica vsem zavarovancem izplačala odškodnino brez odbitka in je o tem obstajala tudi okrožnica, za katero je šele sedaj izvedela in jo prilaga.
Navedena okrožnica naknadno odpravlja veljavnost klavzule K1-AM/92. Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki so o njej ni izjavilo.
V zvezi z uporabo določil procesnega prava je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče izvedlo postopek in je odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), ki je medtem začel veljati, nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo novega procesnega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.
Revizija ni utemeljena.
Tožeča stranka, ki uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 354. člena ZPP 1977, le–teh ne utemelji. Ker po 386. členu ZPP 1977 revizijsko sodišče preizkusi sodbo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji in pri tem po uradni dolžnosti pazi le na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ki v konkretnem primeru ni podana, uveljavljani revizijski razlog bistvenih kršitev procesnega zakona ni podan.
Materialnopravna določila, ki so pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku, vsebuje predvsem ZOR, ki ureja pogodbena razmerja. Med splošnimi pogoji, ki morajo biti podani za to, da nastane pravni posel oz. dvostranska pogodba, zahteva: da jo morata skleniti stranki, ki sta za to sposobni; da morata izraziti skupno in pravo voljo; da mora biti določen in dopusten predmet pogodbe; in da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, če je ta predpisana.
Tudi revizijsko sodišči se strinja z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da se volji pravdnih strank pri sklepanju pogodbe nista povsem ujemali. Nedvomno je obstajalo soglasje o zavarovanju avtomobila (saj tožnica ne zahteva razveljavitve sklenjene zavarovalne pogodbe), le obseg zavarovanja avtomobila je v pogodbi drugačen, kot ga prikazuje tožnica v brošurah, na kateri se sklicuje.
Tožnica navaja, da sta brošuri z naslovoma: "Ker življenje potrebuje varnost" in "Še sreča v nesreči" ponudbi tožene stranke, toda to ne drži, ker ne vsebujeta tistega, kar zahtevata 32. člen in 33. člen ZOR: vseh bistvenih sestavin pogodbe, tako da bi se s tožničinim sprejemom lahko sklenila pogodba. Očitno sta brošuri le povabilo k ponudbi pod objavljenimi pogoji, kakor ga opredeljuje prvi odstavek 35. člena ZOR in sta toženo stranko zavezovali le k sklenitvi zavarovalne pogodbe v eni od izbranih kombinacij, ki jih je ponujala tožena stranka. Do tega je prišlo, saj se je tožnica odzvala in sta pravdni stranki sklenili zavarovalno pogodbo. Bistvene sestavine pogodbe po 897. členu ZOR sta morali pogodbeni stranki še doreči in te so zapisane v zavarovalni polici. Določila zavarovalne police so po petem odstavku 902. člena ZOR najpomembnejši dokaz o pogodbeni volji strank.
Po 925. členu ZOR je namen zavarovanja v povrnitvi škode, ki bi nastala na zavarovančevem premoženju (prvi odstavek). Ker po drugem odstavku tega člena odškodnina ne more biti večja od škode, ki jo je zavarovanec pretrpel z nastankom zavarovalnega primera, bi moralo biti določilo o tem, da se v primeru tatvine ali uničenja zavarovanega vozila v prvem letu ne bo upoštevala amortizacija, posebej navedeno v zavarovalni polici. Da temu ni tako, izhaja iz zavarovalne police v kateri ni navedenega določila in ni zapisana oznaka K1-AM/92. Poleg tega je pritožbeno sodišče iz zavarovalne pogodbe ugotovilo, da je odškodnina omejena na manjši znesek (četrti odstavek 925. člena ZOR). Ker je bilo kasko zavarovanje avtomobila sklenjeno z odbitno franšizo, je še toliko bolj razumljivo, da tožnica ni upravičena do izplačila take zavarovalne vsote, s katero bi si kupila nov, enak avtomobil, kot tisti, ki ji je bil ukraden.
Obvestilo tožene stranke, s katerim dne 21.12.1995 sporoča svojim območnim enotam, da se odpravlja klavzula K1-AM/92, ki govori, da se v prvem letu zavarovanega vozila v primeru izginotja ali uničenja ne obračunava amortizacija, ter da je treba pri že sklenjenih pogodbah paziti zlasti pri vozilih leasing in rent-a-car, vsebinsko ne dokazuje tega, kar navaja tožnica. Ne glede na to je revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker pomeni nov dokaz (387. člen ZPP 1977), čeprav tudi sicer dopolnjevanje dejanskega stanja v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977).
Tako se izkaže, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in da v reviziji očitane kršitve niso podane. Zato je vrhovno sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo.