Jedro

Za odločanje o predmetnem tožbenem zahtevku so relevantne le trditve, ki predstavljajo izpolnitev zakonskega stanu 582. člena ZOR, tj. uporaba garaže (ne zemljišča pred garažo) v nasprotju s pogodbo ali z njenim namenom ali zanemarjanje njenega vzdrževanja, zaradi česar obstaja nevarnost, da bo tožniku nastala precejšnja škoda, kar bi bila lahko podlaga, na kateri bi tožnik lahko odpovedal toženki najemno pogodbo brez odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdi sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je brezplačni najem garaže v korist toženke na parceli 0001 prenehal 31. 12. 2018 in v delu, v katerem je zahteval, da se ugotovi, da toženka uporablja garažo brez pravnega naslova (I). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi odločbe pojasnilo, da je ta del tožbe zavrglo, ker je tožnik vložil dajatveno tožbo, zaradi česar je odpadel ugotovitveni interes in zato pozitivna ugotovitvena tožba ni dopustna.

2. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh iz garaže na parceli 0001 izprazniti vse svoje stvari in jo vrniti nazaj v posest tožniku ter da se iz zemljiške knjige pri parceli 0001 izbriše vpis Dn št. 1297/2000. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tožbi očitana ravnanja toženke ne predstavljajo izpolnitve dejanskega stanu iz 582. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) tj. uporaba garaže v nasprotju s pogodbo ali namenom, ali zanemarjanje in nastanek precejšnje škode najemodajalca, zaradi česar bi tožnik lahko odpovedal toženki najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v višini 634,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III).

3. Tožnik izpodbija sklep in sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče v odločbi ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih je del tožbe zavrglo. Tožnik ima pravni interes za ugotovitveno tožbo. Sodišče je tudi nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. V izvensodni poravnavi z dne 21. 6. 2000 ni določena služnostna pravica, ki bo dovoljevala toženki dostop ali dovoz do garaže. V 2. točki 3. člena je določena le služnost tožnika do svoje garaže, kar pa je pojmovno nemogoče, saj je tožnik lastnik zemljišča na katerem stoji garaža in tudi dostopne poti. Tožnik z izvensodno poravnavo ni dovolil toženki, da dostopa do garaže. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cp 1620/2002 pravnomočno odločilo, da se iz zemljiške knjige izbriše vpis brezplačne služnostne pravice prostega in neoviranega dostopa do garaže. V konkretnem primeru je treba upoštevati načelo superficies solo cedit. Sodišče je prezrlo, da je toženka z odstranitvijo tlakovcev in mejnika motila posest in uživanje tega dela tožnikovega zemljišča in mu povzročila škodo. Toženka mu povzroča škodo tako, da sam ne more uporabljati dostopa do garaže, saj bi lahko vsako vzdrževanje in zadrževanje na tem zemljišču pomenilo motenje. Toženka je že vložila tožbo na motenje posesti v zadevi P 301/2000. Ker tožnik svoje lastnine ne more v miru uživati, se mu dela škoda. Zatrjevana dejstva zadostujejo za odpoved brezplačnega najema. Predmet najema je le zemljišče, na katerem stoji garaža, ne pa dostopna pot. Izvensodno poravnavo je nemogoče izpolnjevati, ker ne vsebuje služnosti dostopa in dovoza. Ker je predmet najema zgolj del zemljišča na parceli 0001, kjer stoji garaža, ne pa tudi dostopna pot, toženka na zemljišču ne more pridobiti niti stavbne pravice.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožbo v delu, kot to izhaja iz I. tč. izreka sklepa in sodbe, ker je tožnik vložil dajatveno tožbo, ki vsebuje tudi ugotovitveno povelje, zato tožnik nima ugotovitvenega interesa in s tem pozitivna ugotovitvena tožba ni dopustna.1 Če lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo, torej tožbo, ki mu zagotavlja celovitejše pravno varstvo, nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.2 Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti dajatvenega zahtevka, da je toženka dolžna izprazniti iz garaže na parceli 0001 svoje stvari in garažo prepustiti tožniku ter o utemeljenosti zahtevka, da se iz zemljiške knjige izbriše vpis Dn št. 1297/2000, ugotavljalo, tako obstoj pravnega naslova za brezplačni najem garaže v korist toženke, kot veljavnost najemnega razmerja med strankama. Ker je bil dajatveni zahtevek zavrnjen, tožnik tudi iz tega razloga nima pravnega interesa za vmesna ugotovitvena zahtevka.3

7. Pri pritožbenem zatrjevanju tožnika, da je izrek odločbe glede zavrženja dela tožbe nerazumljiv in da nasprotuje razlogom oz. ne vsebuje razlogov ter da so ti v nasprotju z izvedenimi dokazi, gre zgolj za pavšalne navedbe, ki niso z ničemer konkretizirane in se jih niti ne da preizkusiti. Tožnik ne navaja, kateri razlogi so v nasprotju z izvedenimi dokazi, niti ne navaja v čem, naj bi bil izrek odločbe o zavrženju dela tožbe nerazumljiv ali v nasprotju z izvedenimi dokazi, zato odgovor pritožbenega sodišča na ta očitek niti ni možen.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku v odločbi že pravilno pojasnilo, da je bil zemljiškoknjižni predlog toženke za vpis služnosti dostopa do garaže res zavrnjen, vendar ne zato, ker med pravdnima strankama ni bilo dogovora, da toženka sporno pot uporablja za dostop do garaže, temveč zato, ker služnost na lastni stvari ni mogoča, saj je tožnik lastnik tako nepremičnine, kjer se nahaja garaža, kakor tudi zemljišča, ki je namenjen za dostop do garaže. 9. Zmotna je teza pritožbe, da tožnik v izvensodni poravnavi ni dal soglasja toženki za prost dostop preko njegove parcelo do garaže. Iz 3. točke 2. člena izvensodne poravnave namreč izhaja, da so bile pogodbene stranke že od vsega začetka ustno dogovorjene, da bo tožnik omogočal toženki in njenemu možu dostop do garaže z avtomobilom in peš. Prav tako je iz 2. točke prvega odstavka 3. člena moč smiselno razbrati, da se je tožnik strinjal, da lahko toženka in njen mož neovirano dostopata preko njegove parcele 0001 do garaže. Takšna razlaga je tudi povsem logična in življenjska, glede na to, da je tožnik toženki oddal v najem garažo, do katere je moč dostopati le preko njegovega zemljišča. 10. Pravica dostopa do garaže ni odločilno dejstvo za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Kot je sodišče prve stopnje v 16. točki izpodbijane odločbe pravilno zapisalo, je predmet najema zemljišče, na katerem stoji garaža in ne zemljišče pred garažo. Slednje je v izvensodni poravnavi omenjeno zgolj v luči priznanja pravice dostopa do garaže. Zato je sklicevanje tožnika na neobstoj toženkine pravice dostopa do garaže nerelavantno za odločanje o odstopu od izvensodne poravnave.

11. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je prezrlo, da je toženka z odstranitvijo tlakovcev in mejnika motila njegovo posest in uživanje tega dela njegovega zemljišča ter da mu je s tem povzročila škodo. Sodišče prve stopnje je v 16. točki odločbe pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je toženka odstranila tlakovce pred garažo v času urejanja kanalizacije, ne more pomeniti rabe garaže, ki bi nasprotovala dogovoru in ki bi posledično dajala tožniku upravičenje do odstopa od dogovora iz izvensodne poravnave. Tožnik tudi ni izkazal nevarnosti nastanka škode, zaradi opisanih ravnanj toženke. Za odločanje o predmetnem tožbenem zahtevku so relevantne le trditve, ki predstavljajo izpolnitev zakonskega stanu 582. člena ZOR tj. uporaba garaže (ne zemljišča pred garažo) v nasprotju s pogodbo ali z njenim namenom ali zanemarjanje njenega vzdrževanja, zaradi česar obstaja nevarnost, da bo tožniku nastala precejšnja škoda, kar bi bila lahko podlaga, na kateri bi tožnik lahko odpovedal toženki najemno pogodbo brez odpovednega roka.

12. Ne drži navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje v odločbi zapisalo, da ima toženka v najemu samo zemljišče, ne pa tudi garaže, ki na njem stoji. V 8. in 11. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje najprej pojasnilo vsebino izvensodne poravnave, v 14. točki pa zapisalo, da je bil z izvensodno poravnavo dogovorjen najem oz. posodba (neodplačna raba) garaže za dobo 100 let. Kot pravilno opozarjata, tako tožnik, kot toženka, je potrebno upoštevati načelo superficies solo cedit iz 8. člena SPZ.4 V predmetni zadevi je legalno zgrajeni garažni objekt trajno spojen z zemljiščem, zato objekt in zemljišče predstavljata enovito celoto ter delita enako usodo. Tako je treba določbo 3. točke 2. člena izvensodne poravnave, ki določa, da ima toženka v najemu zemljišče, na katerem stoji garaža, tolmačiti na način, da najem zemljišča vključuje tudi garažo, ki na njem stoji, in ne tako kot trdi tožnik, da je predmet najema le zemljišče, ne pa tudi garaža. 13. Tožnik v pritožbi zahteva, da pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovi, ali je izvensodna poravnava nična, ker nasprotuje ustavi in zakonu. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da na ničnost pazi po uradni dolžnosti, vendar le v okviru zatrjevanih dejstev in poudarja, da bi morale biti navedbe tožnika v zvezi z ničnostjo izvensodne poravnave substancirane. Tožnik je v pritožbi navedel le, da je izvensodno poravnavo nemogoče izpolnjevati, ker v njej ni priznana oz. določena toženki pravica dostopa in dovoza do garaže. Pritožba pri tem ne upošteva, da je bil pogodbeni dogovor med pravdnima strankama o 100 letni brezplačni uporabi garaže nekakšen ekvivalent sredstvom in delu, ki sta jih toženka in njen mož vložila v izgradnjo garaže, ki bo po preteku tega časa ostala last tožnika, zato je logična nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da zapis v izvensodni poravnavi, s katero se priznava služnost, dejansko pomeni, da s tem tožnik dovoljuje toženki neoviran dostop po parceli ID znak 0001 do garaže, saj ob drugačni razlagi toženka do garaže ne bi mogla dostopati. Glede na podano trditveno podlago tožnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvensodna poravnava ni nična.

14. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija sklep in sodbo niso utemeljene, formalne kršitve postopka pa niso bile ugotovljene, tudi ne tiste, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji, zato tudi toženka krije svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 VSC Sklep in sodba Cpg 132/2017 z dne 20. 9. 2017. 2 A. Galič: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 152. 3 Prav tam, str. 162. 4 8. člen Stvarnopravnega zakonika določa, da vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina te nepremičnine, če ni z zakonom drugače določeno.