Jedro

Ker je sodišče na izdano in pravnomočno odločbo vezano, v isti zadevi ne sme odločati ponovno. Tudi, če bi drugič odločilo enako.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 29.05.2000 sklenilo, da je v tej zadevi zaradi umika tožbe zoper prvotoženo stranko Republiko Slovenijo postopek zoper prvotoženo stranko končan. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna plačati prvotoženi stranki Republiki Sloveniji pravdne stroške v višini 1.391,00 SIT. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) se zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje po Državnem pravobranilstvu pravočasno pritožuje Republika Slovenija. Navaja, da je o prav istem umiku tožbe odločalo že Temeljno sodišče v Ljubljani v postopku, ki se je vodil pod opr.št. VI P 627/93, ko je dne 19.04.1994 izdalo sodbo in sklep, zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala. Pritožba je utemeljena. Potem ko je Republika Slovenija v tej zadevi v odgovoru na tožbo z dne 25.11.1993 ugovarjala pasivno legitimacijo (list.št. 7), je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 07.12.1993 v točki VII tožbo zoper Republiko Slovenijo umaknila (list.št. 9). Republika Slovenija se je v skladu s takrat veljavno določbo drugega odstavka 193. člena Zakona o pravdnem postopku (Ul. SFRJ, št. 4/77) z umikom strinjala (list.št. 12), sodišče prve stopnje pa je na glavni obravnavi dne 07.01.1994 umik tožbe tudi vzelo na znanje (zapisnik z glavne obravnave, list.št. 13). Ob meritornem odločanju o zadevi tega postopka, je sodišče poleg sodbe sprejelo tudi sklep, da se umik tožbe proti takrat prvotoženi stranki Republiki Sloveniji vzame na znanje, tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna Republiki Sloveniji plačati njene pravdne stroške (četrta stran sodbe in sklepa, opr.št. VI P 627/93-18, z dne 19.04.1994, list.št. 34). Zoper ta sklep se po podatkih v spisu ni pritožil nihče in je torej, v nasprotju s sodbo z istega dne, ki je bila na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Cp 1310/94, z dne 07.09.1994, razveljavljena, postal pravnomočen. Na to, ali je stvar že pravnomočno razsojena, mora sodišče med postopkom ves čas paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 319. člena ZPP). Materialna pravnomočnost je namreč postulat vsakega zakonito urejenega postopka in se izraža v avtoritativnosti, dokončnosti oziroma odločilnosti vsebine sodne odločbe. Pozitivna funkcija materialne pravnomočnosti se kaže v tem, da je sodišče na odločbo vezano in da v tej zadevi ne sme odločiti drugače, kot je že odločeno, negativna funkcija pa v izreku ne bis in idem, ki pomeni, da sodišče o že odločeni zadevi ne sme ponovno odločati. Ker je sodišče prve stopnje v isti zadevi (le pod spremenjeno opr.št.) z izpodbijanim sklepom z dne 29.05.2000 odločalo o umiku tožbe zoper Republiko Slovenijo in povrnitvi pravdnih stroškov, o čemer je bilo torej v letu 1994 že pravnomočno razsojeno, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kot jo v pritožbi uveljavlja Republika Slovenija (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kar je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP vodilo k razveljavitvi izpodbijanega sklepa. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker Republika Slovenija v pritožbi stroškov ne uveljavlja.