Jedro

Stališče sodišča, da je odpoved nezakonita, ker je tožena stranka po odpovedi tožniku omogočila izrabo 5 dni letnega dopusta, zaradi česar naj ne bi bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, je lahko problematično, vendar pa to ne more povzročiti drugačne odločitve o reviziji. Tožena stranka z revizijo ne more uspeti že zaradi tega, ker sploh ne izpodbija materialno pravnega zaključka sodišča druge stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 1. 8. 2014 in da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, ni prenehala veljati s 7. 8. 2014, temveč je veljala do 30. 11. 2014. Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 8. 8. 2014 do 30. 11. 2014 prijavi v obvezna zavarovanja, mu za navedeno obdobje obračuna plače, ki bi jih prejel, če bi delal, plača davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega v mesecu. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 221,96 EUR, od tega zneska odvede dohodnino in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015. Nadalje je toženi stranki naložilo, da obračuna nadomestilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v višini 986,45 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke in tožniku izplača neto znesek; zavrnilo pa je višji zahtevek iz tega naslova. Zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka tožniku tudi po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogočila izrabo 5 dni rednega letnega dopusta. S tem je pritrdila možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pri čemer ni bistveno, da čas nadaljevanja delovnega razmerja ne ustreza minimalnemu odpovednemu roku in da delavec v tem času ni delal, temveč je koristil dopust. Obenem je sodišče ocenilo, da tožena stranka tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna omogočiti zagovora, saj zaradi narave in teže kršitve (tožnik je bil na delu vinjen) delodajalec svoje odločitve, kljub podanemu zagovoru, ne bi mogel spremeniti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, razen v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali je bila tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dolžna omogočiti zagovor. Postavilo se je na stališče, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zaradi tega, ker tožena stranka tožnika pred odpovedjo ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišče v skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) moralo presojati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ne pa da je zgolj na podlagi dejstva, da je bil tožnik po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še 5 dni na letnem dopustu, zaključilo, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Tožnik po vročitvi izredne odpovedi dejansko ni delal, imel je prepoved vstopa v prostore delodajalca in je bil na letnem dopustu. Tožniku ni bil omogočen odpovedni rok in tožena stranka ni izrazila možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom, temveč mu je zaradi takšne nemožnosti izrecno prepovedala vstop in s tem jasno dala vedeti, da zaradi vseh okoliščin ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Tožena stranka opozarja na sklep pritožbenega sodišča Pdp 469/2014 z dne 25. 9. 2014, iz katerega izhaja podobno stališče, kot ga zagovarja sama. Tožnik ni bil v ničemer prikrajšan s tem, da mu je bilo omogočeno, da po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrabi 5 dni letnega dopusta. Sodišči sta s svojim stališčem izrazito posegli v pravni položaj tožene stranke oziroma njeno pravico do enakosti pred zakonom in pravico do enakega varstva pravic. Namen določbe 109. člena ZDR-1 ni v tem, da delavcu ob vsakem dnevu zamika med vročitvijo izredne odpovedi in prenehanjem delovnega razmerja omogoči izpodbijanje zakonitosti izredne odpovedi, temveč je bistvo te določbe v presoji utemeljenosti izredne odpovedi in presoji možnosti in nadaljevanja delovnega razmerja, česar pa sodišči nista storili.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Presoja sodišča druge stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, temelji na dveh različnih pravnih podlagah. Drugostopenjsko sodišče šteje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tako zaradi tega, ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dnem vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi bilo v nasprotju s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1, kot tudi zaradi tega, ker tožena stranka tožniku pred odpovedjo ni omogočila zagovora, obenem pa niso bili podani razlogi, zaradi katerih bi bilo to od nje neupravičeno pričakovati (drugi odstavek 85. člena ZDR-1).

7. Revizija zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja le zaradi zmotne uporabe prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ne pa tudi zaradi zmotne uporabe drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Vsi revizijski razlogi se namreč nanašajo izključno na vprašanje, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožnik potem, ko mu je bila 2. 8. 2014 vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ostal v delovnem razmerju še do 7. 8. 2014, in sicer na podlagi odločitve delodajalca, da mu po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči še izrabo sorazmernega dela letnega dopusta. Tožena stranka je očitno spregledala, da je pritožbeno sodišče glede vprašanja kršitve pravice do zagovora zavzelo drugačno materialnopravno stališče kot sodišče prve stopnje, ki je štelo, da tožnikove kršitve glede na naravo njegova dela (tožnik je delal na nevarnih strojih, zaradi alkohola pa je bila njegova psihofizična sposobnost zmanjšana do te mere, da ni bil sposoben izvajati niti osnovnih fizičnih stanj) in tožnikov odnos do same kršitve (spornega dne je želel delati do konca in je delovno mesto zapustil šele po prigovarjanju direktorice), predstavljajo takšne okoliščine, da tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel vplivati na odločitev tožene stranke in zato od nje utemeljeno ni bilo mogoče pričakovati, da mu zagovor omogoči. Sodišče druge stopnje je ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1 zavzelo stališče, da bi tožena stranka tožnika morala pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor, ter da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožena stranka tega ni storila.

8. Stališče sodišča, da je odpoved nezakonita, ker je tožena stranka po odpovedi tožniku omogočila izrabo 5 dni letnega dopusta, zaradi česar naj ne bi bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, je lahko problematično, vendar pa to ne more povzročiti drugačne odločitve o reviziji. Tožena stranka z revizijo ne more uspeti že zaradi tega, ker sploh ne izpodbija materialno pravnega zaključka sodišča druge stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Celo v primeru, če bi sodišče v resnici zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (to je, da delovnega razmerja ni bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka), še vedno ostane neizpodbijana materialnopravna presoja, da je zahtevek utemeljen, ker je bila kršena obveznost delodajalca, da delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor, obenem pa niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neutemeljeno pričakovati. Zaradi navedenega revizijsko sodišče podrobneje ne odgovarja na revizijske navedbe v zvezi z zmotno uporabo prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 9. Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da z njo uveljavljani razlogi niso podani.