Jedro

Ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Sloveniji, ki bi moralo obstajati vsaj od plebiscita do izdaje odločbe o državljanstvu, če je bilo dejansko življenje prekinjeno z odhodom iz Slovenije v sestavu tuje armade.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS). V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je imel tožnik, ki je srbski državljan, na dan 23.12.1990 in že prej, sicer prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar je kot aktivni pripadnik jugoslovanske armade ob njenem umiku iz Republike Slovenije odšel s svojo enoto v SR Bosno in Hercegovino. V času od 20.9.1991 do 7.10.1991 se je sicer vrnil v Slovenijo na izredni dopust in po vrnitvi v BiH jugoslovansko armado zapustil ter se vrnil 12.10.1991 v Slovenijo, vendar te, čeprav kratkotrajne odsotnosti, po mnenju tožene stranke, ni mogoče upoštevati kot upravičeno delovno odsotnost, ker je tožnik Slovenijo zapustil kot aktivni pripadnik JA. Na tej podlagi zaključuje, da tožnik enega od bistvenih pogojev za pridobitev državljanstva na navedeni pravni podlagi ne izpolnjuje. V tožbi tožnik navaja, da ni res, da dejansko ne živi v Sloveniji. V Sloveniji živi že preko 28 let. Tu ima družino, vključil se je v življenje krajanov in tekoče govori slovensko. Proti interesom Slovenije ni nikdar deloval in tudi med agresijo je bil ves čas izoliran v vojašnici. Kot skladiščnik je bil ob umiku armade odgovoren za material in je zaradi primopredaje moral 23.8.1991 v Bosno, toda že pred odhodom je vložil prošnjo za pridobitev državljanstva in zahteval razrešitev aktivne vojaške službe, po razrešitvi 10.10.1991 pa se je takoj vrnil k svoji družini. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem državljan druge republike pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti.

V tem primeru tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji in to na podlagi okoliščin, ki niso sporne. Tožnik je namreč Slovenijo zapustil kot aktivni pripadnik jugoslovanske vojske v avgustu 1991 in odšel s svojo enoto v Bosno. Čeprav je bil že v oktobru 1991 demobiliziran in se je 12.10.1991 vrnil v Slovenijo, vmes pa tudi izreden dopust po lastnih navedbah prebil v Sloveniji, se navedena prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, pogojena s pripadništvom tuji armadi, ne more šteti za dejansko življenje v Sloveniji, ki bi moralo obstajati vsaj od plebiscita dalje pa vse do izdaje odločbe o pridobitvi državljanstva. Druge okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, pa za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena navedenega zakona niso bistvene.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.list RS, št. 1/91-I).