Jedro

Iz ugovora jasno izhaja, da dolžnik ne zanika obstoja obligacijskega razmerja. Navaja zgolj, da mu same listine, ki so navedene v predlogu za izvršbo, niso poznane in jih nikoli ni prejel, jasno pa navaja, da sta stranki bili v poslovnem razmerju in če vtoževana terjatev izhaja iz tega poslovnega razmerja, taka terjatev ni utemeljena, pri čemer navaja tudi razloge za neutemeljenost terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje s predhodno odredbo (1. točka izreka) in odločilo, da upnik sam nosi stroške postopka v zvezi s tem predlogom (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, pri čemer se določila ZPP uporabljajo na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) in predlagal, naj višje sodišče sklep razveljavi in predlogu za zavarovanje ugodi. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasil tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik predlog za zavarovanje s predhodno odredbo utemeljuje z obstojem domneve obstoja nevarnosti iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ – da dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

6. Zaključek sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za uporabo tega določila, so pravilni. Iz ugovora namreč jasno izhaja, da dolžnik ne zanika obstoja obligacijskega razmerja. Navaja zgolj, da mu same listine, ki so navedene v predlogu za izvršbo, niso poznane in jih nikoli ni prejel, jasno pa navaja, da sta stranki bili v poslovnem razmerju in če vtoževana terjatev izhaja iz tega poslovnega razmerja, taka terjatev ni utemeljena, pri čemer navaja tudi razloge za neutemeljenost terjatve. To dejansko stanje je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Dolžnikov ugovor ni pavšalen, obstoja obligacijskega razmerja – poslovnega razmerja iz pogodbe št. 96/10 – dolžnik ne zanika, celo izrecno ga priznava, vendar pa naj tožeča stranka ne bi izpolnila vseh obveznosti, kar je izpolnila, pa je bilo z zamudo. Te navedbe dolžnika so sicer lahko neresnične, vendar pa to na odločitev sodišča prve stopnje ni moglo vplivati. Ob pravilni ugotovitvi, da dolžnik ne zanika obstoja obligacijskega razmerja, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala domneve obstoja nevarnosti iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ. Ker tožeča stranka ni ne zatrjevala ne izkazovala obstoja nevarnosti, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. odstavek 257. člena ZIZ), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in zavrnilo upnikov predlog za zavarovanje s predhodno odredbo. Prav tako tudi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo v 7. točki obrazložitve sklepa z napačnim povzemanjem upnikovih navedb. Napačen povzetek navedb stranke postopka namreč nikoli ne more predstavljati kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne predstavlja kake druge kršitve.

7. Izpodbijani sklep je tako pravilen, pritožba pa neutemeljena. Ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene kršitve, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

8. Upnik s pritožbo ni uspel, zato bo moral sam nositi stroške v zvezi z njo (154. člen ZPP), dolžnikov odgovor na pritožbo pa ni bil potreben v smislu 155. člena ZPP, zato bo moral tudi dolžnik sam nositi stroške v zvezi s tem.