Jedro

Ob dejstvu, da je dolžnik lastnik več umetniških del, ki jih je izročil v posest tožniku (upniku), da jih ima tožnik v posesti in ima na teh stvareh pridržno pravico, je preuranjen materialno pravni zaključek, da je dolžnik neplačevit. Dokazati dolžnikovo objektivno neplačevitost je upnikovo dokazno breme. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje trditveno podlago in pravila o dokaznem bremenu ugotoviti dejstva o tem, ali je obstoječe zavarovanje tožnikove terjatve s tožnikovo pridržno pravico na dolžnikovih stvareh uspešno ali ni uspešno in ali je tožnik že poskušal doseči poplačilo iz pridržne pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razsodilo, da sta prodajni pogodbi z dne 16. 12. 2011, na podlagi katerih je dolžnik S. d. o. o. prenesel lastninsko pravico na njemu lastnih (navedenih) nepremičninah na toženo stranko, brez pravnega učinka nasproti tožeči stranki, in sicer do višine njegove terjatve, ki jo ima do dolžnika in znaša 17.280,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2010 dalje, 30.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2008 dalje in 21.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2008 dalje do prenehanja obveznosti in da je tožena stranka dolžna dopustiti izvršbo na navedenih nepremičninah za izterjavo terjatve tožeče stranke, ki jo ima do dolžnika S. d. o. o., ki znaša 17.280,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2010 dalje, 30.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2008 dalje, 21.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2008 dalje do prenehanja obveznosti. O stroških pravdnega postopka pa je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške 3.717,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, pri tem je uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, ker tožbeni zahtevek ni sklepčen. Tožnik ni uveljavljal razveljavitve pravnega posla prodajnih pogodb z dne 16. 12. 2011, zato z zahtevkom ne izkazuje pravnega interesa. Bistvo izpodbijanih pravnih dejanj je v tem, da se pravna dejanja razveljavijo v razmerju do tožnika, takšnega razveljavitvenega zahtevka pa tožbeni zahtevek ne vsebuje, zato je neutemeljen in bi ga bilo potrebno zavrniti. Toženka pa je sicer v postopku podala ugovor, da je prvotni tožnikov dolžnik, to je J. Č., tožniku izročil več umetniških slik in umetniških del, s katerimi je v celoti poplačal njegovo terjatev in da ima tožnik umetniške slike in umetniška dela v svoji posesti in se lahko kot upnik poplačal tudi na način, da te slike proda. Tako je popolnoma jasno, da tožnikova terjatev na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1825/2011 zoper družbo S. d. o. o. in J. Č. ni ogrožena. Pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj, to je prodajnih pogodb za nepremičnine z dne 16. 12. 2011 niso izpolnjeni, ker ni mogoče govoriti o upravičenosti do izpodbijanja pravnih dejanj v primeru, ko tožnikova oziroma upnikova terjatev ni ogrožena. Neprepričljivi in neutemeljeni so argumenti sodišča prve stopnje, da naj bi bilo prepričano, da če bi bile umetnine dane tožniku z namenom poplačila njegove terjatve, bi J. Č. kot dober gospodar zagotovo s tožnikom napisal kakršnokoli listino, ki bi potrjevale njegove navedbe, pa temu ni tako. V tem postopku sploh ni bilo sporno, da je dolžnik umetnine, ki jih je toženka navedla v točki 2 svojega odgovora na tožbo, tožniku izročil in da jih tožnik še danes ima v svoji posesti. Kljub pozivu J. Č. tožniku, naj jih vrne, tožnik teh umetnin ni vrnil. Jasno je, da so bile te premičnine tožniku izročene in tožnik tega ne zanika, to celo potrjuje, zato je jasno, da je J. Č. ne potrebuje nobene listine, ki bi to izkazovala. Tudi ni sprejemljiva argumentacija sodišča prve stopnje, da naj J. Č. ne bi predložil dokazil, da so slike v resnici originali, oziroma niti ni predložil nobenih drugih listin, na primer računov o nakupu. Toženka je v zvezi s samo vrednostjo in originalnostjo izročenih umetnin predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca za oceno umetniških izdelkov, toženka je dejansko podala relevanten in ključen dokaz za svoje trditve. Za izvedbo tega dokaza bi sodišče prišlo do zaključka, ali je tožnik, ki po svojih lastnih trditvah nad umetninami izvaja retencijsko pravico, dejansko ogrožen pri uveljavitvi svoje terjatve zaradi izpodbijanega posla. Če bi se izkazalo, da vrednost umetnin presega vrednost tožnikove terjatve, bi bil zahtevek tožnika neutemeljen. V zvezi s tem dokazom pa je sodišče prve stopnje zaključilo zgolj, da izvedba tega dokaza za ta postopek ni potrebna, ni pa podalo nobene dodatne argumentacije, nedvomno pa bi moralo obrazložiti, zakaj izvedbe navedenega dokaza ni izvršilo. Ne zadošča argument, da se sodišču izvedba dokaza ne zdi potrebna, takšne sodbe ni mogoče preizkusiti. Ob sprejetem stališču sodišča prve stopnje, da J Č. ni izkazal, da so slike v resnici originali, se je potrebno vprašati, na kakšen način bi toženka sploh lahko izkazala, da so izročene slike in umetnine originali, kot pa le s postavitvijo ustreznega strokovnjaka. Sodišče prve stopnje je celo jasno samo potrdilo, da tožnik ima umetnine v svoji posesti in da na njih izvršuje pridržno pravico, takšna situacija pa pomeni, da tožnik verjame, da navedene slike imajo določeno vrednost in da gre za originale slik. Že ob tem dejstvu je jasno, da tožnikova terjatev ni ogrožena in bi iz tega razloga sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Logika stvari je, da bi tožnik, če bi bil prepričan, da slike Pabla Picassa in Salvadorja Dalija, ki jih ima v posesti, ne bi imele nobene vrednosti, bi le-te vrnil J. Č. po tem, ko ga je ta na to pozval. 3.Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: - da je tožnik pravočasno vložil tožbo na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, - da sta izpodbijani kupoprodajni pogodbi odplačna pravna posla, - da ima tožnik z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1825/2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 967/2012 pravnomočno prisojeno denarno terjatev zoper družbo S. d. o. o. in zoper J. Č., ki sta mu terjatev dolžna plačati nerazdelno in je ta terjatev zapadla, - da dolžnika nimata premoženja, da J. Č. v lasti nima nepremičnin, vrednejših premičnin in ne denarnih sredstev, družba S. . pa ima zaprt TRR pri H. L. in blokiran TRR pri N. d. d., in da je bila družba S. d. o o. neplačevita že v času sklenitve izpodbijanih kupoprodajnih pogodb, - da je bilo toženki ob sklepanju izpodbijanih pravnih poslov znano, da je družba S. d. o. o. dolžna plačati tožniku s pravnomočno sodbo prisojeno terjatev, oziroma da je v času sklenitve izpodbijanih pravnih poslov obstajal dolg družbe S. d. o. o. do tožnika, - da je tudi družba S. d. o. o. v času sklenitve izpodbijanega pravnega posla vedela, da ima dolg do tožnika, - da ni dokazano, da je bil po izpodbijanih pravnih poslih dogovorjen znesek kupnine nakazan na račun dolžnika S. d. o. o., - da je J. Č. izročil tožniku več umetnin, te pa niso bile izročene tožniku za poplačilo njegove terjatve, ki je predmet tega postopka, - da je tožnik obdržal njemu izročene umetnine oziroma slike (torej stvari J. Č. z namenom pridržne pravice), da ima tožnik na izročenih stvareh pridržno pravico.

6.Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik na dolžnikovih stvareh pridržno pravico, je pravno pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po tožbi na izpodbijanje tožnikovih pravdnih dejanj. Smisel pridržne pravice po 261. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je v tem, da upnik zapadle terjatve lahko zavaruje izpolnitev svoje terjatve s tem, da pridrži dolžniku lastno stvar in ga s tem prisili k izpolnitvi obveznosti. Pridržna pravica je torej namenjena zavarovanju obveznosti in je primerljiva z zastavno pravico. To je pravica upnika zapadle terjatve, ki ima v rokah kakšno dolžnikovo stvar, da jo zadrži toliko časa, dokler dolžnik ne izpolni dolga in je tudi upnikova pravica, da se poplača iz vrednosti pridržane stvari na enak način kot zastavni upnik. Pridržna pravica je oblika zavarovanja upnikove terjatve, ki jo ima upnik iz nastalega in že zapadlega obligacijskega razmerja. Obstoj zavarovanja upnikove terjatve je pomembno dejstvo pri presoji dolžnikove neplačevitosti, ker mora upnik najprej poizkušati doseči poplačilo iz obstoječega zavarovanja in lahko uveljavlja izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj šele, če je zavarovanje neuspešno.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je ob ugotovljenem dejstvu, da je dolžnik J. Č. lastnik več umetniških del, ki jih je izročil v posest tožniku, da jih tožnik ima v posesti in ima na teh stvareh pridržno pravico, je preuranjen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi dolžnik J.Č. neplačevit. 8. Upnikovo (tožnikovo) dokazno breme je dokazati objektivno neplačevitost dolžnika (oziroma obeh dolžnikov). Glede na pravočasno trditveno podlago pravdnih strank je med njima sporno dejstvo o tem, koliko dolžnikovih umetniških del ima v posesti tožnik in kolikšna je vrednost dolžnikovih stvari, na katerih ima tožnik pridržno pravico in ali bi tožnik s prodajo pridržanih dolžnikovih stvari lahko poplačal svojo terjatev.

9. Tožnik je sicer trdil (točka III navedb - prva pripravljalna vloga), da mu slike niso bile izrečene v po toženki zatrjevanem številu oziroma obsegu 21 kosov, in da te niso v nikakršni povezavi z osnovnim obligacijskim razmerjem (dolgom po posojilnih pogodbah oziroma po pravnomočni sodbi). Vendar pa je hkrati trdil tudi, da je dolžnika J. Č. že opozoril na svojo pridržno pravico in še, da “tožeča stranka izrecno poudarja, da je umetniška dela zadržala in jih hrani, saj ji to dopušča 261. člen OZ, in sicer vse do celotnega poplačila dolga ...”. S takimi trditvami je tožnik potrdil, da je njegova pridržna pravica oblika zavarovanja njegove terjatve iz že prej nastalega in zapadlega obligacijskega (posojilnega) razmerja. Tožnik pa je še prerekal toženčeve trditve, da vrednost izročenih umetniških del bistveno presega vrednost tožnikove terjatve (na prvem naroku za glavno obravnavo) in za to svojo trditev predlagal dokaz (ugotovitev vrednosti umetniških del z izvedencem).

10. Toženka pa je trdila, da ima tožnik v posesti 21 umetniških del (navedbe v točki 2 odgovora na tožbo), in da ta po svoji vrednosti bistveno presegajo vrednost tožnikove terjatve.

11. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje trditveno podlago in pravila o dokaznem bremenu ugotoviti dejstva o tem, ali je obstoječe zavarovanje tožnikove terjatve s tožnikovo pridržno pravico na stvareh dolžnika J. Č. uspešno ali ni uspešno in ali je tožnik že poskusil doseči poplačilo iz pridržne pravice ter nato ponovno ugotoviti vse odločilne okoliščine, potrebne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki jih je potrebno ugotoviti po določbah od 255. do vključno 260. člena OZ.

12. Sodišče prve stopnje je v posledici zmotne uporabe materialnega prava, ker dejstva o obstoju tožnikove pridržne pravice na dolžnikovih stvareh ni štelo kot pravno pomembnega dejstva, še ni ugotovilo vseh pravno odločilnih okoliščin za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ne more biti prvo, ki bi ugotavljalo materialnopravno relevantna dejstva o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ker bi s tem odvzelo strankam pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

13. Pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbenega zahtevka pa je neutemeljen, saj je postavljeni tožbeni zahtevek pravilen glede na materialnopravno podlago. Ta mora vsebovati oblikovalni zahtevek in dajatveni zahtevek, v obravnavanem primeru to tudi vsebuje, vsaj vsebuje ugotovitev, da sta prodajni pogodbi z dne 16. 12. 2011 za navedene nepremičnine brez pravnega učinka v razmerju do tožnika za njegovo izvršljivo terjatev in dajatveni del, da je toženec dolžan dovoliti izvršbo na navedene nepremičnine, ki jih je pridobil s tema pogodbama, za izterjavo tožnikove terjatve.

14.Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno sodbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).