Jedro

S pravnomočnostjo sklepa sodišča, s katerim je bilo dano soglasje k uresničitvi odstopne pravice, so nastopili učinki razvezane pogodbe.

Toženec mora vrniti aro, ker je bila pogodba razdrta in je treba vrniti prejeto. Dogovor o ari nima značilnosti samostojnega pravnega posla, ker je veljavnost dogovora o ari odvisna od veljavnosti pogodbe. Toženec ni upravičen zadržati are, saj ne gre za izpolnjeno obveznost v smislu drugega odstavka 268. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi I. se deloma ugodi in se je sodba v II. točki spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da terjatev toženca, ki jo je postavil v pobot iz naslova povrnitvi škode v višini 74.400,00 EUR in uporabnine v višini 27.000,00 EUR, ne obstoji."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se je v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika do toženca v znesku 60.547,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne na 13. 2. 2011 dalje do plačila (točka I), ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženca iz pobotnega ugovora iz naslova povrnitve škode v višini 74.000,00 EUR, are v višini 17.540,00 EUR in uporabnine v višini 27.000,00 EUR (točka II), zato je obdržalo v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24079/2011 z dne 28. 2. 2011, na podlagi katerega je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 60.547,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 2. 2011 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 340,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila (točka III), tožencu je bilo še naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.554,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec s pritožbo izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v nadaljevanju navaja, da v pobotnemu ugovoru ni uveljavljal are, trdil je le, da terjatev tožeče stranke za vračilo are ne obstoji, ker jo je toženec upravičeno zadržal. Ni pravno relevantno za ta postopek, katere terjatve je toženec prijavil v stečajnem postopku. Tožeča stranka je odstopila od pogodbe zaradi začetka stečajnega postopka in ne iz razloga, ker ni bil sprejet Občinski lokacijski načrt. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ne posega v določila o ari po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ), zato bi moralo prvo sodišče ugotoviti, kdo je odgovoren za neizpolnitev pogodbe. Soglasje k odstopu od pogodbe, ki ga je dalo sodišče v stečajnem postopku, je procesna predpostavka dopustnosti odstopa od pogodbe, ne posega pa v vprašanje odgovornosti za odstop. Prvo sodišče je zmotno zavrnilo pobotni ugovor za uporabnino kot verzijski zahtevek, ker je bil vložen prepozno, čeprav je verzijska terjatev nastopila šele po začetku stečajnega postopka. Terjatve, ki nastane po začetku stečajnega postopka, ni treba prijavljati v stečajnem postopku. Tožeča stranka ni imela pravne podlage za pripravljalna dela, ker je z odstopom od pogodbe ta pravna podlaga odpadla, zato je tožeča stranka uporabljala tujo stvar. Prvo sodišče je nekritično sledilo priči A.M.I., da posegi na zemljišču niso bili potrebni, čeprav iz raziskav in geotehničnega poročila izhaja, da so se izvajali sondažni prekopi, kar potrjujejo tudi slike in izpoved toženca, ki je bila prepričljivejša od priče, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka se je obnašala kot lastnik, toženec pa ni smel samovoljno prevzeti posesti, saj bi na ta način kršil posestno pravico tožeče stranke.

3. Tožeča stranka vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije izhaja, da: - sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo dne 18. 5. 2007 in dodatek k prodajni pogodbi dne 2. 6. 2010, na podlagi katerih je toženec prodal tožeči stranki nepremičnine za kupnino višini 248.000 EUR; - je dne 17. 5. 2007 tožeča stranka plačala tožencu aro 17.540,00 EUR in dne 9. 7. 2009 prvi obrok kupnine v višini 42.096,00 EUR, preostali del kupnine v višini 188.364,00 EUR pa je bila tožeča stranka dolžna plačati v roku 45 dni od sprejema občinskega lokacijskega načrta (v nadaljevanju OPPN); - je bila v zemljiško knjigo vpisana predznamba lastninske pravice na nepremičninah v korist tožeče stranke; - je toženec dovolil tožeči stranki po plačilu prvega obroka prost dostop na nepremičnine za izvedbo pripravljalnih del, ki jih je določeno obdobje opravljala in sicer za geomehanske raziskave - sondiranje in izdelava geodetskega posnetka ipd., s tem, da bi izključno posest na nepremičninah tožeča stranka pridobila v petih dneh po plačilu celotne kupnine; - se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1132/2010 dne 6.10.2010 začel stečajni postopek nad tožečo stranko; - je stečajni upravitelj tožeče stranke zaprosil Okrožno sodišče v Ljubljani za izdajo soglasje k odstopu od prodajne pogodbe in dodatka, zaradi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe; - je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom 15. 11. 2010 dalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice, sklep pa je postal pravnomočen 8. 12. 2010; - je tožeča stranka obvestila toženca o soglasju za odstop od prodajne pogodbe dne 13. 12. 2010; - je toženec pravočasno prijavil terjatve v stečajni postopek 30. 12. 2010, v kateri je zahteval plačilo preostanka kupnine višini 291.164,00 EUR, uporabnino za obdobje od 12. 5. 2007 do uvedbe stečaja v višini 20.000,00 EUR ter pogodbeno kazen v skladu s 4. odstavkom 7. člena pogodbe v višini 8.770,00 EUR, skupaj 319.934,00 EUR; - je stečajni upravitelj prerekal terjatev toženca, zato je toženec vložil tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IX Pg 1945/2011, v katerem je uveljavljal povrnitev škode, uporabnino in aro, enake zahtevke pa uveljavlja v pobot, s tem da je bila tožba v postopku IX Pg 1245/2011 tožeči stranki vročena 26.11.2011, v tej pravdi pa je tožeča stranka prejela pobotni ugovor 8. 11. 2011; - je toženec pravočasno vložil tožbo na ugotovitev obstoja terjatve v zadevi IX Pg 1245/2011, ki jo je kasneje umaknil; - je tožeča stranka odgovorna za razvezo pogodbe, ker zaradi uvedbe stečaja ni izpolnila obveznosti iz pogodbe.

6. Pritožbeno sodišče na podlagi uradnega preizkusa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa utemeljeno opozarja, da toženec v okviru pobotnega ugovora ni uveljavljal zahtevka iz naslova plačila are v višini 17.540,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo v II. točki spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je glede posameznih pravnih vprašanj zmotno uporabilo materialno pravo, vendar je odločitev prvega sodišča kljub temu pravilna.

7. Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni dolžnik pravico odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (prvi odstavek 267. člena ZFPPIPP). Pogodba in aneks (v nadaljevanju pogodba) nista bili izpolnjeni, ker tožeča stranka ni plačala celotne kupnine, toženec pa ni omogočil tožeči stranki vpisa lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo. Tožeča stranka (stečajni dolžnik) je pravočasno uveljavila odstopno pravico, h kateri je sodišče v stečajnem postopku dalo soglasje, ker so se s tem dosegli ugodnejši pogoji za plačilo upnikov (četrti odstavek 267. člena ZFPPIPP). Na podlagi prvega odstavka 268 člena ZFPPIPP se pogodba razveže z dnem, ko postane pravnomočen sklep, s katerim je sodišče dalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice. Če sta stečajni dolžnik in druga pogodbena stranka svoje obveznosti na podlagi razvezne pogodbe že delno izpolnili, se njuna medsebojna zahtevka za vračilo delne izpolnitve pobotata (drugi odstavek 268 člena ZFPPIPP v zvezi s prvim do tretjim odstavkom 261. člena ZFPPIPP).

8. Toženčeva obveznost iz pogodbe še ni zapadla, saj tožeča stranka ni plačala celotne kupnine, zato toženec v skladu s pogodbo ni izročil nepremičnine tožeči stranki v posest (1) in tudi ni prenesel lastninske pravice na tožečo stranko z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo, zato niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 268. člena ZFPPIPP. S pravnomočnostjo sklepa sodišča, s katerim je bilo dano soglasje k uresničitvi odstopne pravice, so nastopili učinki razvezane pogodbe, kot jih določa 111. člen OZ, vendar ob upoštevanju specialnih določb ZFPPIPP. Pravdni stranki sta bili na podlagi razvezane pogodbe prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode (prvi odstavek 111. člena OZ, enako peti odstavek 268. člena ZFPPIPP). Toženec ima pravico zahtevati povrnitev celotne škode, vendar mora terjatev prijaviti v stečajnem postopku, odškodnina pa se mu bo plačala iz razdelitvene mase po pravilih ZFPPIPP o plačilu terjatev upnikom (šesti odstavek 268. člena ZFPPIPP).

9. Na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ je tožeča stranka upravičena zahtevati vrnitev tistega, kar je dala na podlagi razvezane pogodbe. Kondikcijski zahtevek tožeče stranke na vrnitev plačanih zneskov (are in prvega obroka) je zato utemeljen. Tožeča stranka je deloma izpolnila pogodbo, zato ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Posledica razvezane pogodbe učinkuje od sklenitve (ex tunc) in vzpostavlja stanje, kot da med pogodbenima strankama ni prišlo do poslovnega odnosa. Z razvezo pogodbe odpade pravna podlaga za izpolnitev in hkrati tudi ni podlage, da prejemnik izpolnitev obdrži. Pri tem je nepomembno, iz čigave sfere izvira razlog za razvezo (2). Za razvezo pogodbe je odgovorna tožeča stranka, vendar navedeno dejstvo ni relevantno v okviru reparacijskega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka, ker je takšen zahtevek objektivna posledica razveze pogodbe. Obveznost ima obogatitveno naravo in smiselno je treba uporabiti pravila, ki urejajo neupravičeno pridobitev. Razveza pogodbe je dejstvo, ki ustreza položaju iz tretjega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da obveznost vračanja nastane, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3).

10. Toženec mora vrniti aro, ker je bila pogodba razdrta in je treba vrniti prejeto. Dogovor o ari nima značilnosti samostojnega pravnega posla, ker je veljavnost (in pravno učinkovanje) dogovora o ari odvisna od veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena. Dogovor o ari je zato akcesoren in deli pravno usodo pogodbe v zvezi s sklenitvijo katere je bila dogovorjena in plačana (4). Toženec ni upravičen zadržati aro po prvem odstavku 65. člena OZ, saj ne gre za obveznosti iz drugega odstavka 268. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka je v stečaju, zato je zaradi zaščite interesov vseh upnikov (5) treba uporabiti določbe specialnega zakona ZFPPIPP, ki določajo pravila, po katerih se bodo terjatve upnikov poplačale iz premoženja stečajnega dolžnika. Ker je pogodba razdrta z odločbo sodišča, toženec nima možnosti izbire iz prvega odstavka 65. člena OZ, ki tudi določa, da se ara vedno všteje v odškodnino, s tem, da uresničitev odstopne pravice na podlagi 267. členom ZFPPIPP ne posega v pravice toženca od tožeče stranke zahtevati povrnitev škode, ki jo je imel zaradi razveze pogodbe zaradi uresničitve odstotna pravice (peti odstavek 268. člena ZFPPIPP).

11. Na podlagi prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP v primeru, če ob začetkom stečajnega postopka hkrati obstaja terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnem postopku veljata za pobota. Na podlagi četrtega in petega odstavka 261. člena ZFPPIPP upnik ni dolžan prijaviti te terjatve v stečajni postopek, mora le o pobotu obvestiti stečajnega upravitelja, ker v nasprotnem primeru odgovarja za škodo zaradi takšne opustitve. Zmotno je zato materialnopravno stališče prvega sodišča, da pobotni ugovor toženca na plačilo uporabnine ni utemeljen, ker bi toženec moral to terjatev prijaviti v stečajnem postopku oziroma, ker je umaknil tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve za plačilo uporabnine. Toženec bi lahko na podlagi prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP pobotal terjatev iz naslova uporabnine s terjatvijo tožeče stranke na vračilo plačanih zneskov iz naslova razvezane pogodbe, vendar toženec obstoja te terjate ni dokazal, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Toženec ni prepustil nepremičnine tožeči stranki v izključno posest, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na podrobno obrazložene ugotovitve prvega sodišča iz sodbe. Številni dokazi potrjujejo te ugotovitve, tako določila v pogodbi (da bo toženec izročil nepremičnino v posest tožeči stranki v petih dneh po prejemu celotne kupnine, enaka določba pa je tudi v aneksu, čeprav toženec zatrjuje, da je nepremičnino izročil v posest tožeči stranki že takoj ob podpisu pogodbe;iz pogodbe tudi izhaja, da toženec dovoljuje tožeči stranki, da izvaja pripravljalna dela), kakor tudi izpovedbi priče A.M.I. in stečajnega upravitelja, zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedbi toženca. Tožeča stranka je opravljala določena pripravljalna dela z dovoljenjem toženca, ni pa izvrševala izključne posesti na nepremičnini. Toženec ni zatrjeval, še manj pa dokazal, da bi bila tožeča stranka obogatena zaradi izvedenih pripravljalnih del in v kašnem obsegu (tudi časovnem) je tožeča stranka ta dela opravljala in kakšno je prikrajšanje toženca glede na obseg pripravljalnih del, ki jih je opravil toženec. Pri zahtevkih iz naslova neupravičene obogatitve mora biti prikrajšanje in obogatitev realno in konkretno, navedenih dejstev pa toženec ne zatrjuje in dokazuje v okviru ugotovljene dejanske uporabe nepremičnine s strani tožeče stranke. Toženec v trditveni podlagi zatrjuje, da je imela tožeča stranka izključno posest na nepremičnini in ocenjuje prikrajšanje v višini najemnine za čas od plačila prvega obroka do uvedbe stečaja in od uvedbe stečaja do vložitve pobotnega ugovora, do takšnega zahtevka pa ni upravičen, ker tožeča stranka ni imela izključne posesti. Toženec pa ne zatrjuje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, kakšno je bilo njegovo prikrajšanje oziroma obogatitev na strani tožeče stranke za začasno uporabo zemljišča za pripravljalna dela, ki jih je izvajala tožeča stranka in jih je ugotovilo prvo sodišče (6). Sodišče prve stopnje teh dejstev samo ni smelo ugotavljati (7. člen ZPP), toženec pa bi moral navesti ta dejstva, ko je bil zavrnjen njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke (zato določbe 285. člena ZPP pri tožencu, ki ga zastopa odvetnik ni moč uporabiti). Sodišče izjemoma dopusti stranki, da navaja nova dejstva po prvem naroku, če se v dokaznem postopku izkaže, da s trditveno podlago, ki jo je podala do prvega naroka, ne bo uspela z svojimi zahtevki, dokazni postopek pa dopušča možnost, da bi z nekoliko spremenjeno (dopolnjeno) trditveno podlago lahko uspela v postopku, še posebej v primerih, ko niso potrebni novi dokazni predlogi. Tudi glede na izpoved stečajnega upravitelja je izključeno, da bi tožeča stranka imela posest na nepremičninah v času po uvedbi stečajnega postopka. Ker tožeča stranka ni imela posesti, se ni sestavil prevzemni zapisnik, zato stečajni upravitelj tudi ni pozval toženca ob odstopu od pogodbe, da prevzame posest. 13. Glede na pritožbene trditve toženca, da bi se njegove terjatve do tožeče stranke morale poplačati iz stroškov stečajnega postopka, ker je pridobil pravice do terjatev šele po uvedbi stečajnega postopka, s prejemom sklepa, s katerim je sodišče dalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odškodninska terjatev toženca iz pobotnega ugovora ni utemeljena, ker bi jo moral prijaviti v stečajnem postopku (šesti odstavek 269. člena ZFPPIPP), terjatve iz naslova uporabnine (7) bi toženec lahko pobotal s terjatvijo tožeče stranke na podlagi 261. člena ZFPPIPP za obdobje do uvedbe stečajnega postopka, po uvedbi stečajnega postopka pa bi bila njegova terjatev iz enakega naslova plačana iz stečajnih stroškov na podlagi 355. člena ZFPPIPP. Iz stečajnih stroškov po 2. točki tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP pa bi bil poplačan le v primeru, če bi stečajni dolžnik moral izpolniti obveznosti na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po drugem odstavku 265. člena ZFPPIPP.

14. Sodišče prve stopnje je navedbe toženca, da ni pravne podlage za vrnitev are, obravnavalo kot pobotni ugovor, kar pa ne izhaja iz pobotnega ugovora. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Toženec je uspel s pritožbo v neznatnem delu, v postopku glede na tožbeni zahtevek je v celoti propadel, zato je dolžan kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo povzema trditveno podlago, ki jo je tožeča stranka dala že pred sodiščem prve stopnje, zato tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

(1) Podrobneje o razlogih zaradi katerih pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam prvega sodišča, da tožeča stranka ni imela izključne posesti na nepremičninah - glej 12. točko te sodbe.

(2) Glej Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del Miha Juhart stran 588 in 590. (3) Glej Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del Miha Juhart stran 590. (4) Glej Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del Nina Plavšak stran 390. (5) Glej 46. člen ZFPPIPP.

(6) Podrobneje glej sodbo sodišča prve stopnje; posebej 24. točko stran 13. (7) Če bi bila izkazana.