Jedro

Krajevna skupnost (KS) nima položaja stranke v lokacijskem postopku za izdajo dovoljenja za spremembo namembnosti poslovnega prostora v prostor za igralne avtomate, ker iz materialnih predpisov (ZUN in PUP), na podlagi katerih je bilo odločeno v zadevi, ne izhaja, da bi se v tem postopku kakorkoli odločalo o pravicah ali pravnih koristih KS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo tožeče stranke proti odločbi Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 11.10.1994, s katero je investitorju B.E. dano lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnosti pritličja hiše iz trgovine v prostor za igralne avtomate na zemljišču parc.št. 2893 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da se v upravnem postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja investitorju ni odločalo o nobeni pravici ali obveznosti Krajevne skupnosti, zato tožeči stranki v smislu 49. in 51. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne gre položaj stranke v tem postopku.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se je v upravni postopek vmešala zlasti na intervencijo sosedov investitorja, nakar je bila tudi uradno zaprošena za mnenje o nameravanem posegu. O tem je svet tožeče stranke razpravljal 22.2. in 14.4.1994 in svoje odklonilno stališče do nameravanega posega posredoval organu prve stopnje. S temi dejanji je organ prve stopnje tožeči stranki priznal status stranke v postopku, ki ji gre zaradi varstva javnega interesa kraja in krajanov. Javni interes vsekakor obstoja, saj gre za dejavnost, ki utegne usodno vplivati na življenje v kraju in to zlasti na mladino, zato bi moralo biti upoštevano odklonilno mnenje krajanov. Stališče tožene stranke je torej zmotno, saj po določbi 1. odstavka 223. člena ZUP ima stranski udeleženec pravico do pritožbe. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Investitor kot prizadeta stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na pravno stališče izraženo v sodbi naslovnega sodišča, po katerem dano soglasje krajevne skupnosti k lokacijskemu dovoljenju za izgradnjo asfaltne baze, le-tej še ne daje legitimacije stranke za vložitev pritožbe. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 223. člena ZUP, na katero se sklicuje tožeča stranka, ima stranka zoper odločbo izdano na prvi stopnji pravico do pritožbe. Pritožbo torej lahko vloži le stranka, vendar je v obravnavani zadevi sporno ali gre tožeči stranki ta položaj. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožeči stranki v tem lokacijskem postopku ne gre položaj stranke, saj postopek ni bil uveden na njeno zahtevo in ne proti njej in ne gre tudi za primer, ko bi se krajevna skupnost zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi smela udeleževati postopka (49. in 51. člen ZUP). Sporno je le slednje, saj tožeča stranka meni, da ji gre položaj stranke zaradi varstva javne koristi in zatrjuje, da ji je položaj stranke bil priznan na prvi stopnji. Pravice ali pravne koristi, o katerih je mogoče odločati v upravnem postopku, določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna področja. Tožeča stranka ne pove, na kateri materialni predpis opira zatrjevano pravno korist. O zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja je bilo odločeno na podlagi zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 47/93) in prostorskega izvedbenega akta t.j. odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na širšem mestnem območju (v nadaljevanju: PUP, Ur. gl., št. 8/93). Navedeni zakon in PUP ne nudita podlage za ugotovitev, da se v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti obstoječega poslovnega prostora v prostor za igralne avtomate kakorkoli odloča o pravicah ali pravnih koristih krajevne skupnosti. Takšne podlage tudi ni v času odločanja veljavnega zakona o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse za igralne avtomate (Uradni list RS, št. 47/93), ki ureja posebne igre na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic v ustreznih gostinskih, zabaviščnih in drugih podobnih, posebej za to namenjenih prostorih. Zato tožeča stranka v konkretni stvari ne more varovati svojih pravnih koristi niti pravic, ker ji tega materialni predpisi ne zagotavljajo. Iz tega razloga je tudi zmotno stališče tožeče stranke, da ji je na prvi stopnji bil priznan položaj stranke s tem, ko je bila pozvana, da poda mnenje o nameravani spremembi namembnosti obstoječega poslovnega prostora, saj v navedenih materialnih predpisih ni podlage za zahtevano mnenje, kar pomeni, da ni bilo potrebno.

Prav tako tožeči stranki ne gre položaj stranke zaradi varovanja interesov sosedov investitorja. Če sosedi menijo, da bi z nameravanim posegom bile prizadete njihove pravice ali pravne koristi, bi morali oziroma morajo sami uveljavljati varstvo svojih pravic v skladu s pravili ZUP.

Iz navedenih razlogov je sodišče moralo neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Pravila ZUS in ZUP je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/92-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.