Jedro

Dejstvo, da gre za sistematizirano delovno mesto in dejstvo, da je za to delovno mesto kasneje sklenila delovno razmerje nova delavka, kažeta na to, da zakonitega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas sploh ni bilo.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za leto 2002 (točka 4. izreka prvostopne sodbe) zavrže, v preostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo kot nezakoniti odločbo in sklep direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 28.2.2002 in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji plačati nadomestilo plače. Delno je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2002 v znesku 125.805,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica na podlagi več pogodb o zaposlitvi za določen čas neprekinjeno zaposlena pri toženi stranki od 1.5.1999 do 28.2.2002. Tožnica je opravljala enako delo na sistematiziranem delovnem mestu, na katerega je bila kasneje zaposlena druga delavka. Ker je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, so bile odločitve direktorja o prenehanju delovnega razmerja nezakonite.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Bistvena je ugotovitev, da je tožnica ves čas od 1.5.1999 do 28.2.2002 po kar osmih pogodbah o zaposlitvi za določen čas brez prekinitve opravljala isto delo administratorke, pri čemer v večini pogodb sploh ni naveden zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da po zakonu, ki je veljal v letu 2002, ni bilo časovne omejitve sklepanja pogodb za določen čas. Zato je arbitrarno in v nasprotju z zakonom stališče v izpodbijani sodbi, da že zgolj časovno trajanje delovnega razmerja za določen čas v trajanju enega leta in 10 mesecev predstavlja nezakonitost oziroma sklenitev pogodbe za določen čas v nasprotju z zakonom. Sodišče je napačno interpretiralo tudi pogoj iz drugega odstavka 18. člena ZDR (1990), ki določa transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v primeru, če delavec ostane na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Po prenehanju zadnje pogodbe tožnica ni ostala na delu. Če je tožnica že v začetku leta 2002 izvedela za razlog za trasformacijo, bi to morala uveljavljati v petnajst dnevnem prekluzivnem roku, saj zakon ne predvideva avtomatizma pri trasformaciji. Tožnica se je ob prejemu delovne knjižice s podpisom potrdila odpovedala sodnemu uveljavljanju transformacije, česar sodišče v nasprotju z določbami Obligacijskega zakonika o soglasju volje in razlagi pogodb, ni upoštevalo. Tožnica je bila tudi prekludirana, saj je drugostopni sklep tožene stranke prejela 15.4.2002, tožba pa je bila vložena šele 6.5.2002. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija deloma ni dopustna, deloma pa ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka sicer uveljavlja vse revizijske razloge, vendar revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka z ničemer ne utemelji oziroma obrazloži. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe sploh ni moglo, pa tudi ni smelo preizkusiti.

Tožena stranka vlaga revizijo izrecno zoper izpodbijano drugostopno sodbo v celoti, torej tudi zoper tisti del, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper odločitev o plačilu regresa za redni letni dopust za leto 2002 (točka 4. prvostopne sodbe). Tožbeni zahtevek je v tem delu samostojen denarni zahtevek. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v tem delu ne presega z zakonom določenega zneska za dovoljenost revizije (1,000.000,00 SIT, drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato za obravnavo revizije v tem delu ni izpolnjen zahtevan pogoj in jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.

Ugovor o zamudi prekluzivnega roka za vložitev tožbe zoper dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja temelji na napačnem podatku. Tožba ni bila vložena šele 6.5.2002. Tega dne je sicer res prispela na sodišče, vložena pa je bila že 30.4.2002 priporočeno na pošto, glede na datum prejema dokončnega sklepa torej pravočasno (drugi odstavek 112. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Res je, da ZDR (1990) ni določal časovne omejitve za sklepanje delovnega razmerja za določen čas, kar je že sodišče prve stopnje jasno navedlo v obrazložitvi sodbe. Navedlo pa je tudi, da je pri večkratnem zaporednem sklepanju takega delovnega razmerja z istim delavcem in iz istega razloga, lahko vprašljivo, ali je povečan obseg dela res le začasne narave. Obrazložitev izpodbijane sodbe (na strani 4) je v zvezi s tem sicer pretirana, saj pojmovno ni izključena, da bi začasno povečan obseg dela lahko trajal tudi dalj časa, na primer dve leti. Toda gre le za dodaten razlog, ki kaže na nezakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Bistveno je, kot sta ugotovili obe nižji sodišči, da poleg trajanja zaposlitve tožnice, zlasti dejstvo, da gre za sistemizirano delovno mesto in dejstvo, da je bila za to delovno mesto kasneje sklenila delovno razmerje nova delavka, kažeta na to, da zakonitega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas sploh ni bilo.

Tožnica ni ostala na delu po 28.2.2002, ko ji je na podlagi zadnje pogodbe prenehalo delovno razmerje. Toda revizija nima prav, da zakonodaja ne predvideva avtomatizma pri transformaciji delovnega razmerja. Določbe 18. člena ZDR (1990) so jasne. Do preoblikovanja delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas pride po zakonu samem (zakon uporabi besede "se šteje"). Pogoja sta določena alternativno in kakor hitro sodišče ugotovi, da je dokazan eden od njiju, je posledica lahko le ugotovitev, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. To pa pomeni, da delavcu zaradi poteka časa delovno razmerje ne more prenehati, temveč bi mu lahko prenehalo le iz kakšnega od zakonsko določenih razlogov (100. člen ZDR (1990)). Pri tem pa bi lahko prišlo do prekluzije, če delavec ne bi pravočasno ugovarjal prenehanju delovnega razmerja oziroma pravočasno vložil tožbe zoper dokončen sklep.

Neutemeljena je revizija tudi v delu, ki izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo določb Obligacijskega zakonika o razlagi pogodb. Že zato, ker v tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi pogodbe oziroma sporazuma, temveč na podlagi enostranske odločitve delodajalca. Predvsem pa je točna ugotovitev že sodišča prve stopnje, da je tožnica s podpisom potrdila z dne 1.3.2002 potrdila le prejem delovne knjižice in to, da ji je tožena stranka poravnala vse obveznosti iz delovnega razmerja do 28.2.2002. Ni pa se, niti smiselno ne, s tem odpovedala tudi pravici do sodnega varstva zoper sam sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).