Jedro

Če sta prejemnik nakazila in nakazanec svoje razmerje iz asignacijskega dogovora preoblikovala, vendar prejemnik nakazila iz naslova tega razmerja ni prejel poplačila, nakazovalec ostaja v zavezi do prejemnika nakazila, ker nakazilo ni izpolnitev.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 29.932.749,00 SIT. Hkrati je toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni tožeči stranki plača 1.536.508,00 SIT pravdnih stroškov. Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri obravnavanju spornega razmerja ugotavljati namen strank, pri čemer bi prišlo do zaključka, da ni šlo za asignacijo, ampak za cesijo; da je tožnik prevzel terjatev in z njo razpolagal, saj jo je spremenil v kreditno razmerje s K.; da tožnik ni obvestil toženca, da je nakazanec odklonil izpolnitev in ni skrbel za izterjavo, zaradi česar je odškodninsko odgovoren; da tožnikova terjatev do K. ni zastarala, ker je bila spremenjena v kredit in da ni bilo ugotovljeno, ali je bil kredit s strani tožeče stranke dejansko nakazan. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Ob tem je utemeljeno zaključilo, da predstavlja dogovor z dne 23.12.1992, sklenjen med pravdnima strankama in družbo K., dejansko asignacijsko pogodbo, ne pa cesijsko pogodbo med pravdnima strankama (da naj bi šlo za slednjo je ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala tožena stranka in te svoje trditve ponavlja tudi v pritožbi). V zvezi s tem tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, češ da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z 99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) iskati skupen namen pogodbenih strank, namesto tega pa se je držalo dobesednega teksta dogovora o asignaciji; gre namreč za to, da 1. odst. 99. čl. ZOR jasno določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo in šele če gre za sporna določila (kar pa v obravnavanem primeru ni podano), je za njihovo razlago treba iskati skupen namen pogodbenikov (2. odst. 99. čl. ZOR). Da naj bi šlo dejansko za odstop terjatve namesto izpolnitve, ne pa za dogovor o asignaciji, naj bi po mnenju pritožbe potrjevalo (nadaljnje) ravnanje tožeče stranke, ki je terjatev do K. iz naslova asignacijskega dogovora, spremenila v kreditno razmerje do slednjega, s čimer naj bi mu omogočila odloženo plačilo te terjatve. V zvezi s to okoliščino je že sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da za razmerje med pravdnima strankama ni bistvena, saj je tožeča stranka podlago za takšno ravnanje imela v 1. odst. 1022. čl. ZOR, ki določa, da s sprejemom nakazila nastane med prejemnikom nakazila (tj. tožečo stranko) in nakazancem (tj. družbo K.) dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem (tj. toženo stranko) in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila. V tem razmerju sta upnik in dolžnik, tožeča stranka in K., obstoječo obveznost, izvirajočo iz asignacijskega dogovora, nadomestila z novo (s kreditno pogodbo), ki ima drugačen predmet in drugačno pravno podlago, kar pomeni, da sta opravila prenovitev (novacijo) obveznosti po 1. odst. 348. čl. ZOR. Glede na to je sicer utemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke do K. zastarala v enoletnem zastaralnem roku iz 1. odst. 1024. čl. ZOR, vendar je kljub temu utemeljeno ugodilo zahtevku tožeče stranke; gre namreč za to, da nakazilo ni izpolnitev (1026. čl. ZOR), zaradi česar bi obveznost tožene stranke do tožeče stranke prenehala šele z izpolnitvijo s strani K. Ker pa tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi K. doslej tožeči stranki že izpolnil, ostaja tožena stranka v zavezi do tožeče stranke. Sicer je treba pritrditi pritožbi tudi v delu, kolikor izpostavlja, da bi bila podana odškodninska odgovornost tožeče stranke po 1027. čl. ZOR v primeru neizpolnitve njene notifikacijske dolžnosti, torej v primeru, da ni obvestila tožene stranke o nakazančevi odklonitvi izpolnitve, vendar tožena stranka kakšnega zahtevka v tem smislu niti ni uveljavljala. Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.