Jedro

Ob ugotovitvi, da nesoglasja med dejansko voljo toženca, da sklene delovno razmerje (listovna št. 33) in njegovo zunanjo izjavo ni bilo, je pravno razmerje med tožnikom in tožencem opredeliti kot delovno razmerje. Domneva resničnosti vpisa v delovni knjižici namreč ni bila izpodbita. To pa pomeni, da ne gre za premoženjskopravni spor, za katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti, temveč za spor iz druge točke 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (premoženjska pravica iz delovnega razmerja), za reševanje katerega je pristojno delovno sodišče.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno sodišče v Mariboru.

Obrazložitev

Tožnik je dne 17.2.1994 pri Temeljnem sodišču vložil tožbo, s katero je zahteval od tožene stranke plačilo škode, povzročene pri delu v znesku 1,800.000,00 SIT s pp.

Temeljno sodišče se je s sklepom izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Sodišču združenega dela.

Menilo je, da gre za zahtevek, ki ima podlago v delovnem sporu med pravdnima strankama.

Delovno sodišče predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloči v sporu o pristojnosti po 3. odstavku 23. člena ZPP. Sklicuje se na okoliščino, da toženec v času nastanka škode, dne 19.8.1993, ni bil pri tožniku v delovnem razmerju, saj je bila pogodba o zaposlitvi - ki jo je namesto njega podpisal tožnik - registrirana pri pristojnem občinskem upravnem organu dne 23.8.1993. Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno delovno sodišče. Po podatkih spisa in v tem delu skladnih navedb tožeče in tožene stranke predstavlja tožnikov zahtevek odškodnino za materialno škodo, ki jo je toženec, zaposlen pri tožniku, v posledici prometne nezgode povzročil na tovornem vozilu, last tožeče stranke. V sporu o pristojnosti je odločilnega pomena vprašanje, ali je bil toženec v času nastanka škode v delovnem razmerju pri tožeči stranki.

Odškodninsko odgovornost oseb delovnega razmerja ureja zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) v členih od 70 do 74. Odločanje o sporih, ki izvirajo iz škode, ki jo povzroči delavec na delu ali v zvezi z delom delodajalcu, je bilo po zakonodaji, ki je urejala to področje v času, ko je tožniku škoda nastala in je tožnik vložil tožbo (določilo 16. člena zakona o sodiščih združenega dela - Uradni list SFRJ št. 38/84 - uporaba na podlagi ustavnega zakona in zakona o sodiščih združenega dela, Uradni list SRS, št. 21/86 in 41/87), kot po sedaj veljavnem zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - določilo 2. točke 4. člena), v pristojnosti sodišč združenega dela, sedaj delovnih sodišč.

V obravnavanem primeru iz podatkov delovne knjižice toženca izhaja, da je bil v delovnem razmerju pri tožniku od 1.7.1993 do 30.9.1993. Delovna knjižica je javna listina. Javna listina pa dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (1. odstavek 230. člena ZPP). Zato je pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki, potrebno izhajati iz dejstva, da je bilo v času, kot je vpisan v delovno knjižico, sklenjeno delovno razmerje, dokler prizadeti ne dokaže nasprotnega (3. odstavek 230. člena ZPP).

Zakonito domnevo o obstoju delovnega razmerja v spornem obdobju potrjujejo tudi podatki iz pogodbe o zaposlitvi (točka I. in III.), njena registracija in podatki iz poročila o sklenitvi delovnega razmerja za skupnost za zaposlovanje (točka 18). Zato domneva resničnosti ne more biti ovržena zgolj zaradi okoliščine, da toženec pogodbe o zaposlitvi - s katero je v celoti soglašal - ni podpisal sam. Drugih trditev, ki bi kazale na neobstoj delovnega razmerja oziroma sploh neobstoječega razmerja, pa toženec ni navedel. Ob ugotovitvi, da nesoglasja med dejansko voljo toženca, da sklene delovno razmerje (listovna št. 33) in njegovo zunanjo izjavo ni bilo, je pravno razmerje med tožnikom in tožencem opredeliti kot delovno razmerje. Domneva resničnosti vpisa v delovni knjižici namreč ni bila izpodbita. To pa pomeni, da ne gre za premoženjskopravni spor, za katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti, temveč za spor iz druge točke 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (premoženjska pravica iz delovnega razmerja), za reševanje katerega je pristojno delovno sodišče.