Jedro

Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela je urejeno v 130. členu ZDR-1, pri čemer se višina stroškov, če ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek 130. člena ZDR-1). S KPND je višina določena v višini stroškov javnega prevoza (2. točka 40. člena KPND). Med strankama je bilo sporno, ali je toženka tožniku dolžna plačati stroške nesubvencionirane vozovnice. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da mu je dolžna plačati stroške v tej višini, pri čemer je kot bistveno izpostavilo, kar pritožba zanemari, da je prevoz na delo in z dela izrecno izvzet iz subvencioniranja. Za prevoz na delo in z dela velja nesubvencionirana vozovnica in stroške v tej višini je toženka dolžna plačati tožniku. V vsakem primeru subvencioniranje ne pomeni, da je cena vozovnice nižja, ampak da jo v določeni višini krije nekdo drug, v konkretnem primeru Mestna občina A.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške v višini 153,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača razliko v stroških prevoza na delo in z dela za september 2020 v višini 36,80 EUR, za oktober 2020 v višini 36,80 EUR, za november 2020 v višini 36,80 EUR, za december v višini 36,80 EUR, za januar 2021 v višini 36,80 EUR, za februar 2021 v višini 36,80 EUR, za marec 2021 v višini 36,80 EUR, za april 2021 v višini 36,80 EUR in za maj 2021 v višini 36,80 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za terjatev preteklega meseca do plačila (točka I izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v višini 130,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (I. in III. točka izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožnik upravičen do plačila stroškov prevoza na delo in z dela v višini nesubvencionirane vozovnice. Upravičen je do stroškov v višini cene najcenejšega javnega prevoza, kar je v višini subvencionirane vozovnice. S predpisi je določeno merilo za plačilo stroškov, kar pomeni, da ni bistveno, na kakšen način delavec dejansko prihaja na delo in odhaja z dela. Nesubvencionirane vozovnice v višini 46,80 EUR v konkretnem primeru ne plača noben delavec. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka toženkine navedbe. Navaja, da subvencionirana vozovnica ne velja za delavce za prihod na delo in odhod z dela. Tako je določeno v sklepu mestne občine A. in potrjeno z vsebino pojasnil. Namen subvencioniranja vozovnice je v spodbujanju uporabe javnega prevoza, ne pa zmanjševanja obveznosti delodajalcev iz naslova stroškov. Tožnik je upravičen do plačila stroškov v višini dnevnih vozovnic, kot določa pravilnik toženke. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in se do tovrstnih tožnikovih navedb sploh ni opredelilo. Upoštevalo je le določbe kolektivne pogodbe. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela je urejeno v 130. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), pri čemer se višina stroškov, če ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek 130. člena ZDR-1). S Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti (KPND; Ur. l. RS, št. 18/91-I in nadalj.) je višina določena v višini stroškov javnega prevoza (2. točka 40. člena KPND). Med strankama je bilo sporno, ali je toženka tožniku dolžna plačati stroške nesubvencionirane vozovnice. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da mu je dolžna plačati stroške v tej višini, pri čemer je kot bistveno izpostavilo, kar pritožba zanemari, da je prevoz na delo in z dela izrecno izvzet iz subvencioniranja. Za prevoz na delo in z dela velja nesubvencionirana vozovnica in stroške v tej višini je toženka dolžna plačati tožniku. V vsakem primeru subvencioniranje ne pomeni, da je cena vozovnice nižja, ampak da jo v določeni višini krije nekdo drug, v konkretnem primeru mestna občina A..

7. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje stroške, je dolžna tožniku po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo in materialne stroške, skupaj 153,00 EUR.