Jedro

Možnost zahtevati povrnitev škode dolžniku, predpisana v 279. členu ZIZ, ne izključuje možnosti uporabe inštituta povračila škode in uveljavljanje tožbenega zahtevka proti državi po 26. členu Ustave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 685.256,00 EUR tožnicama in tožniku, solidarno plačilo zneska 205.000,00 EUR drugi tožnici in tožniku, tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 80.000,00 EUR A. A. ter za plačilo zneska 40.000,00 EUR B. B., kot tudi zahtevek za plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka toženke (RS) v znesku 7.931,15 EUR ter toženca (C. C. s.p.) v znesku 9.098,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožujeta tožnici in tožnik. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Tudi toženec je na pritožbo odgovoril. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za povračilo škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi nezakonitega postopanja Okrožnega sodišča v Kranju in sicer v zvezi z odločanjem o začasni odredbi, izdani v postopku I Pg 38/2008 med D. d.o.o. kot tožečo stranko in E. d.o.o. kot toženo stranko. Odgovornost toženke utemeljujejo s trditvami o odgovornosti države za delo sodišča oziroma sodnika ter s trditvami o odgovornosti države za delo izvedenca. Tožeča stranka pa uveljavlja odškodninski tožbeni zahtevek tudi zoper toženca, ki v navedeni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kranju sicer ni bil postavljen kot sodni izvedenec, temveč je po naročilu E. d.o.o. pripravil „izvedensko poročilo“.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov utemeljilo z obrazložitvijo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, saj je zakonodajalec odgovornost za neutemeljeno izdano začasno odredbo uredil v določbi 279. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Po navedeni določbi odgovarja za neutemeljeno izdano začasno odredbo njen predlagatelj, zaradi česar naj bi bila izključena odgovornost tožene stranke na podlagi določbe 26. člena Ustave RS. Ker tožeča stranka pravovarstvenega zahtevka zoper upnika na podlagi določbe 279. člena ZIZ ni uveljavljala, je tudi sklenilo, da ni ravnala v skladu z bremenom zmanjševanja škode, zaradi česar odgovornosti za škodo ne more nositi tožena stranka.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje glede odškodninske odgovornosti toženke (Republike Slovenije) na podlagi 26. člena Ustave RS presodilo, da ravnanje Okrožnega sodišča v Kranju ni bilo protipravno. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi določb Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju: ZVPSBNO) in se pri tem sklicevalo na zapletenost zadeve in ravnanje strank v postopku. Svojo presojo je oprlo na ugotovitve, da je sodišče ugovor zoper začasno odredbo obravnavalo skupaj z obravnavanjem glavne stvari, da je šlo za zapleteno zadevo tako glede pravnih kot dejanskih vprašanj, da sta se pravdni stranki dogovarjali o mirni rešitvi zadeve, da je B. B. nekajkrat opravičil svojo udeležbo na narokih, da sta se stranki strinjali glede postavitve izvedenca, da je sodišče sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke ter da tožeča stranka v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju ni vložila nobenih pospeševalnih sredstev. Tudi v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca (C. C. s.p.) je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi presodilo, da ni izpolnjena predpostavka protipravnosti. Sklicevalo se je na odločbo Ministra za pravosodje, opr. št. 705-3033/12 z dne 19. 3. 2014 (odločba o razrešitvi sodnega izvedenca C. C. št. 705-3033/2012 z dne 19. 3. 2014), ki povzema tudi mnenje dr. Ž., da je bilo izvedensko poročilo izdelano vestno, po pravilih znanosti in stroke ter nepristransko. Sodišče prve stopnje je izpostavilo informativno naravo mnenja ter dodalo, da so merila za ugotavljanje odškodninske odgovornosti pri ravnanju izvedenca strožja kot pri odločanju o razrešitvi.

9. Kot je razvidno iz navedenega, je nosilni razlog za zavrnitev tožbenih zahtevkov v presoji, da ureditev povrnitve škode dolžniku po 279. členu ZIZ izključuje pravico do povračila škode iz 26. člena Ustave RS. Po navedenem stališču naj bi namreč določba 279. člena ZIZ predstavljala lex specialis ureditve povračila škode pri izdaji začasnih odredb, zaradi česar naj bi za izdano začasno odredbo odgovarjal njen predlagatelj, odgovornost tožene stranke pa naj bi bila zato izključena.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je takšno stališče sodišča prve stopnje zmotno. Zahtevek za povračilo škode dolžniku, ki ga ureja določba 279. člena ZIZ, daje dolžniku pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, če je bila ta neutemeljena oziroma je upnik ni opravičil. Na drugi strani pa pravica do povračila škode po 26. členu Ustave RS zagotavlja vsakomur pravico do povračila škode v primeru, ko pri delovanju organov oblasti ni zagotovljena ustavnost in zakonitost njihovega delovanja. Podlaga dolžnosti do povračila škode po 26. členu Ustave je obveznost nosilke oblasti, da v razmerju do posameznikov, ko odloča o njihovih pravicah in obveznostih ali kako drugače posega v družbena dogajanja, ravna v okviru pristojnosti in v skladu s pooblastili, opredeljenimi v zakonu in ustavi ter ob spoštovanju ustavno zajamčenih pravic vseh prizadetih. Sodna praksa je zato že izrekla, da možnost zahtevati povrnitev škode dolžniku, predpisana v 279. členu ZIZ, ne izključuje možnosti uporabe inštituta povračila škode in uveljavljanje tožbenega zahtevka proti državi po 26. členu Ustave.(1)

11. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da s tem, ko tožeča stranka ni vložila tožbe zoper upnika na podlagi določbe 279. člena ZIZ, ni ravnala v skladu z dolžnostjo zmanjševanja škode. Kot je razvidno iz določbe četrtega v zvezi s petim odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ), mora stranka, ki zatrjuje, da ji zaradi ravnanja druge stranke nastaja škoda, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 98/2004, iz katere izhaja, da v primeru, če lahko povzročitelj škode sam odpravi vzrok za nastanek škode, ne more zahtevati od oškodovanega, da zmanjšuje škodo namesto njega, zato v takem primeru oškodovanega ne zadene dolžnost zmanjševanja škode. Povzeto stališče torej ne podkrepi stališča sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka (z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka zoper predlagatelja začasne odredbe) zmanjševati svojo škodo. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi sicer sklicevanje na navedeno določbo ne utemeljuje prepričljivo odločitve o zavrnitvi tožbenih zahtevkov že iz razloga, da zahteva, da bi morala stranka vložiti tožbo iz drugega tožbenega temelja, ne predstavlja „razumnega ukrepa, da bi se zmanjšala škoda“.

12. Sodišče prve stopnje se je nadalje opredeljevalo glede enega od elementov odškodninske odgovornosti Republike Slovenije in presodilo, da ravnanje Okrožnega sodišča v Kranju v zvezi z odločanjem o ugovoru zoper začasno odredbo v zadevi I Pg 38/2008, ni bilo protipravno Iz že povzete obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje obravnavalo zgolj razloge, ki se nanašajo na trajanje postopka. Tožeča stranka pa tožbenega zahtevka ni utemeljevala zgolj s trditvami o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, temveč je trdila tudi, da je sodnica pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo v zadevi I Pg 38/2008 ravnala nevestno, nestrokovno, da je bilo določanje pristransko in arbitrarno. Svoje očitke je tudi konkretizirala. Trdila je tudi, da je država odgovorna za delo osebe, ki jo je imenovala za sodnega izvedenca.

13. Sodišče prve stopnje se do teh trditev ni opredelilo, zato pritožba utemeljeno očita izpodbijani sodbi, da je bila tožeči stranki kršena pravica do sodelovanja v postopku. Ta pravica se namreč odraža v pravici stranke, da poda ustrezne trditve, ki ji, na drugi strani, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se v obrazložiti odločbe do njih tudi opredeli. Pravica stranke, da predlaga dokaze, pa na drugi strani utemeljuje obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na pravno relevantna dejstva, izvede, sicer pa mora zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.(2) Tožeča stranka, po presoji pritožbenega sodišča, sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se o njenih navedbah ni ustrezno izjavilo ter da je brez navedbe kakršnihkoli razlogov, spregledalo dokazne predloge tožeče stranke. Nenazadnje pa so utemeljeni tudi očitki pritožbe, ki sodišču prve stopnje prve stopnje v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja očitajo selektivno izbiro kriterijev, navedenih v 4. členu ZVPSBNO. Pritožniki zato utemeljeno navajajo, da se sodišče ni opredelilo do njihovih pravno pomembnih navedb, ki jih obširno povzemajo v pritožbi.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da tudi ravnanju toženca C. C. pri izdelavi navedenega izvedenskega poročila ni mogoče očitati protipravnosti. Tudi v tem delu pritožba, po presoji pritožbenega sodišča, utemeljeno očita izpodbijani sodbi, da se sodišče prve stopnje, ki se je ukvarjalo zgolj z elementom protipravnosti, ni opredelilo do konkretnih trditev tožeče stranke, da izvedensko poročilo ni bilo narejeno v skladu s pravili znanosti in stroke oziroma da je bilo pomanjkljivo, površno, nestrokovno, samo s seboj v nasprotju in prirejeno potrebam sodnega postopka. S sklicevanjem na mnenje dr. Ž., ki ga je ta podal v zadevi, v kateri je Minister za pravosodje odločal o razrešitvi toženca kot sodnega izvedenca prav zaradi izdelave predmetnega mnenja, na konkretne očitke, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni bilo ustrezno odgovorjeno. Sicer pa je mnenje dr. Ž. tudi iztrgano iz obrazložitve navedene odločbe Ministra za pravosodje, opr. št. 705-3033/12 z dne 19. 3. 2014, iz katerega izhaja drugačno mnenje dr. F. ter soglasno zapisana ugotovitev strokovne komisije, da so vidni znaki nestrokovnega, površnega in nekorektnega dela. Ugotovitev, da gre za bolj informativno naravo mnenja, zato za izključitev elementa protipravnosti ne zadošča, sodišče prve stopnje pa obstoja drugih elementov odškodninske odgovornosti ni presojalo.

15. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sta toženka in toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje podala številne navedbe in ugovore, tako na primer ugovor aktivne legitimacije, ugovor pasivne legitimacije, da sta nadalje opozarjala, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti glede vzročne zveze, škode. Sklicevala sta se tudi na določila ZVPSBNO. Do teh trditev oziroma ugovorov tožene stranke se sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni opredelilo. Toženka je sodišču prve stopnje, med drugim, predlagala tudi izvedbo dokaza z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 38/2008. Sodišče prve stopnje tudi temu dokaznemu predlogu ni sledilo, temveč je vpogledalo le (posamezne) predložene fotokopije iz spisa. Po presoji pritožbenega sodišča je v tovrstni zadevi nujen celovit in pregleden vpogled v postopek odločanja, zato naj sodišče prve stopnje ponovno pretehta odločitev glede pribave in vpogleda v spis opr. št. I Pg 38/2008 Okrožnega sodišča v Kranju.

16. V obravnavani zadevi se sodišče prve stopnje do relevantnih trditev tožeče stranke ni opredelilo, zaradi česar je utemeljen očitek, da tožeči stranki ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja zadeve pred sodiščem. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je pri tem uporabilo tudi pooblastilo iz 356. člena ZPP, saj meni, da bi ponovno sojenje pred istim sodnikom ogrozilo učinkovit potek sojenja. Pravna stališča, ki so obširno podprta s stališči pravne teorije, so namreč po presoji pritožbenega sodišča zmotna, kažejo pa na to, da je sodnik svoja stališča trdno zavzel. Ob upoštevanju narave spora (odškodninska tožba zoper državo zaradi dela sodišča in sodnika), je pritožbeno sodišče uporabilo pooblastilo iz 356. člena ZPP in odredilo, da se zadeva nadalje obravnava pred drugim sodnikom.

18. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj I Cpg 215/2007. Op. št. (2): Zobec Jan: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba, 2009, stran 300 in 297.