Jedro

V postopku o prekršku ni pravne podlage za smiselno uporabo določbe 45. člena KZ, po kateri sme sodišče storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen.

Izrek

Ugotovi se, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba sedmega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (ZP-1) na način iz 5. točke 156. člena ZP-1.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Domžalah je A.S. spoznalo za odgovornega prekrška po točki d sedmega odstavka 32. člena v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 32. člena ZVCP-1 ter mu izreklo globo v znesku 500,75 EUR in 5 kazenskih točk v cestnem prometu. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo storilčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Vrhovni državni tožilec je 26.5.2008 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve sedmega odstavka 26. člena ZP-1 v zvezi z 8. členom ZP-1 in določbo 45. člena Kazenskega zakonika (KZ). Vložnik navaja, da v konkretni zadevi niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji za odpustitev stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila po 45. členu KZ. Poleg tega pa niti ni formalnih pogojev za uporabo 45. člena KZ. Med instituti splošnega dela materialnega kazenskega prava, ki se v skladu z 8. členom ZP-1 smiselno uporabljajo v postopku o prekršku, niso navedene določbe o odmeri kazni oziroma o posebnih pogojih za odpustitev kazni, med katere sodi 45. člen KZ. Z odpustitvijo stranske sankcije na tej podlagi je sodišče kršilo zakon, saj je uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo uporabiti (4. točka 156. člena ZP-1).

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo v izjavo storilcu, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Za prekršek po točki d) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 se vozniku motornega vozila poleg globe in kazenskih točk izreče tudi prepoved vožnje motornega vozila. Sodišče prve stopnje je odločitev o odpustitvi stranske sankcije, ki jo je oprlo na določbe sedmega odstavka 26. člena ZP-1 v zvezi z 8. členom ZP-1 in 45. členom KZ, obrazložilo s tem, da je storilec prekršek storil iz malomarnosti, s svojo vožnjo ni nikogar ogrožal niti oviral, ker je bil promet redek, kot poklicni voznik vozilo potrebuje pri opravljanju svojega dela, dejanje, ki se mu očita, pa obžaluje.

5. Po določbi sedmega odstavka 26. člena ZP-1 se lahko storilcu prekrška odpusti globo in druge sankcije, če je z zakonom tako določeno. Ob tem je potrebno upoštevati materialne določbe ZP-1, kakor tudi tiste materialnopravne določbe drugih zakonov, na katere smiselno uporabo izrecno napotuje ZP-1. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da v postopku o prekršku ne obstaja pravna podlaga za smiselno uporabo določbe 45. člena KZ, po kateri sme sodišče storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen. V skladu z 8. členom ZP-1 se v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika le glede silobrana, skrajne sile, sile in grožnje, neprištevnosti, naklepa, malomarnosti, dejanske in pravne zmote, udeležbe pri kaznivem dejanju ter časa in kraja storitve kaznivega dejanja. Instituti splošnega dela kazenskega zakonika, ki se smiselno uporabljajo v postopku o prekršku, so v tem členu taksativno našteti, zato ni dopustna uporaba določb, ki urejajo druge institute, v konkretnem primeru določbe glede odpustitve sankcije. Določbe KZ o malomarnosti se v skladu z 8. členom ZP-1 uporabljajo le glede presoje oblike krivde. V 45. člena KZ ni urejena malomarnost kot oblika krivde, temveč je v tem členu določen posebni pogoj za odpustitev kazni v primeru, ko je dejanje storjeno s to obliko krivde.

6. S tem, ko je sodišče storilcu odpustilo stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, je kršilo določbo sedmega odstavka 26. člena ZP-1, saj ne gre za primer, ko je z zakonom določeno, da se lahko storilcu odpusti sankcijo. Sodišče je z odločitvijo o sankcijah tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 156. člena ZP-1).