Jedro

O kršitvi načela kontradiktornosti lahko govorimo le tedaj, kadar ravnanje sodišča povzroči, da stranki ni zagotovljena možnost sodelovanja v postopku. Ker je tožena stranka v omenjeni pripravljalni vlogi le ponovila že prej izražena stališča (ki za obravnavani postopek večinoma niti niso bila pomembna), po razumni oceni ni bilo nobenega upravičenega razloga za dodelitev roka za odgovor.

V sporih, povezanih z izvrševanjem preužitkarske pogodbe, se analogno uporabljajo nekatere določbe, ki urejajo pogodbo o dosmrtnem preživljanju. To pa ne velja za določbo 122. člena ZD. Uporabiti je tako potrebno splošno pravilo o prenosu pogodbenih obveznosti v primeru dolžnikove smrti, po katerem s smrtjo dolžnika (ali upnika) preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na plačilo 31.679,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 1.647,00 EUR.

2.Zoper omenjeno sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožnica. Sodbo izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožnice, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ji sodišče ni dalo roka v katerem bi se lahko izjasnila o navedbah toženke iz četrte pripravljalne vloge, ki jo je ta vložila na naroku za glavno obravnavo dne 6.5.2011. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev postopka (8. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), relativno bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (kršitev 5. člena ZPP) in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Nadalje je napačno ocenilo, da je dedni dogovor, ki sta ga sklenila toženkin oče in pokojna A. Č., po vsebini pogodba o dosmrtnem preživljanju. To je poseben (sui generis) dogovor, za katerega ne velja določilo takrat veljavnega 122. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Glede prehoda obveznosti od toženkinega očeta na toženko, bi zato sodišče moralo uporabiti splošno pravilo, po katerem so dediči odgovorni za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja. Napačna je tudi ugotovitev, da pokojna A. Č. (babica) ni nikoli uveljavila izpolnitvenega zahtevka do toženke. Toženko so tožnica, njena mama, tete in babica pogosto klicale, a je zavračala vse stike. Tožnica je predlagala večje število prič, ki bi to potrdile, a je sodišče vse zavrnilo. S tem je zagrešilo kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno in z ozirom na dejstvo, da je toženka za dedni dogovor vedela, svojih obveznosti pa ni izpolnjevala, ni razumljiva ugotovitev sodišča, da bi morala tožnica toženko pozvati na izpolnitev pogodbe. Razlogi sodbe so tako sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je skrb za babico res prevzela prostovoljno, brez koristoljubnih namenov. To pa ne pomeni, da je privolila v svoje prikrajšanje. Zaradi pomoči in nege babice je bila premoženjsko prikrajšana, toženka pa neupravičeno obogatena. Sodišče ni upoštevalo določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato je napačno uporabilo materialno pravo. Poleg tega je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotovilo, da je tožeča stranka imela pravni interes za izpolnitev obveznosti tožene stranke. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti uporabiti 275. člen OZ. Ker tega ni storilo, je napačno uporabilo materialno pravo.

3.Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od leta 2002 do avgusta 2006 živela v hiši na naslovu Z, skupaj s svojo babico, A. Č., umrlo 25. 5. 2007. Pokojna je imela na tej nepremičnini služnost stanovanja, ki je temeljila na dednem dogovoru v sklepu o dedovanju po umrlem Š. Č. st. (zakoncu A. Č.). S slednjim se je toženkin oče (Š. Č. ml.), kot prevzemnik navedene nepremičnine, tudi zavezal, da bo A. Č. pripravljal hrano, ji nudil nego in postrežbo, ji pospravljal, pral, likal in ji nudil osebno nego, oskrbel prihod zdravnika, jo po potrebi peljal k zdravniku, ji nabavljal zdravila ter poskrbel za njen pogreb. Toženka je, kot edina dedinja po svojem očetu, postala lastnica prej omenjene nepremičnine. Ni sporno, da toženka ni skrbela za pokojno A. Č. na opisan način. Nesporno je tudi, da je to počela tožnica. Sporno pa je, ali in na kakšni podlagi bi toženka morala skrbeti za babico.

Glede procesnih kršitev:

6.Tožnica sodišču očita, da je, s tem ko tožnici ni dalo roka, da se izjasni o navedbah tožene stranke v četrti pripravljalni vlogi, oddani na naroku za glavno obravnavo dne 6.5.2011, kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, 5. člen ZPP ter ustavno pravico do enakega varstva pravic. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je predlog za dodelitev roka za odgovor zavrnilo, ker navedbe v omenjeni pripravljalni vlogi niso bile nove. Tožnica je z njimi že bila seznanjena. Do njih se je opredelila že v predhodnih vlogah in na samem naroku. Poleg tega toženka v tej vlogi ni navedla ničesar, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve.

Načeloma ni mogoče oporekati tožeči stranki, ki opozarja, da mora biti strankam v postopku zagotovljena možnost, da se izjavijo. Tožničina pravica do izjave bi bila kršena, če bi bilo v navedbah tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 6.5.2011 vsebinsko kaj takšnega, kar bi zahtevalo odgovor. O kršitvi načela kontradiktornosti namreč lahko govorimo le tedaj, kadar ravnanje sodišča povzroči, da stranki ni zagotovljena možnost sodelovanja v postopku. Ker je tožena stranka v omenjeni pripravljalni vlogi le ponovila že prej izražena stališča (ki za obravnavani postopek večinoma niti niso bila pomembna), po razumni oceni ni bilo nobenega upravičenega razloga za dodelitev roka za odgovor. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev. (1)

7.Nadalje naj bi sodišče kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožnica. Z zavrnitvijo dokazov naj bi tožnici onemogočilo dokazati dejstva na katera opira svoj zahtevek in ji s tem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.

Predlagane priče bi izpovedale o prizadevanju tožnice za vzpostavitev stika s toženko in o stikih med toženko in očetom. Naloga sodišča je, da izvede predlagane dokaze o pravno relevantnih dejstvih in za odločitev relevantne dokaze tudi dokazno oceni (213. člen ZPP). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje dejstva, o katerih bi izpovedale priče, za obravnavano zadevo niso relevantna. Ravnalo je pravilno, ko je te dokaze zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo vse relevantne predlagane dokaze in se do njih tudi opredelilo. Njegova dokazna ocena je tako skladna z določbo 8. člena ZPP.

8.Neutemeljeni so tudi očitki tožnice, da so razlogi sodbe v nasprotju sami s seboj, kar predstavlja kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče očitanih nasprotij ni našlo. Prvostopenjsko sodišče res ugotavlja, da pokojna A. Č. ni nikoli pozvala toženke na izpolnitev obveznosti. Nikjer pa ne ugotavlja, da bi to morala storiti tožnica. Okoliščina, ali je toženka bila pozvana na izpolnitev obveznosti, je tudi sicer za obravnavano zadevo povsem irelevantna. Višje sodišče se zato do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni natančneje opredeljevalo.

Glede prehoda obveznosti iz dednega dogovora na toženo stranko:

9.Sodišče prve stopnje je ocenilo, da dedni dogovor, sklenjen med pokojno A. Č. in toženkinim očetom, po vsebini predstavlja pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je bila v času sklenitve dogovora urejena v Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Ta je v 122. členu določal, da ob smrti preživljavca njegove obveznosti preidejo na njegovega zakonca in tiste potomce, ki so poklicani k dedovanju, če ti v to privolijo.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju predpostavlja prenos lastninske pravice na premoženju, ki je predmet pogodbe, ob smrti preživljanca. V obravnavanem primeru je premoženje na toženkinega očeta prešlo takoj ob sklenitvi dogovora (in ne šele ob smrti A. Č.). Tako ne gre za dogovor z elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, temveč za dogovor z elementi preužitka. Preužitkarska pogodba do uveljavitve Obligacijskega zakonika ni bila urejena, uporaba tega zakona pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev (1060. člen OZ). Od pogodbe o dosmrtnem preživljanju se (vsaj praviloma) ne razlikuje glede vsebine preživljavčevih oziroma prevzemnikovih pravic, ampak razlikovalno okoliščino predstavlja trenutek prenosa premoženja. Ker sta si pogodbi v svojih bistvenih značilnostih podobni, se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da se v sporih, povezanih z izvrševanjem preužitkarske pogodbe, analogno uporabljajo nekatere določbe, ki urejajo pogodbo o dosmrtnem preživljanju. To pa ne velja za določbo 122. člena ZD. Ta predstavlja lex specialis v razmerju do splošnega pravila obligacijskega prava o prenosu pogodbenih obveznosti v primeru dolžnikove smrti. Po slednjem s smrtjo dolžnika (ali upnika) preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika (359. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Uporaba splošnega pravila o dedovanju pogodbenih obveznosti vzpostavlja ustrezno ravnotežje med položajema strank preužitkarske pogodbe v primeru prevzemnikove smrti. Analogna uporaba pravila iz 122. člena ZD pa bi pomenila znatno omejitev lastninske pravice prevzemnikovih dedičev in neutemeljeno neuravnoteženost pogodbe v korist preužitkarja. Zato je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti splošno določbo 359. člena ZOR. (2) To pa pomeni, da je obveznost iz dednega dogovora po očetovi smrti prešla na toženko.

Glede subrogacije:

10.Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tudi v primeru, če bi toženka kot univerzalna pravna naslednica vstopila v pogodbeno razmerje s pokojno A. Č., tožničina terjatev ne bi bila utemeljena. Izpolnitveni zahtevek bi namreč v tem primeru imela A. Č.. Tožnica ni zatrjevala, da bi se s Č. ali s toženko kdaj dogovorila o prehodu terjatve nanjo. Do subogacije pa ni prišlo niti po zakonu, saj tožnica ni zatrjevala niti dokazala kakšnega pravnega interesa za izpolnitev obveznosti toženke. Pritožnica takšnim ugotovitvam nasprotuje in navaja, da je pravni interes imela in ga je tudi zatrjevala. Ta je bil v tem, da poskrbi za izpolnitev dednega dogovora, saj je bilo obveznosti iz njega nujno potrebno izpolniti, tožena stranka pa je jasno pokazala, da svojih obveznosti ne bo izpolnila. Pravni interes tožnice ni bil v okoriščanju, temveč v tem, da njen pravni položaj postane enak, kot če babici ne bi pomagala.

Višje sodišče je že ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, da obveznost ni prešla na toženko, napačna. Pravilna pa je ugotovitev, da je terjatev, ki iz te pogodbe (dogovora) izhaja, pridobila A. Č. in ne tožnica. Temu pritožba niti ne nasprotuje. Zatrjuje zgolj, da je prišlo do subrogacije po zakonu. Ta je urejena v 275. členu OZ, ki določa: če obveznost izpolni kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Eden izmed pogojev za uporabo omenjenega člena je torej pravni interes osebe, ki obveznost izpolni. Iz trditvene podlage tožnice ne izhaja, da bi takšen interes imela. Zgolj navedbe, da je bila pomoč babici nujno potrebna in da je toženka jasno pokazala, da tega ne bo storila, ne zadoščajo. To namreč ne predstavlja pravnega interesa za izpolnitev obveznosti namesto toženke. Pogoj iz 275. člena OZ tako ni izpolnjen in do subrogacije po zakonu ni prišlo. Tožnica zato ni aktivno legitimirana za iztožitev zapustničine terjatve, ki izhaja iz dednega dogovora, do toženke. Terjatev na tožnico ni prešla niti na podlagi pogodbe, niti na podlagi zakona, niti je ni pridobila z dedovanjem. Tožnica je oporočna dedinja. Na podlagi oporoke pa terjatve ni pridobila.

Glede uporabe 190. člena OZ:

11.Pritožnica sodišču očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe 190. člena OZ. Navaja, da je bila zaradi pomoči in nege babice premoženjsko prikrajšana (če bi skrbela za koga drugega, bi za to dobila plačilo). Toženka, ki je bila na podlagi dednega dogovora dolžna skrbeti za babico, pa je bila obogatena. OZ v 190. členu določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Kot pravilno navaja pritožba, je pogoj za neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ, obogatitev brez pravnega temelja. V danem odnosu je bila obogatena A. Č., ki je od tožnice prejemala dajatve brez pravne podlage, ne pa toženka. Slednja je dolžnica po dednem dogovoru, v katerega je vstopila. Dolg je dolžna izpolniti upnici A. Č. oziroma njenim pravnim naslednikom. Ker za dolg obstoji pravna podlaga, ne more odgovarjati na podlagi neupravičene obogatitve.

12.Ob povedanem se izkaže, da je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ni storilo nobene od očitanih kršitev določb pravdnega postopka, niti nobene kršitve določb postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zmotna uporaba materialnega prava (glede pravne narave dednega dogovora) na pravilnost odločitve ni vplivala. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13.Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

(1)Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 608/2004

(2) Povzeto iz: sklepa VS RS II Ips 178/2008