Jedro

Sodna praksa razširja odškodninsko odgovornost delodajalca na naročnika dela le, če je ta nosilec dejavnosti, to je organizator del oziroma glavni izvajalec, ki je kot tak dolžan poskrbeti za varnost vseh delavcev na gradbišču, kar je podano zlasti v primerih skupnih delovišč, v katerih je soudeleženih več izvajalcev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je prva toženka nastopala izključno v vlogi naročnice dela (in ne kot organizatorka dela), ki ga je izvajal le en izvajalec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 50.000,00 EUR, od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila tudi skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni prvi toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.131,18 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zlasti kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo - določbe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba) in določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odgovornosti za škodo ter o podjemni pogodbi. Naročnik dela oziroma oseba, za katero je bilo opravljeno delo, je bila prva toženka, ki je delo naročila tako J. G. kot tudi M. Š.. J. G. je delo prevzel kot J. G. in ne kot samostojni podjetnik, saj o slednjem ni dokazov. Napačen je tudi zaključek, da je bil J. G., ki je bil mizar notranje opreme, vešč dela na strehi. O tem ni dokazov, priči J. S. in J. G. pa sta izpovedala ravno nasprotno. Iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da je bil J. G. tesar ali krovec, za katera se predpostavlja, da sta vešča dela na strehi. Prva toženka je bila kot naročnik dela v skladu z Uredbo dolžna zagotoviti J. G. varnost pri delu (zaščitna sredstva pri delu, vrv, čelado, ustrezno obutev, varnostni pas, ipd.), vendar tega ni storila. J. G. je bil le delavec, zato ni bil dolžan poskrbeti za uporabo zaščitnih sredstev. Višina in nagib strehe sta odločilna kriterija za uporabo zaščitnih ukrepov varstva pri delu. Pojasnila sodišča prve stopnje o višini objekta so protispisna. Ker natančni podatki o višini in nagibu strehe niso razvidni že iz izvedenih dokazov (kazenskega spisa), bi moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke. Kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zaradi zavrnitve ostalih dokaznih predlogov. Izvedensko mnenje iz kazenskega spisa je v nasprotju z določbami Uredbe. Če gre za streho, ki je nižja od petih metrov, bi morala prva toženka kot delodajalec oziroma naročnik v skladu z Uredbo preveriti, ali ima J. G. opravljen izpit iz varstva pri delu, njegovo zdravstveno sposobnost za delo na strehi ter mu zagotoviti ustrezna zaščitna sredstva. Zaščitna sredstva bi mu morala zagotoviti tudi v primeru, da je bil vešč dela na strehi. Če je njihovo uporabo odklonil, ga ne bi smela spustiti na streho. Odprtina v strehi, skozi katero je padel, ni bila ustrezno zavarovana v skladu s 6. členom Uredbe. Ker je delo na strehi objekta nevarno, je prva toženka objektivno odgovorna kot lastnica objekta. Zaradi podane odgovornosti prve toženke je utemeljen tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženko kot zavarovalnico. Razlog, ki po splošnih pogojih izključuje odgovornost, ni podan, saj zaradi sklenjene ustne podjemne pogodbe ni šlo za delo na črno, za opustitev uporabe zaščitnih ukrepov pa je odgovorna prva toženka. Splošni pogoji so nejasni, ker ne opredeljujejo natančno, kaj je mišljeno pod pojmom "namen", zato jih je treba v skladu s 83. členom OZ razlagati v korist prve toženke in posledično tudi tožnika.

3. Prva toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru tožnik vtožuje odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti očeta J. G. (prvi odstavek 180. člena OZ). Ta se je smrtno ponesrečil 31. 10. 2011, ko je med delom na strehi objekta prve toženke padel s strehe na glavo. Tožnik utemeljuje tožbeni zahtevek zoper prvo toženko s krivdno in objektivno odgovornostjo prve toženke kot delodajalke ali vsaj kot naročnice dela.1 V zvezi z zatrjevano krivdno odgovornostjo navaja, da J. G. ni zagotovila varnosti pri delu. Konkretno ji očita, da mu ni zagotovila varnostnega pasu, čelade in protizdrsnih čevljev; da ni zavarovala odprtine v strehi proti padcu v globino; da ni vztrajala pri uporabi zaščitnih sredstev; da ni zahtevala potrdila o zdravstveni sposobnosti in opravljenem izpitu iz varstva pri delu. Zatrjevano objektivno odgovornost utemeljuje z navedbami, da je delo na strehi nevarna dejavnost, s katero se je ukvarjala prva toženka.

6. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je J. G. med delom na strehi objekta prve toženke padel s strehe na glavo. Vzrok za padec s strehe, ki je bila ravna in je imela križem kražem nameščene močne letve, je bil predvsem v neuporabi osebne varovalne opreme. Direktor prve toženke je J. G. ponudil varnostni pas in čelado, vendar ju je ta odklonil. Pritožbeno sodišče nima pomisleka glede pravilnosti zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev, ki jih sicer pritožnik le pavšalno izpodbija. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva.

7. Za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR).

8. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) leži dolžnost zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom na delodajalcu. ZVZD določa širšo opredelitev pojmov delavec in delodajalec, ne le preko pogodbe o zaposlitvi.2 V obravnavanem primeru je bilo sporno, ali sta bila prva toženka in J. G. v razmerju delodajalke in delavca v smislu določil ZVZD oziroma ali je prvo toženko šteti za dejansko (neformalno) delodajalko J. G. Le pritrdilni odgovor terja nadaljnje ugotavljanje, ali obstojijo elementi civilnega delikta.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se tičejo vsebine razmerja med prvo toženko in J. G., izhaja, (1) da je bila med prvo toženko (družbo z omejeno odgovornostjo) in J. G. kot samostojnim podjetnikom ustno dogovorjena izvedba montaže polikarbonatnih plošč na strehi objekta prve toženke (šlo je za približno dva dni dela), v zameno za odpis dolga v znesku 168,50 EUR, (2) da je bil J. G. obrtnik, ki se je ukvarjal z mizarskimi deli, (3) da se prva toženka ni nikoli ukvarjala z mizarstvom in krovstvom ter ni bila kvalificirana za naročeno delo, (4) da je direktor prve toženke najel J. G. kot strokovnjaka, ki je bil vešč naročenega dela, (5) da je delo organiziral in vodil J. G., njegov pomočnik M. Š. in direktor prve toženke E. G., ki za takšno delo ni strokovno usposobljen, pa sta mu le pomagala (skrbela sta za material), pri čemer ju je usmerjal J. G., (6) da je J. G. opravljal delo s svojim orodjem in tako, kot je vedel in znal, (7) da je bil v času nesreče J. G. zdrav in kot tak zdravstveno sposoben za delo, ki ga je opravljal na dan nezgode.

10. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nima pomisleka v pravilnost ugotovitve, da je J. G. prevzel in opravljal naročeno delo kot samostojni podjetnik. Dokazno podlago za takšen zaključek nudi izpovedba E. G., iz katere izhaja, da bi bil v zameno za opravljeno storitev odpisan dolg, ki je nastal zaradi neplačila bukovega lesa, ki ga je J. G. kupil od prve toženke kot samostojni podjetnik. V času nesreče je imel še vedno odprto ... G. J., s.p. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno tudi ugotovitev, da je J. G. prevzel naročeno delo kot strokovnjak oziroma da ga je direktor prve toženke najel kot strokovnjaka. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v prepričljivi izpovedbi priče E. G., ga je namreč direktor prve toženke poznal kot obrtnika, ki je vešč naročenega dela, saj se mu je kot tak predstavil sam (povedal mu je namreč, da se je pred leti ukvarjal tudi z delom na višini). Tudi sicer je prva toženka lahko predpostavljala, da je J. G. strokovnjak za naročeno delo, že zato, ker ga ni odklonil, češ da zanj ni strokovno usposobljen, čeprav bi to lahko storil, saj vanj ni bil prisiljen. Ali je bil dejansko strokovno usposobljen za naročeno delo, ni relevantno.

11. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da ima dogovor, na podlagi katerega je J. G. kot samostojni podjetnik opravljal montažo polikarbonatnih plošč na strehi objekta prve toženke, pravno naravo podjemne pogodbe. Takšnemu zaključku pritožnik ne nasprotuje, vendar vztraja, da je bila prva toženka tudi kot naročnica dela po podjemni pogodbi odgovorna za podjemnikovo varnost in zdravje pri delu. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi to veljalo le v primeru sklenitve atipične podjemne pogodbe, kar je podano, ko je vsebina podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi (obligacija prizadevanja). Takšno pogodbeno razmerje namreč navzven spominja na delovno razmerje, v katerem je nosilec dejavnosti naročnik del in ne dejanski izvajalec posla, zato je v tem primeru po stališču sodne prakse šteti naročnika za dejanskega delodajalca oziroma za delodajalca v smislu določil ZVZD.3

12. Ker vsebina konkretnega pogodbenega razmerja med prvo toženko in J. G. kot samostojnim podjetnikom glede na ugotovitve sodišča prve stopnje navzven ni spominjala na delovno razmerje,4 se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da nista bila v razmerju delodajalke in delavca v smislu ZVZD, temveč le v razmerju naročnice dela in podjemnika. Takšen pravni zaključek utemeljujejo ugotovitve, iz katerih izhaja, da je J. G. kot samostojni podjetnik in strokovnjak prevzel konkretizirano obveznost montaže polikarbonatnih plošč na strehi objekta prve toženke, za katerega ta ni bila strokovno usposobljena in se z njim tudi ni ukvarjala, pri delu pa je bil povsem samostojen (sam ga je organiziral in vodil, opravljal ga je s svojim orodjem, pomočnika, ki sta mu nosila potreben material, sta delala pod njegovo taktirko). Glede na vse navedeno je očitno, da je bil nosilec dejavnosti J. G. kot samostojni podjetnik (opravljal jo je v svojo korist) in ne prva toženka.

13. Ob upoštevanju pravnih značilnosti razmerja, ki se vzpostavi na podlagi tipične podjemne pogodbe, za kakršno je šlo tudi v obravnavanem primeru, ni mogoče pritrditi pritožniku, da je naročnik dela, ki se v razmerju do podjemnika šteje za laika, dolžan zagotoviti podjemniku varnost pri delu v smislu izvedbe konkretnih varnostnih ukrepov.5 Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je bila prva toženka tudi dejansko laik (z naročenim delom se nikoli ni dejansko ukvarjala in zanj ni bila strokovno usposobljena). Kot strokovnjak za naročeno delo (zadostuje že, da se je kot tak prikazoval), je bil podjemnik dolžan poskrbeti tudi za njegovo varno izvedbo. Tako je bil dolžan sam poskrbeti za seznanitev s potrebnimi ukrepi za zagotovitev varnega dela na strehi in za njihovo izvedbo zaradi zaščite pred padcem s strehe. Tudi če za prevzeto delo ne bi bil zdravstveno sposoben, bi to spadalo v njegovo sfero. Prva toženka, ki je bila le laična naročnica dela, ni bila dolžna poskrbeti za podjemnikovo varnost in zdravje pri delu. V nasprotju s pritožbenimi navedbami zato ni bila dolžna preverjati njegove zdravstvene sposobnosti in poznavanja ukrepov varnega dela ter mu ni bila dolžna zagotoviti zaščitne opreme ali drugače poskrbeti za njegovo zaščito pred padcem s strehe. Iz enakega razloga tudi ni bila dolžna onemogočiti izvedbe dela, če je podjemnik uporabo osebne varovalne opreme odklonil. 14. Sodna praksa razširja odškodninsko odgovornost delodajalca na naročnika dela le, če je ta nosilec dejavnosti, to je organizator del oziroma glavni izvajalec, ki je kot tak dolžan poskrbeti za varnost vseh delavcev na gradbišču, kar je podano zlasti v primerih skupnih delovišč, v katerih je soudeleženih več izvajalcev.6 Glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je prva toženka nastopala izključno v vlogi naročnice dela (in ne kot organizatorka dela), ki ga je izvajal le en izvajalec.

15. Dolžnost naročnika dela, da poskrbi za podjemnikovo varnost in zdravje pri delu, pritožnik neutemeljeno opira neposredno na določila Uredbe, saj njena določila ne nalagajo naročniku dela izvedbe konkretnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, katerih opustitev očita tožnik prvi toženki.7 Dolžnost njihove izvedbe tudi po določilih Uredbe leži na delodajalcu. Po Uredbi je dolžnost naročnika na primer imenovanje koordinatorjev za varnost in zdravje pri delu, kadar dela izvajata dva ali več izvajalcev (skupno delovišče), priprava varnostnega načrta in prijava gradbišča v primeru večjih gradbenih projektov. Opustitve teh naročnikovih dolžnosti pa tožnik v obravnavanem primeru ni konkretizirano zatrjeval, prav tako ni zatrjeval pravno relevantne vzročne zveze med opustitvijo teh dolžnosti in škodnim dogodkom.

16. Pritožbenemu sodišču se ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik nasprotuje ugotovljeni višini objekta prve toženke ter nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje o tem, kakšni varnostni ukrepi so bili v obravnavanem primeru potrebni glede na določila Uredbe. Prva toženka, ki je bila v obravnavanem primeru le laična naročnica dela, namreč ni bila dolžna poskrbeti za varno izvajanje dela v smislu izvedbe konkretnih ukrepov za varno delo, določenih v Prilogi IV (Zahteve za varnost in zdravje na gradbiščih) Uredbe.

17. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca gradbene stroke kršilo določbe pravdnega postopka. Ta dokazni predlog je utemeljeno zavrnjen zaradi njegove nerelevantnosti za odločitev v konkretnem primeru. Njegova dokazna tema je bila višina objekta, ki za odločitev o tožbenem zahtevku ni relevantna. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo "ostalih dokaznih predlogov" je pavšalen, zato ne terja odgovora.

18. Ugotovitev, da je bila prva toženka lastnica objekta, s strehe katerega je padel J. G., z vidika objektivne odgovornosti ni relevantna. Streha sama po sebi ni nevarna stvar, nevarno je kvečjemu delo na strehi. Za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (obratovalec nevarne dejavnosti).8 Ugotovljene okoliščine opravljanja dela, povzete v 9. točki obrazložitve te sodbe, pa kažejo na to, da prva toženka ni bila obratovalka nevarne dejavnosti. Njen obratovalec je bil J. G. kot samostojni podjetnik. Objektivna odgovornost prve toženke zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podana.

19. Ker iz zgoraj navedenih razlogov ne more biti podana ne krivdna (prvi odstavek 131. člena OZ) ne objektivna (drugi odstavek 131. člena OZ) odškodninska odgovornost prve toženke, je tožbeni zahtevek v razmerju do prve toženke, posledično pa tudi v razmerju do druge toženke kot zavarovalnice, pravilno zavrnjen.

20. Presoja, da ni podana odškodninska odgovornost njene zavarovanke, je bila poglavitni razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko. Dodatno pa je pojasnilo, da je v obravnavani zadevi izključeno tudi zavarovalno kritje. Ker gre zgolj za dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženko, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb, da zavarovalno kritje ni izključeno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Relevantne pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik ni uspel s pritožbo, krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prva toženka krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zatrjevano pasivno legitimacijo utemeljuje z navedbami, da je J. G. opravljal delo za prvo toženko kot delavec ali vsaj kot podjemnik. 2 V skladu s 3. členom ZVZD se kot delavec šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca, kot delodajalec pa se šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposluje delavca. 3 VS RS sodba II Ips 207/2014 z dne 28. 8. 2015. 4 Delavec mora ravnati v skladu z navodili delodajalca, podjemnik pa je pri opravljanju posla samostojen in ni vezan na naročnikova navodila o načinu opravljanja posla. 5 Enako bi veljalo, če bi bilo treba pravno razmerje po vsebini opredeliti kot gradbeno pogodbo. 6 VS RS sodba II Ips 207/2014 z dne 27. 8. 2015, VS RS sodba II Ips 438/2007 z dne 29. 1. 2009, VS RS sodba II Ips 861/2007 z dne 9. 9. 2010, VS RS sodba II Ips 659/2007 z dne 2. 12. 2010, VS RS sodba II Ips 100/2017 z dne 1. 6. 2017, VSL sodba III Cp 2413/2015 z dne 21. 10. 2015. 7 Pavšalno sklicevanje na opustitev obveznosti po določilih Uredbe ni upoštevno. 8 Obratovalec je tisti, ki organizira delovni proces, usmerja posamezne aktivnosti, ima vpliv na način opravljanja dela in na tveganja, povezana z deli, ter ima korist od opravljanja dela - primerjaj VS RS sklep II Ips 210/2010 z dne 25. 7. 2013.