Jedro

Do ureditve pogodbe o preužitku v OZ so se glede razveze zanjo analogno uporabljala pravila ZD, ki so urejala pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti toženca kot obdarjenca in izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se pokojna J. G. vpisala kot lastnica nepremičnine parc. št. 441/3 k. o. ... Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede pravne narave darilne pogodbe. Le pokrivanje stroškov za vzdrževanje stanovanja še ne pomeni, da s tem ni ogroženo preživljanje pravne prednice tožeče stranke in da ne gre za hudo nehvaležnost toženca. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da so ravnanja toženca manj pomembna, ni pa pojasnilo, kakšna količina manj pomembnih ravnanj mora biti podana, da se ta dejanja lahko štejejo za hudo nehvaležnost, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Ni se tudi opredelilo da pritožbenih navedb tožeče stranke glede tega, katera moralna načela je toženec kršil s svojim ravnanjem. Zaključek, da so navedbe tožeče stranke ostale v večji meri nedokazane, ni pravilen, nepravilna pa je tudi zavrnitev njenih dokaznih predlogov na podlagi 213. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbene trditve glede dopisa Stanovansjke zadruge ... Podpis ni niti podpisan niti ožigosan, čeprav ga sodišče prve stopnje šteje za bistven dokaz. Listina toženca, ki naj bi dokazovala, da je J. G. denar za plačilo elektrike vrnil, pa je le dokazni manever toženca, ki skuša preslepiti sodišče pri dokazni oceni. Navedbe toženca je sodišče prve stopnje sprejelo ne da bi jih preverjalo, sodišče druge stopnje pa se je le pridružilo stališču prvostopenjskega sodišča in ni podalo argumentiranega odgovora na pritožbene trditve tožeče stranke.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Po vložitvi revizije je prvotna tožnica umrla. Njeni dediči so postali pravdna stranka. Podali so izjave o umiku revizije, razen V. P., ki tega ni storil. Zato je Vrhovno sodišče revizijo obravnavalo. Odločitev učinkuje zoper vse dediče kot enotne sospornike.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je pokojna J. G. kot imetnica stanovanjske pravice odkupila stanovanje parc. št. 441/3 k. o. P. p.. Kupnino zanj ji je dal toženec, ki je njen nečak. Toženec in pokojna sta nato 10. 3. 1992 sklenila pogodbo, s katero je J. G. tožencu podarila stanovanje ter si na njem zadržala pravico dosmrtnega uporabe, toženec pa se je zavezal pokojno preživljati, ji pomagati in plačevati stroške za vzdrževanje stanovanja. Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala, da toženec pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval, saj je stanovanje oddal v najem, J. G. ni pomagal in ni plačeval stroškov za vzdrževanje stanovanja, zato se je do darovalke obnašal hudo nehvaležno, kar je razlog za preklic darilne pogodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je toženec skrbel za J. G., ji pomagal (vozil jo je na izlete, na letovanje, ji občasno nudil prehrano na svojem domu in jo vozil k zdravniku) ter plačeval zanjo oskrbnino za čas, ko je prebivala v domu za ostarele. Poplačal je tudi njene dolgove iz naslova neplačanih obveznosti za vzdrževanje stanovanja in poravnal tekoče stanovanjske stroške. Z oddajo dela stanovanja v najem je pokojna soglašala (podpisala je pisno soglasje z dne 30. 7. 2000, ki najema časovno ne omejuje).

7. Z očitki o nepravilnem zaključku sodišč prve in druge stopnje glede nedokazanosti tožničinih trditev tožeča stranka izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejansko stanje izpodbija tudi z očitki o napačni uporabi 213. člena ZPP, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo njene dokazne predloge. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, prvostopenjsko sodišče samo odloča, katera dejstva so pravno pomembna za določitev v zadevi in kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev določenih dejstev. Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno in s tem dejansko stanje tudi s trditvami glede dopisa Stanovanjske zadruge ..., s trditvami glede listine, ki jo je predložil toženec in ki naj bi predstavljala njegov dokazni manever, ter z navedbami, da je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo navedbe toženca za resnične.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer res zmotno uporabili materialno pravo pri opredelitvi pravne narave sporne pogodbe, vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Sklicevali sta se na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma Občega državljanskega zakonika, ki urejajo darilno pogodbo, čeprav ima pogodba, sklenjena med J. G. in tožencem pravno naravo pogodbe o preužitku. Ta sicer do ureditve v OZ ni bila pravno urejena, v praksi pa se je pojavljala. S pogodbo o preužitku se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnika) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve. Za prav tako pogodbo gre v konkretnem primeru, J. G. kot preužitkar je tožencu kot prevzemniku podarila svoje stanovanje ter si zadržala pravico do dosmrtne uporabe nepremičnine, on pa se je zavezal pokojni pomagati, jo preživljati in plačevati stroške za vzdrževanje stanovanja.(1) Do ureditve pogodbe o preužitku v OZ so se glede razveze pogodbe zanjo analogno uporabljala pravila Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki so urejala pogodbo o dosmrtnem preživljanju(2). ZD je pogoje za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju urejal v 120. do 122. členu. Razvezo pogodbe je bilo mogoče zahtevati v naslednjih primerih: 1. na podlagi sporazuma, 2. zaradi neznosnega skupnega življenja pogodbenih strank, 3. zaradi neizpolnjevanja obveznosti po pogodbi, 4. zaradi spremenjenih okoliščin in 5. zaradi smrti preživljalca, če njegovi dediči ne privolijo v nadaljevanje izpolnjevanja pogodbe. Glede na trditveno podlago tožeče stranke bi v konkretnem primeru lahko prišla v poštev le razveza pogodbe zaradi neizpolnjevanja prevzetih obveznosti, ki pa na podlagi ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, da je toženec prevzete pogodbene obveznosti izpolnjeval, tudi ni utemeljena. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno iz razloga, ker pritožbeno sodišče ni pojasnilo, katera toženčeva ravnanja oziroma kakšna količina manj zavržnih ravnanj bi pomenila hudo nehvaležnost do darovalke, saj se do tega ni bilo dolžno opredeljevati. Dolžnost sodišča v obravnavanem primeru je bila le, da se opredeli do tega, ali toženčeva ravnanja predstavljajo razlog za razvezo pogodbe, kar pa sta sodišči prve in druge stopnje storili.

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi predlog tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Poimenovanje pogodbe kot darilne za opredelitev pogodbe ni odločilno, saj je za presojo o tem, kakšna pogodba je bila sklenjena, pomembna njena vsebina (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča republike Slovenije II Ips 348/2009 z dne 3. 12. 2009).

Op. št. (2): Tako tudi Bojan Podboršek, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, komentar k 564. členu, str. 567 in 568.