Jedro

Med dejanja storjena v zvezi z delom spadajo vsa ravnanja, ki so izvršena med izvrševanjem nalog in so s tem izvrševanjem povezana, celo tista dejanja, ki so zgolj navidezno storjena v okviru avtoritete službe, pa delavec z njimi v resnici zlorabi svoja pooblastila.

Za uspešno in varno izpolnitev naloge odstraniti nadležnega in vinjenega tožnika, le tega ni bilo treba udariti. Tožnik se je odhodu sicer upiral, vendar pri tem drugega in tretjega toženca fizično ni ogrožal. Profesionalni redar v diskoteki, zadolžen za čim varnejše in mirnejše reševanje prav takšnih situacij, se mora na tovrstne provokacije gostov odzvati z višjo stopnjo skrbnosti ter brez nepotrebnega nasilja. Zato tožnikovo neprimerno in agresivno vedenje v takšnih okoliščinah ni podlaga za deljeno odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 33.113,93 EUR (prej 7.935.421,50 SIT), ker sta ga drugi in tretji toženec (redarja v lokalu prve toženke) z udarci poškodovala.

2. Sodišče prve stopnje je tožence obsodilo na plačilo odškodnine v višini 6.526,73 EUR (prej 1.564.066 SIT), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik s petindvajsetimi odstotki prispeval k nastanku škode in da prva toženka kot delodajalka odgovarja za škodo, ki sta jo povzročila njena delavca pri delu.

3. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da so toženci dolžni tožniku plačati odškodnino v višini 14.544,41 EUR (prej 3.485.421,50 SIT). Strinjalo se je z odločitvijo, da za škodo, ki sta jo povzročila njena delavca, odgovarja tudi prva toženka, ugotovilo pa je, da tožnik ni prispeval k nastanku škode in da je upravičen do višje odškodnine za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sicer je zavrnilo tožnikovo pritožbo in pritožbo prve toženke v celoti in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Prva toženka zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Glede odgovornosti delodajalke za škodo, ki sta jo povzročila delavca, navaja, da nosilec dejavnosti odgovarja le, če je podana funkcionalna zveza med delom in škodnim dogodkom, ta pa je pretrgana, če je delavec povzročil škodo z dejanjem, ki ne spada v področje delovanja. Trdi, da drugi in tretji toženec tožnika nista poškodovala kot redarja, temveč sta z njim osebno obračunala zato, ker je tožnik v lokalu nadlegoval dekle enega od tožencev, pritožbeno sodišče pa je to pritožbeno navedbo spregledalo. O tožnikovem prispevku k nastanku škode pa meni, da v zvezi s tem vprašanjem pravdno sodišče ni vezano na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku in da je tožnik s svojim neprimernim vedenjem in agresivnostjo povzročil situacijo, ki je pripeljala do škodnega dogodka. Nazadnje zatrjuje, da odškodnina presega zneske, prisojene v podobnih primerih, da pritožbeno sodišče ne bi smelo brez glavne obravnave ugotoviti nove poškodbe (zloma zgornje čeljustnice) oziroma hujših posledic kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta pravilno odločili, da sta drugi in tretji toženec škodo povzročila na delu oziroma v zvezi z delom in da torej prva toženka solidarno odgovarja za nastalo škodo. Ugotovljeno je bilo, da je bilo treba tožnika zaradi njegovega neprimernega obnašanja odstraniti iz lokala in da sta to storila drugi in tretji toženec v okviru svojih pristojnosti za takšne naloge. Čeprav sta redarja v lokalu dolžna takšne naloge opravljati na čim bolj miroljuben in nenasilen način in čeprav sta drugi in tretji toženec te okvire nedvomno prekoračila, prva toženka kot njuna delodajalka ni prosta odgovornosti. Delodajalec namreč odgovarja tudi v primeru, ko delavec ravna nedopustno in krši svoje delovne obveznosti, če je bilo dejanje v zvezi z delom. Med dejanja storjena v zvezi z delom pa spadajo vsa ravnanja, ki so izvršena med izvrševanjem nalog in so s tem izvrševanjem povezana, celo tista dejanja, ki so zgolj navidezno storjena v okviru avtoritete službe, pa delavec z njimi v resnici zlorabi svoja pooblastila.(1) Tako sta nižji sodišči v tem delu pravilno uporabili materialno pravo (170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ), saj je bil tožnik tako prostorsko kot časovno poškodovan v okviru akcije odstranjevanja iz lokala. Prav tako pritožbeno sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trditev, da je bila natakarica, ki jo je tožnik nadlegoval, dekle enega od varnostnikov, zaradi česar naj bi drugi in tretji toženec s tožnikom obračunala osebno in ne v okviru svojih nalog, je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

7. Tudi očitek, da je pritožbeno sodišče, s tem ko je odločilo, da tožnik ni prispeval k nastanku škode, zmotno uporabilo materialno pravo, je neutemeljen. Prva toženka ima prav, da mora pravdno sodišče kljub kazenski obsodilni sodbi (drugi in tretji toženec sta bila v kazenskem postopku obsojena za kaznivo dejanje povzročitve lahke telesne poškodbe), presojati ugovor o deljeni odgovornosti, kar je pritožbeno sodišče tudi storilo. Pravilno je uporabilo 192. člen v zvezi z 205. členom ZOR, po katerem ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ali da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ugotovljeno je bilo, da sta drugi in tretji toženec tožnika, ki je razgrajal, kričal in nadlegoval natakarice, odstranila iz lokala, pred lokalom pa sta ga vsak po enkrat udarila v obraz, da je padel in z glavo zadel v parkiran avtomobil. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da za uspešno in varno izpolnitev naloge odstraniti tožnika, le tega ni bilo treba udariti. Tožnik se je odhodu sicer upiral, vendar pri tem drugega in tretjega toženca fizično ni ogrožal. V takšnih okoliščinah tožnikovo neprimerno in agresivno vedenje ni podlaga za deljeno odgovornost. Profesionalni redar v diskoteki, zadolžen za čim varnejše in mirnejše reševanje prav takšnih situacij, se mora na tovrstne provokacije gostov odzvati z višjo stopnjo skrbnosti ter brez nepotrebnega nasilja.

8. Nazadnje ni mogoče pritrditi stališču prve toženke, da je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina za nepremoženjsko škodo. Pravna podlaga za pravično denarno odškodnine je v 200. in 203. členu ZOR. Sodišče mora odškodnino odmeriti glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Poleg tega mora zaradi enotnosti sodne prakse upoštevati druge primerljive primere.

9. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je tožnik utrpel pretres možganov, obtolčenino in globljo odrgnino na zatilju glave, udarnino ramena ter zlom gornje čeljustnice. Revizijski očitek, ki se nanaša na slednjo poškodbo, je neutemeljen, saj je pritožbeno sodišče obrazložilo, da ta poškodba izhaja iz mnenj obeh izvedencev, ki jih je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, čeprav ni naštelo vseh ugotovljenih poškodb. Prav tako pritožbeno sodišče, s tem ko je na podlagi izvedenih dokazov ocenilo težo določenih posledic, ni kršilo nobene postopkovne določbe.

10. Kot najpomembnejše posledice teh poškodb sta sodišči ugotovili predvsem dolgotrajne bolečine (deset dni hudih, dva in pol meseca močnejših, tri mesece zmernih in eno leto lažjih bolečin) ter relativno hude posledice v okviru postkomocijskega sindroma (ponavljajoči se glavoboli, vrtoglavice, omotičnost, osebna prizadetost, trinajst mesecev nezmožnosti za delo, pol leta delo s polovičnim delovnim časom, začasna nezmožnost vožnje kamiona in začasne tesnobnost, napetost, potrtost, nespečnost ter nepotrpežljivost). Iz obrazložitve pritožbenega sodišča izhaja, da je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo vse okoliščine primera. Poleg tega primerjava z drugimi podobnimi primeri oškodovancev pomeni, da je odškodnina v višini približno osemnajst mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (Uradni list RS, št. 138/2006) primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za te oblike nepremoženjske škode.

11. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo prve toženke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi Jadek Pensa v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 838 – 839.