Jedro

Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tudi terjatev delavca zoper delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom, terjatev iz delovnega razmerja (odškodninska odgovornost delodajalca je določena v 179. členu ZDR-1. Predmet poravnave pa je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (prvi odstavek 1053. člena OZ). Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je torej pogodba med delavcem in delodajalcem o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Predmet takega sporazuma je tako lahko tudi zapadla terjatev oziroma dolg iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu. Gre za terjatev, s katero delavec lahko razpolaga, saj ne gre za kogentno določeno pravico iz delovnega razmerja.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov zniža na 1.588,58 EUR.

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2022 dalje in mu povrniti stroške postopka. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencu stroške postopka v znesku 1.736,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je zapis na sporazumni odpovedi nedvoumen in da vsebuje tudi odpoved odškodninskemu zahtevku ter da je tožnik vedel, da zapis pomeni, da gre za odškodnino. Sklicuje se na sklep VDSS Pdp 274/2010, iz katerega izhaja, da nedoločen dogovor ob prenehanju delovnega razmerja lahko vključuje le pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Odškodninski zahtevek pa je zahtevek iz civilnega razmerja, gre za civilni delikt, zato se mu tožnik v okviru dogovora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogel odpovedati. Iz zapisa tudi ne izhaja izrecno oziroma nedvoumno, da gre za odškodninski zahtevek. Meni, da če bi se stranki o tem pogovarjali, bi to tudi zapisali. Ni mu logično, da bi se odpovedal odškodninskemu zahtevku, če je še mesec pred tem od toženca zahteval plačilo odškodnine. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo izpovedbi toženca in ne tožniku, ki je izpovedal, da se s tožencem o odškodnini nista pogovarjala in da sporazuma ne bi podpisal, če bi vedel, da se nanaša na odškodnino. Nadalje navaja, da je pogodbo o zaposlitvi odpovedal, ker je vedel, da delo pri tožencu ne bo več mogoče, saj se slednji ni strinjal, da mu pripada odškodnina. Ker je bilo uveljavljanje odškodnine povod za zaključek delovnega razmerja pri tožencu, ne more držati, da se je s podpisom sporazuma odpovedal odškodnini. Tudi zato ne, ker je mesec dni kasneje od toženca zahteval plačilo odškodnine. Nadalje v zvezi s sodbo Ustavnega sodišča RS Up-150/22 meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni bil v nadrejenem položaju do tožnika. Trdi, da se s tožencem ob podpisu sporazuma o odškodnini nista pogovarjala. Zapis v pripravljalni vlogi, da je tožnik rekel tožencu, da zapis ne velja za odškodnino, pa je posledica nesporazuma med pooblaščencem in tožnikom. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da se je njegova volja ob zapisu na sporazumu nanašala na odškodnino. Navaja še, da je sodišče prve stopnje tožencu neutemeljeno priznalo 200 točk za pripravljalni narok, saj je temu takoj sledil prvi narok.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine, ker je tožnik v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja zapisal, da toženec do njega nima nobenega finančnega dolga. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišče prve stopnje strinja.

6.Zmotno je pritožbeno stališče, da je odškodninski zahtevek zahtevek iz civilnega razmerja in da zato ne more biti predmet sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tudi terjatev delavca zoper delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom, terjatev iz delovnega razmerja (odškodninska odgovornost delodajalca je določena v 179. členu Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Predmet poravnave pa je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (prvi odstavek 1053. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je torej pogodba med delavcem in delodajalcem o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Predmet takega sporazuma je tako lahko tudi zapadla terjatev oziroma dolg iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu. Gre za terjatev, s katero delavec lahko razpolaga, saj ne gre za kogentno določeno pravico iz delovnega razmerja.

7.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 274/2010, v kateri je zavzeto stališče, da od povprečnega delavca ni mogoče pričakovati, da bo ob podpisu sporazuma, ki mu ga ponudi delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja, predvidel, da se s podpisom odpoveduje ne le pravicam iz delovnega razmerja, ampak tudi odškodninski terjatvi zaradi nesreče pri delu, nastali na temelju civilnega delikta. Ne le, da gre za stališče, zavzeto le v navedeni zadevi in torej ne predstavlja ustaljene sodne prakse, pač pa zadeva tudi sicer ni primerljiva z obravnavano. V obravnavani zadevi je namreč sporazum o prenehanju delovnega razmerja sestavil tožnik, ki je v njem (med drugim) tudi zapisal, da se stranki strinjata, da druga do druge nimata nobenega finančnega dolga. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je bil v interesu tožnika, saj je želel skrajšanje odpovednega roka zaradi dogovorjene (bolje plačane) zaposlitve pri drugem delodajalcu. Stranki pa sta ob podpisu sporazuma (za razliko od v pritožbi izpostavljene zadeve) vedeli za tožnikovo nesrečo pri delu in za tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova. Tožnik je namreč že pred podpisom sporazuma od toženca uveljavljal plačilo odškodnine v zvezi s to nesrečo. Tožnikova zahteva za plačilo odškodnine je bila torej ob podpisu sporazuma strankama znana.

8.Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-150/22, saj tudi ta zadeva ni primerljiva z obravnavano, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Ustavno sodišče RS je v tej odločbi zavzelo stališče, da odpoved delavca kogentno določenim pravicam iz delovnega razmerja ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. V obravnavani zadevi pa ni šlo za odpoved kogentno določenim pravicam iz delovnega razmerja (npr. plači).

9.Kot že obrazloženo, je sporazum o prenehanju delovnega razmerja sestavil tožnik, sklenitev sporazuma je bila v njegovem interesu zaradi skrajšanja odpovednega roka (zaradi dogovorjene bolje plačane zaposlitve pri drugem delodajalcu), tudi besedilo v sporazumu o neobstoju finančnega dolga strank je zapisal tožnik. Iz ugotovljenih okoliščin sklenitve sporazuma torej ne izhaja, da bi toženec dejansko nastopal v nadrejenem položaju. Sporazum je veljaven in stranki zavezuje. Pri tem pa niso bistvene obširne pritožbene navedbe o tem, zakaj se je tožnik odločil za zaposlitev pri drugem delodajalcu. Bistveno je, da je bil sporazum sklenjen na željo in v interesu tožnika, zaradi skrajšanja odpovednega roka, ter da je sporazum sestavil tožnik.

10.Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je vsebina sporazuma jasna (prvi odstavek 82. člena OZ). Iz njega jasno izhaja, da stranki druga do druge nimata nobenega dolga, torej tudi ne iz naslova v tem postopku zahtevane odškodnine za škodo nastalo pri delu. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je bila tudi sicer volja strank, da je v sporazumu o neobstoju dolga zajeta vtoževana odškodnina. Iz izpovedb obeh strank namreč izhaja, da drugega dolga, razen te odškodnine, takrat sploh ni bilo. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožnik en mesec pred sklenitvijo tega sporazuma in nato še en mesec po njegovi sklenitvi od toženca zahteval plačilo odškodnine, še ne pomeni, da se tožnik s sporazumom ni odpovedal uveljavljanju odškodnine. Prav nasprotno. O drugem dolgu, ki ga ni bilo, razen o odškodnini, se stranki ne bi pogovarjali. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo prepričljivejši izpovedbi toženca, da sta se s tožnikom o tem sporazumno dogovorila, ker ni šlo za neko grozno poškodbo. Tožnik pa je za razliko od toženca izpovedoval drugače (in sicer je zanikal, da bi s tožencem govorila o odškodnini) kot je zatrjeval v vlogi (da naj bi tožencu rekel, da sporazum ne velja za odškodnino). Pritožbena navedba, da naj bi bil tak zapis v vlogi posledica nesporazuma med tožnikom in pooblaščencem, je neprepričljiva, tudi sicer pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

11.V zvezi z odločitvijo o stroških postopka pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožencu napačno priznalo stroške za pripravljalni narok. Stroški za zastopanje na pripravljalnem naroku se namreč priznajo le, če slednjemu ne sledi prvi narok (2. točka tarifne številke 21 Odvetniške tarife - OT). V primeru, da pripravljalnemu naroku takoj sledi prvi narok, kot je bilo tudi v tej zadevi, pa stranki ne pripada povračilo stroškov posebej za pripravljalni narok in posebej za prvi narok, ampak le za prvi narok. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in stroške postopka pred sodiščem prve stopnje znižalo za 200 točk, kolikor je sodišče prve stopnje (skupaj z 1 % za materialne stroške in 22 % DDV) priznalo tožencu za pripravljalni narok, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 147,86 EUR. Stroški postopka pred sodiščem prve stopnje sedaj znašajo 1.588,58 EUR (1.736,44 EUR kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje - 147,86 EUR).

12.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek stroškov postopka znižalo na 1.588,58 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13.Ker je tožnik s pritožbo uspel le v majhnem delu, in sicer le glede odločitve o stroških postopka, ki so stranska terjatev, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti tožencu njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu na podlagi določil OT priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 373,32 EUR, ki mu jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

3Glej tudi članek Barbare Petrič: Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, št. 34/2011, str. 22 in nasl.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82, 82/1, 1053, 1053/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1, 353, 358, 358-5