Jedro

Vprašanje aktivne legitimacije (iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, brez dvoma izhaja, da je pogodbo, iz katere izvira vtoževana terjatev, sklenila druga pravna oseba) je vprašanje materialnega prava, na katero mora sodišče paziti tudi, če toženec tega izrecno ne ugovarja.

Izrek

1. Pritožba družbe BI d.o.o. C. se zavrže. 2. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Pritožnika nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki kupnino v višini 975.620,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili tožeča stranka in BI d.o.o., C. iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP ter predlagali njeno razveljavitev. Navedli sta, da je bila tožeča stranka po statutu BI d.o.o. pooblaščena za zastopanje le-te v pravnem prometu, zato je njena aktivna legitimacija izkazana. Trdita tudi, da tožena stranka aktivne legitimacije sploh ni ugovarjala, zato sodišče te bistvene okoliščine sploh ni ugotavljalo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba BI d.o.o., C. ni dovoljena.

Po določbi 1. odst. 348. člena ZPP se smejo zoper sodbo pritožiti pravdne stranke. BI d.o.o., C. ni bila pravdna stranka in se prvostopna sodba nanjo ne glasi. Zato nima pravice do pritožbe, kar pomeni, da je njena pritožba nedovoljena po določbi 3. odst. 358. člena ZPP. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 367. člena ZPP zavrglo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka očitno ni postavila tožbenega zahtevka kot zastopnik BI d.o.o., C., ampak je tožbo vložila v lastnem imenu in za svoj račun, saj je v izvršilnem predlogu ona nastopila kot upnik; zahtevala je namreč, da dolžnik njej plača vtoževano terjatev.

Dolžnik iz pogodbe, ki je predložena kot podlaga tožbenemu zahtevku, pa je nedvomno druga pravna oseba - BI d.o.o., C. Tako torej iz listin, ki jih je v utemeljenost tožbenega zahtevka predložila sama tožeča stranka, izhaja, da ona ni upnik v materialnopravnem pomenu.

To pa seveda pomeni, da njen tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko ga je zavrnilo. Taka odločitev je pravilna ne glede na to, ali je tožena stranka podala v tej smeri kakšen ugovor ali ne. Gre namreč za vprašanje materialnega prava, na to pa sodišče ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti (3. odst. 186. člena, 2. odst. 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo (368. člen ZPP).

Skladno z določbo 1. točke 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločolo, da tožeča stranka in BI d.o.o., C. sami nosita stroške postopka s pritožbo, ker z njo nista uspeli.