Jedro

Ob oceni organa za BPP v izpodbijani odločbi, da se okoliščine od zavrnilne odločbe, št. Bpp 178/2013 z dne 3. 7. 2013, niso bistveno spremenile (zoper tožnika se (še vedno) vodi kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem odstavku 299. člena KZ-1, ki sodi med lažja kazniva dejanja, zaslišanje izvršiteljev kot prič pa nedvomno ne predstavlja takega zapleta v postopku, ki bi zgolj zaradi tega zahteval, da tožnik potrebuje zagovornika, zlasti ob upoštevanja načela materialne resnice, katerega mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti), je pravilen tudi njegov zaključek, da pogoji za dodelitev BPP niso izpolnjeni glede na 24. člen ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za odobritev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah, II K 27780/2013 za zagovor. Za odobritev BPP mora prosilec izpolnjevati finančni in vsebinski pogoj po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Organ je ugotovil, da je tožnik že vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zagovor v kazenski zadevi II K 27780/2013, ki je bila z odločbo, št. Bpp 278/2013 z dne 3. 7. 2013, zavrnjena, ker tožnik ne izpolnjuje vsebinskega pogoja. V tej kazenski zadevi se tožniku očita kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero je predpisana kazen zapora do dveh let. Gre za dejanje, ki se obravnava v skrajšanem postopku in je po naravi stvari lažje kaznivo dejanje, pri katerem ni pričakovati razčiščevanja zapletenih pravnih vprašanj. Ker je bilo o prošnji tožnika že enkrat odločeno, je organ sedaj preučil, ali so se okoliščine zadeve tako spremenile, da bi tožnik sedaj vsebinski kriterij izpolnjeval. Tožnik je po pozivu organa glede navedbe morebitnih novih okoliščin navedel, da je zanj zadeva zapleten primer, ker je laik in izpostavil še določene dejanske okoliščine primera. Organ je ugotovil, da se okoliščine niso v ničemer spremenile, kazensko sodišče pa je tudi dolžno ugotavljati materialno resnico, zaradi česar je organ tožnikovo prošnjo zavrnil. Tožnik je v tožbi navedel, da je organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje ter napravil napačen sklep o dejanskem stanju. Opozoril je, da vsak v kazenskem postopku vidi materialno resnico drugače. Posledično bi se torej dalo zaključiti, da v kazenskih postopkih ne obstaja nobena potreba, da bi v postopkih sploh sodeloval pravni strokovnjak – odvetnik, saj sodišče odloča po načelu materialne resnice. Splošno znano je, da so bili mnogi obdolženci prav zaradi sodelovanja odvetnikov oproščeni neutemeljenih tožilskih očitkov, kar potrjujejo številne oprostilne sodbe. Po logiki toženke pa kaj takega sploh ne bi bilo mogoče. Zoper odločbo, št. Bpp 278/2013 z dne 3. 7. 2013, pa se tožnik prav zaradi pravne neukosti ni pritožil, žal pa je niti ni pokazal svojemu pooblaščencu, ki bi s tožbo zoper odločbo zagotovo uspel. Čudno je, da toženka meni, da se v zadevi ne bodo obravnavala zapletena pravna vprašanja, ki se pojavljajo v vsaki zadevi. Že iz višine kazni pa je mogoče razbrati, da ne gre za lažje kaznivo dejanje, temveč težje, saj je predpisana relativno visoka zaporna kazen. Nerazumljivo je tudi navajanje toženke, da je dejstvo, da je tožnik šofer in ne pravnik, bilo upoštevano že v prejšnji odločbi. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek in ji naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V 24. členu ZBPP je med drugim določeno, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Že v odločbi organa, št. Bpp 178/2013 z dne 3. 7. 2013 (ki je pravnomočna), je bilo presojeno, da tožnik kot prosilec za BPP ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči glede na vrsto in težo kaznivega dejanja, katerega storitev se mu očita v kazenski zadevi, II K 27780/2013. Ob oceni organa v izpodbijani odločbi (ki ji sodišče v celoti pritrjuje), da se okoliščine od zavrnilne odločbe, št. Bpp 178/2013 z dne 3. 7. 2013, niso bistveno spremenile (zoper tožnika se (še vedno) vodi kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem odstavku 299. člena KZ-1, ki sodi med lažja kazniva dejanja, zaslišanje izvršiteljev kot prič pa nedvomno ne predstavlja takega zapleta v postopku, ki bi zgolj zaradi tega zahteval, da tožnik potrebuje zagovornika, zlasti ob upoštevanja načela materialne resnice, katerega mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti), pa je zato pravilen tudi njegov zaključek, da pogoji za dodelitev BPP niso izpolnjeni glede na 24. člen ZBPP. Gre namreč za to, da se mora obdolženemu zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V obravnavani zadevi pa dejstva glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja (ki nedvomno sodi med lažja kazniva dejanja, kar kaže predpisana kazen zapora do dveh let in obravnava kaznivega dejanja na okrajnem sodišču po sodniku posamezniku – 25. člen Zakona o kazenskem postopku) in obravnavanje pravno ne tako zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine ne kažejo na to, da poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo. Glede na povedano sodišče zato ne more sprejeti tožbenih ugovorov o nepravilnosti presoje organa.

Sodišče je glede na povedano tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.