Jedro

V obravnavani zadevi gre za prijavo na nerazpisano mesto „vodja Državnega tožilca za organizirani kriminal“. Tožena stranka tako pravilno navaja, da se je tožnik prijavil na neobstoječ razpis. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ni pravne podlage za odločanje o njegovi vlogi in je prvostopenjski organ vlogo utemeljeno zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za pravosodje zavrglo vloge tožnika, s katerimi se prijavlja na razpis za „vodjo Državnega tožilca za organizirani kriminal“, ki jih je prejelo 8. 11., 11. 11., 17. 11. in 24. 11. 2011. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka prejela 8. 11. 2011 vlogo tožnika, v kateri navaja, da se odziva na razpis za vodjo Državnega tožilca za organizirani kriminal. Vloge s smiselno enako vsebino je tožena stranka prejela še 11. 11., 17. 11. in 24. 11. 2011. Ugotavlja, da niti Zakon o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1), niti drugi predpisi s področja pravosodja termina „vodja Državnega tožilca za organizirani kriminal“ ne poznajo in ne opredeljujejo. Tožena stranka ni objavila razpisa, na katerega se tožnik v vlogi sklicuje. Navaja, da se tožnik prijavlja na neobstoječ razpis in za neobstoječ položaj, ter da v svoji vlogi zahteva priznanje pravice, ki mu v skladu z veljavnimi materialnimi predpisi ne pripada. Ugotavlja, da za začetek postopka za imenovanje „vodja Državnega tožilca za organizirani kriminal“ ni materialno pravne podlage, zato je vloge tožnika, ki ne varuje kakšne svoje na materialnem predpisu utemeljene pravice, na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zavrgla.

2. Tožnik v tožbi navaja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitve določb Ustave RS (v nadaljevanju URS, členi 2, 22, 25, 67 in 69) ter člena 6 in 13 Konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Toženi stranki očita, da je neustavno posegla v ustavne pravice tožnika, načelo enakopravnosti, pravičnosti in poštenosti (2. člen, drugi odstavek 14. člena, 22. člen, 23. člen URS), ter v nadaljevanju navaja, da so se zgodile zgodbe, ki jih v nadaljevanju navaja, in ki nimajo konkretnih povezav z izpodbijano odločbo, zato jih sodišče ne ponavlja. V 3. točki tožbe navaja, da je iz njegove vloge jasno, za kakšno službo se je prijavil, ter da je tožena stranka tik po končanju razpisa za vodjo specializiranega oddelka pri tožilstvu zavrgla vlogo za imenovanje. V 4. točki tožbe navaja, da je nesposobna celotna veja oblasti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi ali odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v nov postopek in novo odločanje.

3. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. V obravnavani zadevi gre za prijavo na nerazpisano mesto „vodja Državnega tožilca za organizirani kriminal“., tako kot pravilno navaja tožena stranka, se je tožnik prijavil na neobstoječ razpis. Ob takem stanju stvari tožnik v postopku na prvi stopnji ne varuje kakšne svoje na zakon oprte pravice ali pravne koristi. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tudi po mnenju sodišča ni pravne podlage za odločanje o njegovi vlogi in je prvostopenjski organ vlogo utemeljeno zavrgel. 6. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče tudi ni našlo očitanih ustavnih pravic, niti kršitev EKČP, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.