Jedro

Ker je dolžniku z izvršilnim naslovom naložena opustitev, torej negativna obveznost, ki jo dolžnik prekrši z aktivnim ravnanjem, ki mu je prepovedano, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo, s katerim je upnik 23.2.2004 zahteval, da se ob ponovnem motenju njegove posesti parkirišča, ki ga je storil dolžnik, ko je kljub prepovedi v sklepu Okrajnega sodišča v P. z dne 19.10.2000, dne 13.2.2004 upniku onemogočil parkiranje njegovega osebnega avtomobila na severozahodnem delu parcele 1108/1 k.o. P.. Obrazložilo je, da teče med udeležencema tega postopka več izvršilnih zadev na podlagi istega izvršilnega naslova. V zadevi In 2003/00163 je sodišče že izdalo sklep o izvršbi dne 29.1.2004 in dolžniku naložilo, da v roku 24 ur opusti parkiranje osebnega avtomobila na spornem mestu in mu za primer neizpolnitve te obveznosti izreklo denarno kazen v višini 200.000,00 SIT. Ko sta upnika sporočila, da je dolžnik to prepoved kršil, ker je 13.2.2004 ponovno parkiral, je dolžniku naložilo, da plača kazen 200.000,00 SIT, ker bo sicer po uradni dolžnosti to kazen izterjalo. Dolžnik je bil torej za parkiranje na dan 13.2.2004 že kaznovan, zato je odločilo, da za isti dogodek ne moreta upnika ponovno vložiti predloga za izvršbo.

Upnika se proti temu sklepu pritožujeta. V pritožbi zatrjujeta, da dolžnik kljub sklepu o motenju posesti ni prenehal z motilnimi dejanji. Čeprav mu je bila izrečena prepoved parkiranja, je parkiral 27.2.2003, 13.2.2004 in 20.2.2004. V zvezi s ponovnimi motenji se vodijo postopki In 03/163 za motilno dejanje z dne 27.2.2003, In 2004/00030 za motilno dejanje z dne 20.2.2004 in In 2004/00027 za motilno dejanje z dne 13.2.2004. Sodišče je samo za motilno dejanje z dne 13.2.2004 zavrnilo predlog za izvršbo, za ostala pa je dovolilo izvršbo. Dejansko stanje glede motilnega dejanja v tej zadevi pa je tudi zmotno ugotovljeno, saj je bil doslej dolžnik kaznovan samo za motilno dejanje z dne 27.2.2003 in za motilno dejanje z dne 20.2.2004. Po njegovem mnenju sodišče ne more šteti, da je motilno dejanje z dne 13.2.2004 že zajeto že v prejšnjem postopku. Dolžniku so bila z izvršilnim naslovom prepovedana nadaljnja motilna dejanja. Zato ni mogoče razlagati, da sta upnika upravičena zahtevati kaznovanje za eno nadaljevano dejanje, saj bi se s tem izgubil smisel sodnega varstva. Postopanje v tem primeru tudi odstopa od sodne prakse in upnika predlagata razveljavitev sklepa. Vztrajata, da gre za vsako motilno dejanje posebej takrat, ko se zgodi novo varstvo in je odločitev v tem primeru v nasprotju od sodne prakse ter pomeni takšen odstop bistveno kršitev postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča ni sporno, da gre pri motilnih dejanjih dolžnika za ponavljajoča se dejanja in ne nadaljevano motilno dejanje. Dolžnik stori po izvršilnem naslovu novo motilno dejanje, če prekrši prepoved parkiranja na severovzhodnem delu parc.št. 1108/1 k.o. P. Ker je dolžniku z izvršilnim naslovom naložena opustitev, torej negativna obveznost, ki jo dolžnik prekrši z aktivnim ravnanjem, ki mu je prepovedano, pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) , po kateri je tudi upnik oblikoval predlog za izvršbo. Po določbi 226. člena ZIZ opravi namreč sodišče izvršbo tudi v primeru, kadar ravna dolžnik v nasprotju s tem, da mora nekaj dopustiti ali opustiti (prvi odstavek 227. člena ZIZ). Predlog za izvršbo je upnik oblikoval tako, kot je določena v 1. do 3. in 5. odst. 226. čl. ZIZ. V primeru nenadomestnih dejanj 226. čl. ZIZ določa, da sodišče s sklepom o izvršbi najprej določi dolžniku primeren dodaten rok za izpolnitev obveznosti in mu hkrati določi denarno kazen za primer, če dolžnik naloženega ne bo izpolnil. Šele v primeru te neizpolnitve denarno kazen po uradni dolžnosti izterja in hkrati izda nov sklep. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče postopalo po tem določilu.

V zadevi, ki se je vodila pod opr.št. In 03/00163, je izdalo sklep o izvršbi dne 29.1.2004 in dolžniku naložilo, da v roku 24 ur opusti parkiranje avtomobila na spornem mestu. Za primer neizpolnitve te negativne obveznosti (ki bi jo prekršil z novim parkiranjem) mu je zagrozilo z izrekom denarne kazni v višini 200.000,00 SIT. Ko je dejansko prišlo do te prekršitve, to pa je bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji pritožba niti ne oporeka, 13.2.2004, ko je dolžnik znova parkiral avtomobil, so se stekli pogoji iz 3. odst. 226. čl. ZIZ, zato je izvršilno sodišče moralo v zadevi In 2003/00163 odločiti, da se denarna kazen, ki je bila za primer kršitve prvega motenja, po uradni dolžnosti izvrši. Ob takšnih podatkih spisa je sodišče pravilno štelo dogodek z dne 13.2.2004 kot ponovno kršitev obveznosti, za katero je bila s sklepom sprva izrečena samo grožnja o izreku denarne kazni in je zato utemeljeno v tem novem postopku za to isto dejanje moralo predlog za izvršbo zavrniti, saj je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče izpodbijanega sklepa, da dolžniku za isto dejanje ni mogoče izreči dveh kazni v dveh različnih postopkih. Do zapletov v tej zadevi je prišlo očitno iz razloga, ker bi sodišče prve stopnje predlog za izvršbo v tej zadevi moralo vložiti v spis In 2003/00163. Če je upnik štel vsako od dejanj za povsem samostojno dejanje, bi moral s sklepom zahtevati samo kaznovanje, ne pa tudi, da se dolžniku najprej določi rok, v katerem naj preneha s parkiranjem. Tudi če je ta rok takoj, je to še vedno rok v smislu 2. odst. 226. čl. ZIZ. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst.365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).