Jedro

Davčni organ je svojo odločitev glede na zgoraj povzeto dejansko stanje po presoji sodišča pravilno oprl na enajsti odstavek 114. člen ZDoh-2 in tožnici priznal sorazmerni del olajšave, to je polovico. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na predhodna obdobja, ko je med njo in takratnim možem dogovor o tem, kdo bo uveljavljal davčno olajšavo, obstajal, saj je očitno, da takšnega dogovora po razpadu zakonske zveze ni bilo več, olajšavo za otroka za leto 2019 pa sta uveljavljala oba starša.

Izrek

I.Tožba se zavrne

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila dohodnino za leto 2019 v znesku 5.403,22 EUR. Pri tem ji je priznala sorazmeren del olajšave za vzdrževana družinska člana, in sicer za A. A. v višini 1.218,46 EUR in za B. B. pa 4.521,16 EUR. Svojo odločitev glede priznanja dela olajšave je davčni organ oprl na enajsti odstavek 114. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

2.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo in pritrdilo odločitvi davčnega organa, da se vsakemu zavezancu prizna sorazmerni del olajšave za vzdrževane družinske člane, torej polovico. Olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana sta zahtevala dva zavezanca, tožnica kot tudi oče otrok, C. C. Ker je v zadevi bistveno, ali, koliko in kdaj je oče otrok plačeval preživnino, je davčni organ preveril vse podatke o plačilu preživnine, pri čemer podatkov o plačanih preživninah za leto 2019 ni ugotovil, iz pisnega odpravka sodne poravnave z dne 10. 11. 2020 pa izhaja, da sta si tožnica in nekdanji mož soglasna, da je preživnina za nazaj poravnana in da se mati otrok odpoveduje verzijskemu zahtevku od razpada zakonske zveze do vložitve tožbe. Iz tega je organ sklepal, da je tudi oče C. C. preživljal otroke v času od razpada zakonske zveze do sklenitve sodne poravnave. Posledično je upravičen do olajšave za vzdrževane družinske člane.

3.Tožnica v tožbi pojasnjuje, da je davčnemu organu res predložila sodno poravnavo z dne 10. 11. 2020, sklenjeno pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer sta se z nekdanjim možem dogovorila, da bosta oba uveljavljala olajšavo, vendar pa je toženka povsem spregledala, da sta tak režim dorekla za naprej, torej od decembra 2020 dalje. Do izdaje izpodbijane odločbe je tožnica vseskozi uveljavljala celotno olajšavo za oba otroka in ne zgolj sorazmernega dela, zato bi tako moralo veljati tudi za leto 2019. Mož se je iz skupnega prebivališča odselil v juniju 2018, oba otroka pa sta vseskozi živela z njo. Toženka bi zato pri odločitvi morala upoštevati dvanajsti odstavek 114. člena ZDoh-2, ki določa, da se davčna olajšava upošteva tistemu, kateremu je otrok zaupan, pri čemer kot dodatni pogoj ni predvideno, da mora biti preživnina plačana, temveč je ta pogoj naveden alternativno. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži vrnitev strokov postopka.

4.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge, ki jih je podala v obeh upravnih odločbah. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5.Sodišče je vpogledalo v listine, ki jih je tožnica priložila k tožbi, to so izpodbijana odločba (A19) in drugostopenjska odločba (A2), informativni izračuni dohodnine za leto 2016 (A3), 2017 (A15) in 2018 (A17), tožbo z dne 11. 2. 2019 (A4), zapisnik Centra za socialno delo Ljubljana z dne 10. 4. 2019 (A5), pisni odpravek sodne poravnave P 330/2019-IV z dne 10. 11. 2020 (A6), izjava tožnice o preživljanju otrok iz junija 2019 (A7), obvestilo o uveljavljanju olajšave za vzdrževane družinske člane pri obračunu akontacije dohodnine z dne 20. 12. 2018 (A8), ugovor zoper informativni izračun dohodnine (A9), izjava tožnice o preživljanju otrok z dne 13. 7. 2020 (A10), elektronsko sporočilo z dne 8. 11. 2019 (A12), odločba davčnega organa o odmeri dohodnine za leto 2018 (A13 in A18), odločba o odmeri dohodnine za leto 2017 (A16), pritožba zoper izpodbijano odločbo (A14) in izjava D. D. z dne 3. 9. 2020, potrdilo o plačilu preživnine in prva stran sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani o razvezi zakonske zveze (vse pod A20). Vse navedene listine, razen A20, se nahajajo tudi v upravnem spisu, ki ga je predložila toženka.

6.Sodišče pa je kot prepoznega zavrnilo dokazni predlog za tožničino zaslišanje na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedeni dokazni predlog je bil namreč prvič podan v tožbi, pri čemer tožnica ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj ga ni podala že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Navedbe iz elektronskega sporočila z dne 8. 11. 2019 (A12), naj jo organ pokliče, namreč sodišče ni štelo kot dokaznega predloga za tožničino zaslišanje.

K I. točki izreka

7.Tožba ni utemeljena.

8.Tožnica v tožbi zahteva, da se ji pri odmeri dohodnine za leto 2019 prizna celotna posebna olajšava za vzdrževana družinska člana in ne zgolj polovica, ker sta otroka v navedenem obdobju živela z njo. Meni, da bi davčni organ namesto enajstega odstavka 114. člen ZDoh-2 moral upoštevati dvanajsti odstavek iste zakonske odločbe.

9.Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je določba 114. člena ZDoh-2, ki ureja posebno davčno olajšavo in omogoča, da se rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, prizna zmanjšanje letne davčne osnove, pri čemer se za priznanje take olajšave upošteva le čas, ko je zavezanec takega člana dejansko preživljal (prvi in deveti odstavek 114. člena ZDoh-2). Za istega vzdrževanega družinskega člana se v davčnem letu prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave (deseti odstavek 114. člena ZDoh-2). Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave (enajsti odstavek 114. člena ZDoh-2). Za otroka, za katerega zavezanec na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prispeva za njegovo preživljanje, lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo. Če je prispevek zavezanca manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave ali če zavezanec ne prispeva za preživljanje otroka, se razlika do njemu pripadajočega dela ali celotni del njemu pripadajoče posebne olajšave prizna staršu, kateremu je otrok zaupan (dvanajsti odstavek 114. člena ZDoh-2).

10.Sodišče ugotavlja, da sta tožnica in C. C. kot zavezanca za plačilo dohodnine za leto 2019 uveljavljala posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, in sicer za oba njuna mladoletna otroka. V navedenem obdobju nista več živela skupaj, o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok pa pristojno sodišče še ni odločilo. O slednjem je bilo odločeno v letu 2020, in sicer s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani dne 10. 11. 2020, iz katere med drugim izhaja, da se otroka zaupata v vzgojo in varstvo tožnici, da je preživnina za nazaj poravnana in da bosta starša davčno olajšavo za otroka uveljavljala vsak do polovice (1., 3. in 5. točka pisnega odpravka sodne poravnave, dokaz A6). V predhodnih davčnih obdobjih, to je do vključno leta 2018, je navedeno olajšavo za oba otroka v dogovoru z možem v celoti uveljavljala tožnica. Spor torej obstoji zgolj za leto 2019.

11.Davčni organ je svojo odločitev glede na zgoraj povzeto dejansko stanje po presoji sodišča pravilno oprl na enajsti odstavek 114. člen ZDoh-2 in tožnici priznal sorazmerni del olajšave, to je polovico. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na predhodna obdobja, ko je med njo in takratnim možem dogovor o tem, kdo bo uveljavljal davčno olajšavo, obstajal, saj je očitno, da takšnega dogovora po razpadu zakonske zveze ni bilo več, olajšavo za otroka za leto 2019 pa sta uveljavljala oba starša. Tak življenjski primer po presoji sodišča zapade pod zakonski dejanski stan, kot ga določa enajsti odstavek 114. člena ZDoh-2.

12.Neutemeljeno se tožnica sklicuje na dvanajsti odstavek 114. člena ZDoh-2, ki velja za primer, če obstoji sodna odločba ali drug sporazum med staršema, sklenjen na podlagi predpisov o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ta v letu 2019 med tožnico in očetom otrok nesporno ni obstajal, ampak je bil dogovor v obliki sodne poravnave sklenjen šele v novembru 2020 in ga je zato mogoče upoštevati šele pri odmeri dohodnine za leto 2020, v čemer gre zato pritrditi tožnici. Zgolj dejstvo, da sta otroka v letu 2019 živela pri njej (kar med strankama ni sporno), še ne predpostavlja, da je bil med staršema sklenjen dogovor ali sporazum, niti tožnica tega v postopku ni dokazala. Ker davčni postopek ni namenjen reševanju sporov o obstoju in vsebini morebitnih dogovorov s področja družinskega varstva, morajo biti ta vprašanja, če naj se upoštevajo v smislu dvanajstega odstavka 114. člena ZDoh-2, rešena na matičnem področju.

13.Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Znesek olajšave za vsakega otroka, ki je bil tožnici priznan, je naveden na 2. strani izpodbijane odločbe, kjer je citirana tudi relevantna zakonska podlaga. Glede sorazmernega dela olajšave sicer res ni navedel delež, je pa ta naveden v drugostopenjski odločbi (glej 2. stran odločbe).

14.Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

15.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zveza: