Jedro

Dokazi na znova začeti glavni obravnavi se niso izvajali v skladu z določbami ZKP, saj ni mogoče, da bi prvostopenjsko sodišče v tako kratkem času izvedlo dokazno gradivo v takšnem obsegu, vendar pritožnik ne izkaže vzročne zveze - v ničemer ne pojasni, kako naj bi navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženci so dolžni plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer obtoženca A. A. in B. B. vsak po 1.200,00 EUR, obtoženi C. C. pa 1.500,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo v I. točki izreka razsodilo, da so obtoženci krivi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, v zvezi s 25. členom KZ. Obtožencema A. A. in B. B. je izreklo kazen, vsakemu po 3 leta in 6 mesecev zapora, obtožencu C. C. je določilo kazen 3 leta in 6 mesecev zapora ter mu po prvem odstavku 48. člena KZ, upoštevaje kazen, ki mu je bila izrečena s sodbo istega sodišča V K 29970/2010 z dne 14. 9. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča II Kp 29970/2010 z dne 26. 4. 2018, izreklo enotno kazen 5 let in 6 mesecev zapora. Vsi trije obtoženci so na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžni povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter vsak ustrezno sodno takso. Obtoženca A. A. in C. C. sta dolžna povrniti tudi nagrado in potrebne izdatke svojih, po uradni dolžnosti postavljenih, zagovornikov. Nadalje je, skladno z drugim odstavkom 105. člena ZKP oškodovano družbo D. d.d. - v stečaju s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V II. točki izreka je zavrnilo obtožbo zoper gospodarsko družbo E. d.o.o., da naj bi bila odgovorna za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 7. točko prvega odstavka 25. člena in 3. točko prvega odstavka 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. V tem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki zakonitega zastopnika ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika pravne osebe, v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženega A. A.; zagovornica obtoženega B. B.; zagovornik obtoženega C. C.; obtoženec A. A. in obtoženec C. C., in sicer vsi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožence oprosti obtožbe oziroma (vsi, razen zagovornice obtoženega B. B.) podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovornik obtoženega A. A. je še podredno predlagal tudi, da pritožbeno sodišče obtožencu izreče pogojno obsodbo.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Ker je zagovornica obtoženega B. B. v pritožbi predlagala, naj se jo obvesti o seji senata, je pritožbeno sodišče, skladno s 378. členom ZKP, stranke obvestilo o seji in jo opravilo. Na sejo opravičeno ni pristopil pravilno obveščeni zagovornik obtoženca C. C., prav tako ni pristopil pravilno obveščeni obtoženi B. B., niti državni tožilec, kar pa ni ovira, da se seja senata ne bi opravila.1

5. Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da je obtoženi A. A. svoji pritožbi predložil določene listine v smislu novih dokaznih predlogov, vendar četrti odstavek 369. člena ZKP določa, da lahko pritožnik v pritožbi predlaga nove dokaze le, če poda razlog, zakaj ni dokazov predlagal že prej.2 Sodišče z neupoštevanjem dokaznega predloga, ki bi ga stranka lahko podala že pred sodiščem prve stopnje, pa tega brez razloga ni storila, ne krši pravice do obrambe.3 Ker gre za listine, ki so bile obtožencu dostopne ves čas postopka na prvi stopnji, navedbe obtoženca, da je te listine šele sedaj našel v enem od civilnih spisov, ne predstavljajo razloga v smislu 369. člena ZKP, zato je obtoženec s temi dokaznimi predlogi prekludiran. Pritožbeno sodišče pa dodaja še, da so tudi sicer dokazni predlogi irelevantni, saj se nanašajo na dejstva po dokončanju kaznivega dejanja, zato pritožbeno sodišče dokazne predloge zavrača. 6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so pritožbe obsežne in vsebinsko zelo podobne ter se bo zato, v izogib ponavljanju, do pritožbenih navedb opredeljevalo strnjeno, v sklopu posameznih problematik.

**Glede sprememb obtožbe**

7. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je obtožbo z dne 23. 12. 2011 tekom postopka spremenilo dvakrat, in sicer 17. 2. 2017 in 6. 6. 2017. Pritožniki navajajo, da je bila zlorabljena procesna pravica tožilstva, ker so bili obtoženci s spremembo obtožbe postavljeni v slabši procesni položaj. Pritožbeno sodišče tovrstne pritožbene navedbe v celoti zavrača kot neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da je tožilstvo izvrševalo svojo pravico iz 344. člena ZKP, v katero sodišče nima pristojnosti posegati, razen kadar gre za zlorabo te pravice, do česar pa v danem primeru ni prišlo. Iz spremembe obtožnega akta, kakor je pravilno povzelo tudi prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je šlo za manjše spremembe, ki niso mogle vplivati na pravice obrambe, saj je spremenjena obtožba še vedno temeljila na istem historičnem dogodku. Opis dejanja je ves čas vseboval vse zahtevane zakonske znake kaznivega dejanja po 244. členu KZ (ne drži, da bi bila prvotna obtožba pomanjkljiva do te mere, da bi bilo potrebno obtožence oprostiti), obtoženci pa so imeli primerne možnosti za pripravo obrambe. Še več, spremembe so bile obtožencem v določenih delih celo v korist, ker je tožilstvo, kakor je pravilno zapisalo prvostopenjsko sodišče, določene očitke izpustilo in s tem zožilo ter konkretiziralo opis kaznivega dejanja, kar pa nikakor ni vplivalo na pravno kvalifikacijo dejanja. Pri tem je potrebno poudariti, da je obtožencem očitana kriminalna količina ne samo ostala enaka, temveč se je pravzaprav s spremembo obtožbe celo zmanjšala. Prvotna obtožba je namreč obtožencem očitala, da so premoženjsko korist pridobili tako sebi kot tudi svoji družbi (t.j. družbi E. d.o.o.), spremenjena obtožba pa je očitek zožila na pridobitev premoženjske koristi zgolj družbi E. Ker 244. člen KZ kot zakonski znak alternativno predvideva bodisi pridobitev premoženjske koristi sebi bodisi komu drugemu, zato tako prvotna kot spremenjena obtožba vsebujeta vse zakonske znake. Če bi tožilstvo vztrajalo pri očitku, da so obtoženci premoženjsko korist hkrati pridobili tudi sebi, pa bi to pomenilo kvečjemu večjo kriminalno količino in potencialno dodatno obteževalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije.

**Glede izvajanja dokazov, ko se je glavna obravnava začela znova**

8. Obtoženi A. A. kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka izpostavlja način izvajanja dokazov na narokih za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se je glavna obravnava, na podlagi določbe tretjega odstavka 311. člena ZKP, kar trikrat začela znova, in sicer dne 30. 9. 2016, dne 6. 6. 2017, ter dne 24. 4. 2018, pri čemer se je slednja zaključila z zadnjim narokom dne 2. 10. 2018. Tretji odstavek 311. člena ZKP določa, da se glavna obravnava, ki je bila preložena za več kot tri mesece ali se opravlja pred drugim predsednikom senata, začne znova in se morajo vsi dokazi znova izvesti. Pritožnik pri tem povsem pravilno opozarja, da je narok dne 24. 4. 2018 potekal med 10.00 in 13.30 uro, v teh treh urah in pol pa naj bi sodišče, kakor izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 1172 in naslednje), ponovno izvedlo vse dokaze, kar je obsegalo branje izpovedi 19 prič (po 1. točki prvega odstavka 340 člena ZKP in v soglasju s strankami po drugem odstavku 340. člena ZKP) ter branje izredno obsežne listinske dokumentacije (prvi odstavek 339. člena ZKP), katere popis v zapisniku obsega več kot 9 strani. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da v tako kratkem času ni mogoče, da bi prvostopenjsko sodišče izvedlo dokazno gradivo v takšnem obsegu, zato gre zaključiti, da se dokazi na znova začeti glavni obravnavi niso izvajali v skladu z določbami ZKP. Vendar pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da gre za potencialno relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v skladu z generalno klavzulo drugega odstavka 371. člena ZKP,4 ki pa je podana samo, kadar je postopkovna pomanjkljivost vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, torej kadar pritožbeno sodišče ugotovi, da obstaja razumen dvom v pravilnost sodbe oziroma ugotovljenega dejanskega stanja.5

9. Nespremenjeno je stališče pritožbenega senata tudi po seznanitvi z razlogi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. 1. 2020 I Kp 50717/2017. V judiciranem primeru je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je pravnomočna sodba temeljila na dokazih, ki niso bili pretreseni na glavni obravnavi, zaradi česar je bila v postopku dokazovanja storjena kršitev iz prvega odstavka 355. člena ZKP. Zaključilo je, da kazensko sodišče obtožencu ni omogočilo, da bi se na glavni obravnavi v prisotnosti obremenilnih prič ob izostanku drugih obremenilnih dokazov lahko celovito seznanil z njihovimi izpovedbami v prejšnjih postopkih, s tem pa so mu bile tudi kršene ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Skratka glede jamstev, ki jih ima obtoženi v dokaznem postopku. Pritožbeni senat je zato tudi v luči citiranega judikata presojal pritožbeno opozorilo obtoženega A. A., da se listinski dokazi niso brali, kar je obtoženi nehote pravzaprav nakazal, da se sodba opira na dokazne vire, ki niso bili predmet dokazovanja (kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP). Vendar pa v nasprotju z judiciranim sklepom Vrhovnega sodišča RS, ki vzročne zveze, ki je pogoj za ugotovitev relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, te konstitutivne okoliščine namreč Vrhovno sodišče RS ni obrazložilo, pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da pritožnik vseeno ni izkazal vzročne zveze med kršitvijo in morebitnimi pomanjkljivosti v sodbi. V ničemer ne pojasni, kako naj bi navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe oziroma katere pripombe na dokazno gradivo so mu bile s tem onemogočene. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24. 4. 2018 izhaja, da je bila strankam dana možnost podajanja pripomb (z dokazi so bile stranke predhodno že seznanjene, saj so se izvajali na preteklih glavnih obravnavah), vendar niti v zvezi z dokazi, niti v zvezi z načinom njihovega izvajanja stranke pripomb niso imele. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je šlo za ponovni začetek glavne obravnave, vse štiri glavne obravnave pa so potekale pred istim, nespremenjenim senatom, pri čemer so bili, ko je senat prvič izvajal posamične dokaze, torej na predhodnih glavnih obravnavah, dokazi dejansko neposredno izvedeni, v skladu z določbami ZKP, in so stranke na dokazno gradivo podajale tudi pripombe. Pritožbeno sodišče posledično zaključuje, da navedena relativna bistvena kršitev ni podana, saj nepravilna uporaba določb ZKP ni vplivala, niti ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.

**Glede zavrnjenih dokaznih predlogov obrambe**

10. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju tudi v celoti pritrjuje odločitvam prvostopenjskega sodišča v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi. Prvostopenjsko sodišče je v 8.-10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, iz kakšnih razlogov je zavrnilo določene dokazne predloge. V primeru obravnave dokaznih predlogov obrambe v korist obdolženca sodna praksa veleva, da je izvedba razbremenilnih dokazov nujna, kadar so pravno relevantni, dovoljeni, zanesljivi, da jih je mogoče izvesti in niso evidentno neuspešni ter kadar je dokazni predlog za izvedbo takšnih dokazov ustrezno obrazložen.6 V nasprotnem primeru lahko neizvedba dokazov v korist obtoženca pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa ima za posledico nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje.7

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče določene dokazne predloge utemeljeno zavrnilo iz razloga neobrazloženosti, zato se v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so bili določeni predlagani dokazi povsem irelevantni za dani postopek. Prvostopenjsko sodišče je pravilno utemeljilo irelevantnost dokazov, ki se tičejo dejstev, ki so nastala _post factum_, zlasti dokazov, ki so bili predlagani v zvezi z razlogi za stečaj družbe D. d.d. ali v zvezi s poplačilom obveznosti E. d.o.o. do družbe D. d.d. v letu 2009, saj je bilo, kot bo vse podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, do takrat kaznivo dejanje že dokončano, ker sta škoda in korist nastali že s samim posojilom in ne (šele) s stečajem.

12. Prvostopenjsko sodišče je v 8. točki obrazložitve napadene sodbe nadalje navedlo tehtne razloge, zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe za pritegnitev izvedenca. Pri tem velja opozoriti, da sodišče v postopek pritegne izvedenca takrat, ko samo oceni, da je potrebna pomoč strokovnjaka za določeno specifično področje – določitev obsega premoženjske škode, ki ga problematizira pritožba zagovornice obtoženega B. B., pa je bila v konkretnem primeru enostavna matematična operacija, saj so bili zneski razvidni iz posojilnih pogodb, zato je višini premoženjske škode in koristi lahko pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče samo z izračunom razlike med višino prejetega posojila in višino delnega vračila. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca dr. H. H. pa pritožbeno sodišče posebej poudarja, da je potrebno razlikovati med primeri, ko v danem postopku sodišče samo postavi nepristranskega sodnega izvedenca na podlagi 248. člena ZKP, kar zaradi dvojne vloge izvedenca (ki je hkrati tako pomočnik sodišču, kot tudi dokazno sredstvo) zahteva uporabo specifičnih standardov,8 in primeri, ko angažira izvedenca ena ali druga stranka za klasičen dokazni predlog, pri čemer se uporabljajo splošna pravila o presoji utemeljenosti dokaznih predlogov. Obtoženec A. A. je kot listinski dokaz predložil pisno izvedensko mnenje dr. H. H. iz drugega postopka (ta dokazni predlog je prvostopenjsko sodišče sprejelo in dokaz izvedlo), nato pa je na tej podlagi obtoženec B. B. predlagal še njegovo zaslišanje v vlogi priče, vendar, kakor je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, ni konkretiziral, kaj naj bi dr. H. H. med zaslišanjem pojasnil oziroma v čem naj bi njegovo zaslišanje prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja, kakršno je izhajalo iz listinskega dokaza.

13. Tudi glede preostalih zavrnjenih dokaznih predlogov se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na povsem pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča in posledično ugotavlja, da zatrjevane kršitve niso podane.

**Glede vsebinske ocene dokazov in ugotovljenega dejanskega stanja**

14. Nasprotno od pritožbenih navedb je prvostopenjsko sodišče zlasti v 35. točki obrazložitve pojasnilo, da je v celoti sledilo vsem listinskim dokazom, ki jih obtoženci niso izpodbijali, v 50. točki obrazložitve napadene sodbe se je ustrezno in prepričljivo opredelilo do vseh izvedenih, relevantnih personalnih dokazov in utemeljeno pojasnilo, zakaj je priče smatralo za verodostojne, v nadaljevanju se je opredelilo tudi do zagovorov posamičnih obtožencev (60.-62. točka obrazložitve), vse izvedene dokaze pa je tudi pravilno vrednotilo v okviru načela proste dokazne presoje, posledično pa je bilo dejansko stanje povsem pravilno ugotovljeno.

**Glede zagovora obtoženca A. A.**

15. Obtoženec A. A. v svoji pritožbi v 5. točki navaja, da naj bi mu bile kršene pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP) tudi s tem, ko mu je bil onemogočen zagovor. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi najprej poudarja, da je zagovor del pravice do izjave v smislu 22. člena URS kot enega temeljnih izrazov pravice do obrambe. Zagovor obdolžencu omogoča, da v kazenskem postopku nastopa v položaju subjekta kazenskega postopka ter zagotavlja enakost orožij.9 Zagovor obdolženca ima pri tem dvojno naravo – primarno gre torej za uresničevanje pravice do izjave, ki med drugim pomeni možnost navajanja razbremenilnih dejstev in predlaganja dokazov, hkrati pa ima obdolženčev zagovor tudi spoznavno, dokazno vrednost.10 ZKP v členih od 323. do 325. predvideva podajo zagovora pred začetkom dokaznega postopka, vendar to ne pomeni, da obdolženec ne more podati svojega zagovora tudi v poznejši fazi glavne obravnave, v kolikor to želi – obdolženec lahko zagovor ter dokazne predloge namreč podaja do konca dokaznega postopka.11 Ker gre za najpomembnejši način uresničevanja pravice do izjave, je obdolženčeva pravica do zagovora, upoštevajoč ustavno načelo sorazmernosti, omejena zgolj s pravicami drugih ali kadar gre za zlorabo te pravice, torej uresničevanje pravno dopustnega abstraktnega upravičenja v neskladju z njegovim namenom.12 Ena od dolžnosti sodišča je tako tudi zagotavljanje učinkovite izvedbe kazenskega postopka oziroma preprečevanje zlorabe pravic udeležencev, ki jo je sodišče, skladno s 15. členom ZKP, dolžno preprečiti.13

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženec na naroku za glavno obravnavo dne 24. 4. 2018 sodišču (ki mu je že na naroku omogočilo podajanje zagovora ter vseskozi tudi postavljanje vprašanj pričam, podajanje dokaznih predlogov in pripomb, ipd.), naznanil, da želi podati pisno dopolnitev svojega zagovora z obljubo, da bo dopolnitev predložil do dne 8. 5. 2018, česar pa v danem roku ni storil, zagovora pa nato ni dopolnil niti na naslednjem naroku, dne 13. 7. 2018, niti do konca dokaznega postopka dne 25. 9. 2018, ko je sicer njegov zagovornik zopet prosil za možnost, da zagovor poda na naslednjem naroku, vendar je nato sam določil, da bo na naslednjem naroku obtoženec podal končno besedo (list. št. 1279). Posledično mu je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 2. 10. 2018 predsednica senata omogočila podajanje končne besede, ki jo je obtoženec prebral in tudi vložil v spis, skupaj s prilogami, kakor je tudi jasno povzeto v 80. točki obrazložitve napadene sodbe.

17. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je imel obtoženec vse možnosti, da je v največji možni meri izvajal svojo obrambo, vendar je obtoženec svojo pravico do izjave realiziral na način, ki je presegal meje upravičenja in ga je moč kategorizirati kot očitno zlorabo pravice z namenom zavlačevanja kazenskega postopka. Posledično pa je prvostopenjsko sodišče ravnalo povsem pravilno, ko mu tovrstnega dolozno motiviranega ravnanja ni dopustilo, saj neupoštevanje ravnanja stranke, ki pomeni zlorabo pravice, ne potrebuje posebne utemeljitve.14 **Glede obstoja kaznivega dejanja in ničnosti posojilne pogodbe**

18. Prvostopenjsko sodišče je obtožence spoznalo za krive kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po v času storitve dejanja veljavnem 244. členu KZ, ki je po svoji naravi norma z blanketno dispozicijo in hkrati _delictum proprium_, zanjo pa je značilno tudi, da je moč kaznivo dejanje, ki ga uzakonja, izvršiti z uresničitvijo vsaj enega od treh alternativno (storitveno-opustitveno) inkriminiranih ravnanj.15

19. Prvo vprašanje, ki ga izpostavljajo tudi pritožbe, je vprašanje določenosti v zakonu v smislu tihe blanketne norme. Prvostopenjsko sodišče je, kakor izhaja iz izreka napadene sodbe (str. 3), blanketno dispozicijo 244. člena KZ dopolnilo z normo 241. člena v času izvršitve veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Pritožniki družno opozarjajo, da naj bi navedena norma inkriminirala le primere, ko družba sama sebi zagotovi posojilo in ga nato uporabi za nakup lastnih delnic. Obravnavano ravnanje naj tako v času storitve sploh ne bi predstavljajo kaznivega dejanja, kar bi terjalo oprostilno sodbo, v skladu z določbo 1. točke 358. člena ZKP. Takšno stališče je zmotno. Drži sicer, da je eno najpomembnejših načel kazenskega prava ravno načelo zakonitosti, ki vsebuje tudi načeli prepovedi običajnega prava ter določnosti – _nullum crimen, nulla poena sine lege certa_.16 Z drugimi besedami, kaznivo je le tisto dejanje, ki ga zakon pisno, jasno in določno ter v naprej (predvidljivost) določa za kaznivo. Vendar je prvostopenjsko sodišče v 64. in 65. točki napadene sodbe pravilno pojasnilo, da je bil pomen in namen določbe 241. člena ZGD že od vsega začetka prepovedati pravne posle, s katerimi bi skušale družbe izigrati prepoved pridobitve lastnih delnic (in prepoved vračila vložkov po 225. členu ZGD) in ki bi imeli za družbo enak ekonomski učinek. Takšna razlaga izhaja že iz dejstva, da relevantna določba nosi naslov „Fiktivni posli“ in da je umeščena tik za 240. člen ZGD, ki prepoveduje pridobivanje lastnih delnic. Tudi komentar ZGD iz leta 1993, s katerim se pritožbeno sodišče strinja, jasno določa, da je določba namenjena onemogočenju izigravanja pravila iz 240. člena ZGD. Zato je po tej določbi, skladno s teleološko razlago, ničen vsak pravni posel, s katerim družba tretji osebi zagotovi predujem ali ji da posojilo za pridobitev njenih delnic, čeprav v tem primeru tretja oseba pridobiva delnice na svoj račun, saj se takšna ekonomska podpora šteje kot ekvivalentna pridobitvi lastnih delnic, ker družba na tak način sama financira lastni osnovni kapital.17 Četudi bi sledili ozki gramatikalni razlagi pa je mogoče ugotoviti, da 241. člen ZGD določa, da je ničen pravni posel, s katerim si družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic. Družba D. d.d. si je zaradi delovanja obtožencev dejansko zagotovila posojilo – kredit pri Banki F., ki ga je nato porabila v namen nakupa lastnih delnic tako, da ga je plasirala na družbo E. d.o.o., s tem pa je torej posojilo posredno porabila za nakup lastnih delnic – 241. člen ZGD namreč besedo „si“ uporabi le v zvezi z zagotovilom posojila, v zvezi z nakupom delnic pa izrecno ne zahteva, da družba, ki je vzela posojilo, sama neposredno kupi svoje delnice. Drugačno tolmačenje blanketne določbe v pritožbah je zato neutemeljeno.

20. Iz zgoraj opisanega nedvomno izhaja, da je posojilna pogodba (list. št. A333-A336), ki sta jo sklenili družba D. d.d. in E. d.o.o. in s katero je družba D. d.d. družbi E. d.o.o. posodila sredstva za nakup delnic družbe D. d.d. – torej v namen lastninjenja – prepovedana in nična, skladno z določbo 241. člena ZGD. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja tudi, da skladno z načelom _iura novit curia_ sodišče samo razlaga pravo in ni vezano na pravna mnenja, ki jih v spis predložijo stranke. Vseeno pa je potrebno poudariti, da se mnenji dr. I. I. (list. št. B1259-B1265) zgolj pavšalno, v enem odstavku dotakneta protipravnosti ravnanja obtoženega A. A. in njegovega naklepa, sicer pa govorita zlasti o vračilu kredita banki, namenu ustanovitve dejanskega koncerna, da je družba E. d.o.o. delnice pridobila za svoj račun, ne opredeli pa se dr. I. I. konkretno do razlage določbe 241. člena ZGD. Prav tako je prvostopenjsko sodišče v 67. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da skladno z določbo drugega odstavka 23. člena ZKP tudi ni vezano na pravnomočne odločbe drugih sodišč glede presoje vprašanja obstoja kaznivega dejanja.18 Pri čemer pritožbeno sodišče dodaja še, da v civilnih postopkih, na katere se sklicujejo pritožniki, sodišče nikoli ni meritorno odločalo o veljavnosti posojilne pogodbe med D. d.d. in E. d.o.o. V zadevi V Pg 2141/07 je sodišče tožbo na ničnost posojilne pogodbe zavrglo zaradi stečajnega postopka (list. št. 1204-1205); v sodbi V Pg 3764/2010 z dne 5.9.2017 (list. št. 1305-1316) pa se je sodišče ukvarjalo zgolj z vprašanjem zakonitosti dogovora med D. d.d. in E. d.o.o. z dne 31.12.2009, pri tem pa je zahtevek glede veljavnosti dogovora z dne 31.12.2009 zavrglo. S tem povezan odškodninski zahtevek pa zavrnilo zaradi neizkazanosti vzročne zveze. Zato kazensko sodišče, sodeči in pritožbeni senat niti ni mogel zaznati "civilistične" razlage problematizirane blanketne norme.

**Glede _delictum proprium_**

21. Drugo vprašanje je vprašanje izvršitvene oblike v povezavi z _delictum proprium_. Nedvomno je, da so vsi trije obtoženci delovali pri opravljanju gospodarske dejavnosti, vendar pritožniki izpodbijajo zaključke prvostopenjskega sodišča, da so imeli vsi trije obtoženci res lastnosti, ki jih umeščajo v krog oseb, ki so lahko storilci tega kaznivega dejanja, torej da so imeli v družbi D. d.d. takšen položaj, da so ga imeli moč zlorabiti (o tem zlasti pritožba obtoženega C. C.). Zloraba položaja je namreč podana, kadar posameznik, ki ima glede na svoj položaj pooblastilo ravnati na določen način, pri sklepanju poslov ali drugem razpolaganju s premoženjem gospodarske družbe to pooblastilo izrabi za dosego določenih ciljev, ki niso v interesu družbe, ampak zasledujejo njegove osebne interese ali interese tretjih oseb, v čemer se kaže njegova nezvestoba do družbe.19

22. V zvezi s položajem obtožencev pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, ki je zlasti v 73. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da so imeli vsi trije obtoženci vodstveni oziroma nadzorstveni (menedžerski) položaj v družbi D. d.d., saj je bil obtoženi A. A. njen generalni direktor, obtoženca B. B. in C. C. pa dva od zgolj treh članov nadzornega sveta in sta lahko preglasovala vsakršno odločitev. Uprava in nadzorni svet pa sta skupaj sprejemala poslovne odločitve in razpolagala s premoženjem družbe,20 kakor je obrazloženo v 61. in 62. točki obrazložitve napadene sodbe. Glede na navedeno ni dvoma, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da so imeli vsi trije obtoženci znotraj družbe D. d.d. pooblastila sprejemati poslovne odločitve in upravljati s premoženjem družbe, s tem pa vodstveni oziroma nadzorstveni položaj, ki so ga nato zlorabili v nasprotju z interesi družbe in z namenom pridobitve premoženjske koristi družbi E. d.o.o. **Glede sostorilstva**

23. Ob zgoraj navedenem ne moremo mimo vprašanja sostorilstva po 25. členu KZ, ki je prav tako odvisno od vlog in vpliva obtožencev v družbi D. d.d., pa tudi od teže njihovega prispevka k dejanju. V skladu z v slovenskem pravnem prostoru prevladujočimi objektivno-subjektivnimi teorijami o sostorilstvu je pri presoji, ali lahko nekoga štejemo za (so)storilca ali zgolj za udeleženca v ožjem smislu (napeljevalca ali pomagača) pomembno, da posameznik v času izvršitve k dejanju odločilno prispeva, ima nad dejanjem oblast ter šteje dejanje za svoje (deluje _cum animo auctonis_).21 Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča (zlasti v 59.-61. točki obrazložitve), da so vsi trije obtoženci odločilno prispevali k izvršitvi kaznivega dejanja v sklopu skupnega načrta, in sicer so po predhodnem dogovoru, kot vodilni kader družbe D. d.d. in družbe E. d.o.o., odigrali vsak svojo točno določeno vlogo ter ves čas delovali skladno in enotno s skupnim ciljem oziroma namenom in enotnim naklepom, pri tem pa so se kot izkušeni poslovneži nedvomno zavedali svojega dejanja in ga tudi hoteli storiti skupaj. Tako so povsem v nasprotju z izvedenimi dokazi pritožbene navedbe zlasti obtoženega C. C., da pri projektu lastninjenja družbe D. d.d. ni sodeloval, saj je bil ravno on tisti, ki je v imenu družbe E. d.o.o. podpisal vse relevantne dokumente, pri tem pa se je kot izkušen poslovnež zagotovo zavedal, kaj podpisuje. Prav tako velja glede na pritožbene navedbe opozoriti tudi na to, da je lahko skupni dogovor sostorilcev tudi konkludenten in zato ni potrebno ugotavljati točnega časa in okoliščin, ko je do dogovora prišlo, temveč je dovolj, da nanj lahko utemeljeno sklepamo glede na kasnejše usklajeno delovanje obtožencev, ki je potekalo v več natančno določenih fazah, ki so bile časovno in tehnično tako usklajene (zneski, datumi in pogoji pogodb o kreditu D. d.d. z Banko F. ter pogodbe o posojilu med D. d.d. in E. d.o.o. so denimo dobesedno preslikani), da ni mogoče govoriti o naključju.

**Glede pravne kvalifikacije**

24. Določba 244. člena KZ je specifična tudi zato, ker se uporablja zgolj subsidiarno – prvi odstavek namreč določa, da se za to kaznivo dejanje storilec kaznuje le, če pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Pritožba zagovornika obtoženega C. C. zmotno navaja, da bi morali ravnanje obtožencev kvalificirati po 235. členu KZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da 235. člen KZ inkriminira zgolj ravnanje, ko nekdo pridobi posojilo, čeprav ne izpolnjuje zahtevanih pogojev s tem, da navaja neresnične ali nepopolne podatke, v drugem odstavku pa inkriminira tudi porabo posojila v druge namene, kot so bili dogovorjeni s posojilodajalcem. Družba D. d.d. je najela kredit pri banki, ker je zanj izpolnjevala vse pogoje, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da znaki drugega kaznivega dejanja niso podani, so pa podani zakonski znaki dejanja po 244. členu KZ.

**Glede pridobitve premoženjske koristi in nastanka škode**

25. Pritožniki nadalje izpostavljajo tudi, da družbi E. d.o.o. ni nastala protipravna premoženjska korist, ker je posojilo dejansko odplačala, in sicer dokončno s sklenitvijo dogovora z dne 31. 12. 2009, s katerim sta z oškodovano družbo poravnali medsebojne obveznosti. Prav tako navajajo, da družbi D. d.d. sploh ni nastala škoda, saj je s plasiranjem posojila v bilanci družbe D. d.d. mesto posojenega denarja zasedla enakovredna terjatev do družbe E. d.o.o., družbi E. d.o.o. pa je na drugi strani v enaki višini nastal dolg do družbe D. d.d., ki je po neto oziroma bilančni metodi izničil s posojilom pridobljeno korist. Pritožniki (zlasti zagovornik obtoženega A. A.) mestoma tudi zmotno navajajo, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da samim obtožencem premoženjska korist ni nastala – to namreč niti ni bilo del obtožbenih očitkov, saj 244. člen KZ predvideva alternativno možnost pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu, prvostopenjsko sodišče pa je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno zaključilo, da je premoženjska korist nastala zgolj družbi E. d.o.o. 26. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, ki je v 67. točki obrazložitve pojasnilo, da je bilo v času (sicer v napadeni odločbi nesporno ugotovljenega) končnega vračila posojila kaznivo dejanje že pred tem v celoti dokončano. Kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati in je dokončano takrat, ko so izpolnjeni vsi zakonski znaki – v primeru kaznivega dejanja po 244. členu KZ torej, ko je pridobljena premoženjska korist ali nastane premoženjska škoda.22, 23 Naknadno vračilo škode pa ne more sanirati ravnanja obtožencev. Dejstvo, da je bilo nato posojilo odplačano z dogovorom z dne 31. 12. 2009, torej več let po dokončanju kaznivega dejanja, bi bilo lahko potencialno upoštevno kot olajševalna okoliščina pri odmeri kazni, v kolikor bi šlo za naknadno, prostovoljno povrnitev povzročene škode, vendar E. d.o.o. posojila ni vrnila prostovoljno, ampak v stečajnem postopku.

27. Pritožbeno sodišče poudarja še, da so zmotna stališča pritožnikov, da je potrebno pri ugotavljanju nastanka premoženjske škode ali koristi vselej uporabiti neto metodo. Zakonodaja sicer ne daje odgovora na to, ali je potrebno pri presoji višine premoženjske koristi uporabiti neto ali bruto metodo, temveč je izbira prepuščena diskreciji sodišča. Pri institutu odvzema premoženjske koristi gre namreč za _sui generis_ ukrep, s katerim se zasleduje predvsem restitucijo, zato slovenska pravna skupnost v večini primerov res favorizira uporabo neto metode, vendar pa je namen ukrepa tudi prevencija. Ker so načini izvršitve kaznivih dejanj izrazito heterogeni, ni mogoče vnaprej opredeliti pravila, po kateri metodi mora biti ugotovljena protipravno pridobljena premoženjska korist.24 Navsezadnje bi ob strogem bilančnem pojmovanju premoženjske koristi ta institut postal nesmiseln, ker vselej obstaja obveznost prejemnika vrniti prejeto.25 Glede na navedeno je potrebno zaključiti, da uporaba neto metode ni primerna za vsa kazniva dejanja. Na takšne zaključke tudi ne more vplivati tuja sodna praksa, saj sta slovenska teorija in sodna praksa že oblikovali enotno stališče, da tudi posojilo lahko pomeni pridobitev premoženjske koristi (ali, na drugi strani, premoženjsko škodo), čeprav ne pride do bilančnega, neto povečanja premoženja, in to celo, kadar se posojilo vrne, še zlasti pa, kadar do vračila ne pride (v celoti).26 Premoženjska korist je namreč v sami pridobitvi posojila pod, denimo, ugodnejšimi pogoji, ker posojilo pomeni pozitivno spremembo finančnega stanja, ki ga brez delovanja storilcev ne bi bilo,27 pri tem pa je za pojem premoženjske koristi v smislu 244. člena KZ bistveno, da izhaja iz storilčeve zlorabe položaja ali pravic, zato niso pomembni vidiki zapadlosti vrnitve posojila, sklepanja pogodb o novaciji ali celo obstoja namena vračila posojila.28 Premoženjska škoda pa je na drugi strani vsako zmanjšanje tistega konkretnega premoženja, ki je bilo zaupano storilcu in je v neposredni vzročni zvezi z njegovo zlorabo položaja ali pravic.29

28. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je premoženjska korist družbi E. d.o.o. nastala že s samo pridobitvijo posojila s strani družbe D. d.d. pod ugodnejšimi pogoji, saj so **obtoženci sami pojasnili, da družba E. d.o.o. zaradi slabe bonitetne ocene posojila pri banki ni mogla pridobiti oziroma bi ga morala zavarovati s hipoteko na nepremičninah, ki pa jih ni imela**. Družba D. d.d. je kredit, najet pri Banki F., med drugim zavarovala tudi z ustanovitvijo hipoteke na svojih nepremičninah, družbi E. d.o.o. pa je nato to posojilo plasirala naprej, zavarovano zgolj s pismom o nameri in bianco menicami, torej pod znatno ugodnejšimi pogoji, kakor je vse pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. S tem je družbi E. d.o.o. nastala premoženjska korist v višini nevrnjenega posojila, družbi D. pa je s plasiranjem posojila v enaki višini nastala škoda, ki se je posredno kazala v tem, da je morala redno odplačevati obroke kredita, obremenjena je bila tudi s hipoteko, kar je vse bistveno spremenilo bilančno strukturo družbe in jo finančno izčrpavalo, kakor izhaja iz pričanja G. G., zaslišane dne 23.10.2015 (list. št. 730) ter drugih in kakor vse pravilno obrazloži tudi prvostopenjsko sodišče v 58. točki obrazložitve napadene sodbe.

**Glede obogatitvenega in oškodovalnega namena obdolžencev ter subjektivnega elementa kaznivega dejanja**

29. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po 244. členu KZ je tudi namen storilca, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo. Ta namen tvori tako zakonski znak kot tudi element krivde preko posebne oblike direktnega naklepa – _dolus coloratus_, zato ju bo pritožbeno sodišče obravnavalo hkrati.

30. Čeprav pritožniki trdijo, da je bil njihov namen pomagati družbi D. d.d. v času stiske, pa je to povsem v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je iz sosledja dogodkov nedvomno razvidno, da je bil pravi namen pridobitev protipravne premoženjske koristi družbi E. d.o.o., do česar se je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo zlasti v 69. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem tudi ni pomembno, da se je, kakor obrazloži prvostopenjsko sodišče v točkah 18 - 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, namen in s tem obarvani naklep obtožencev izvršiti kaznivo dejanje na konkreten način oblikoval postopoma – bistveno je le, da je bil pred izvršitvijo kaznivega dejanja in med njo skupni namen in naklep obtožencev, kakor ga je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, dejansko podan. V kolikor bi bil namen obdolžencev reševati neugodno ekonomsko situacijo preko povezovanja družbe D. d.d. z drugimi kompatibilnimi družbami v regiji skladno z navodili političnega vodstva, bi to lahko storili na več zakonitih načinov. Vsekakor pa to ne more opravičevati nezakonitega ravnanja in očitnega, nedvomnega, protipravnega procesa lastninjenja družbe D. d.d., ki so ga izpeljali obtoženci na lastno pest. Zato se obtoženci tudi z navedbami, da je bilo v času izvršitve dejanja takšno postopanje običajno, ne morejo ekskulpirati, saj je bilo ne glede na „običajno postopanje“ že takrat takšno ravnanje nezakonito, česar so se obtoženci, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi nedvomno zavedali. Pritožniki se sicer sprašujejo, zakaj bi želeli oškodovati družbo, v kateri so bili zaposleni in v kateri so imeli tudi določen kapitalski vložek, vendar pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je potrebno obravnavati ravnanje obtožencev kot prepleteno celoto in da je bil vložek obtožencev v družbi D. d.d. zanemarljiv v primerjavi s koristjo, ki jo je za njih potencialno predstavljalo „posojilo“ družbi E. d.o.o. (ki ji je bilo dejansko podarjeno) – širša slika pokaže, da so se obtoženci „igrali s tujim denarjem“ in so, kakor je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, do družbe D. d.d. ravnali „mačehovsko“, njihovo tveganje pa je bilo pri tem nikakršno.

31. Pritožniki nadalje navajajo, da je bil prvotni načrt tak, da bo E. d.o.o. posojilo vračala, vendar to zaradi kasnejših spremenjenih okoliščin (tako v pritožbi obtoženi A. A.), ni bilo več mogoče. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je do okoliščin, ki jih navaja obtoženi A. A. zlasti v 12. točki svoje pritožbe, prišlo šele v letu 2004, torej dve leti po dokončanju kaznivega dejanja, zato je te okoliščine prvostopenjsko sodišče utemeljeno ocenilo kot irelevantne. Prvostopenjsko sodišče je v 75. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno ugotovilo in tudi podrobno pojasnilo, da obtoženci nikoli niso imeli namena vrniti posojila ter se opredelilo do njihovega pravega namena in tudi obarvanega naklepa, zato se tudi v tem delu pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev prvostopenjske sodbe. Prvostopenjsko sodišče je prav tako pravilno zaključilo, da je obarvani naklep obtožencev obsegal tudi pridobitev velike premoženjske koristi, kar izhaja iz jasno in točno določenih zneskov v posojilnih pogodbah, ki so jih pripravljali in podpisovali ravno obtoženci, takšni zneski pa so bili nato tudi dejansko preneseni na družbo E. d.o.o. 32. V zvezi s pravim namenom obtožencev pritožniki (zlasti zagovornik obtoženega A. A.) izpostavljajo še t.i. pravilo proste podjetniške presoje („_business judgment rule_“).30 Vendar tudi to pravilo pri presoji skrbnosti ravnanja upošteva, med drugim, da je ravnanje v dobro družbe, da ne sme biti motivirano z osebnimi interesi ali vplivi ter da morajo člani uprave ravnati v dobri veri – naštete elemente pa je prvostopenjsko sodišče prepričljivo ovrglo v napadeni sodbi in pravilno zaključilo, da je bilo ravnanje obtožencev v nasprotju z interesi družbe D. d.d. in motivirano z njihovimi osebnimi interesi pridobiti premoženjsko korist družbi E. d.o.o. na račun oškodovanja družbe D. d.d. Ravno ta namen obtožencev oziroma namen posojila, danega družbi E. d.o.o., pa je tisto dejstvo, ki ravnanje obtožencev prevesi v sfero protipravnosti.

33. Pritožniki skušajo izpodbijati tudi zavest o protipravnosti, pri čemer se ponovno sklicujejo na določbo 241. člena ZGD in besedo „si“ ter navajajo, da so delovali v dobri veri, saj je bilo glede na takratno ekonomsko in politično klimo takšno ravnanje povsem običajno ter da naj bi celo banka vedela za pravi namen posojila, pa ga je kljub temu odobrila. Obtoženi C. C. pa izpostavlja še, da je po izobrazbi gozdar in se posledično ne spozna na ekonomijo ter pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšnim navedbam ni moč slediti.

34. Zavest o protipravnosti je, v skladu z drugim odstavkom 15. člena KZ, lahko dejanska ali potencialna, kar pomeni, da se lahko storilec kazenske odgovornosti razbremeni le, če dokaže ne samo, da se prepovedanosti svojega dejanja ni zavedal, temveč da se je tudi ni mogel niti moral zavedati.31 Pri tem ravno nasprotno od navedb pritožnikov velja, da načelo _ignorantia iuris nocet_ od posameznikov ne zahteva, da bi poznali črko zakona na pamet, temveč zgolj, da razumejo bistvo in pomen zakonodajnih določb ter se obče-pravno zavedajo, katera ravnanja so prepovedana.

35. Prvostopenjsko sodišče se je v 71. točki obrazložitve napadene sodbe povsem pravilno opredelilo tudi do zavesti o protipravnosti, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na zaključke prvostopenjske sodbe, zlasti na ugotovitev, da med drugim zavedanje obtožencev, da je njihovo ravnanje protipravno, izhaja tudi iz dejstva, da skupščini družbe D. d.d. obtoženci niso razkrili pravega namena niti najema kredita pri Banki F., niti posojila družbi E. d.o.o. Pritožbeno sodišče dodaja še, da so se obtoženci kot izkušeni poslovneži32 prepovedanosti svojega ravnanja dobro zavedali, saj jih je zavezoval višji standard skrbnosti – skrbnost dobrega gospodarstvenika. Nazadnje pa pritožbeno sodišče opozarja tudi, da protipravnega ravnanja obtožencev nikakor ne more sanirati denimo to, da bi banka vedela za pravi namen posojila.

**Glede kazenske sankcije**

36. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče povsem primerno odmerilo tudi kazensko sankcijo. Iz 76. in 77. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo tako vse olajševalne kot tudi obteževalne okoliščine, sankcija pa ustreza tudi teži kaznivega dejanja, stopnji krivde obtožencev ter njihovim sofisticiranim vlogam pri storitvi kaznivega dejanja, saj je prvostopenjsko sodišče, kot obrazloženo zgoraj, pravilno ocenilo, da so obtoženci delovali kot sostorilci in da so vsi trije v enaki meri prispevali h kaznivemu dejanju, temu primerno pa jim je določilo kazen zapora v enaki višini. V zvezi z zatrjevano pozitivno prognozo, ki naj bi bila posledica visoke starosti obtožencev oziroma upokojenskega statusa, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da upokojitev obtožencem ne preprečuje ukvarjanja s podjetništvom, zato to ne more biti podlaga za sklepanje o nezmožnosti ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj, še zlasti upoštevajoč dejstvo, da so bili vsi trije obtoženci dlje časa aktivni v gospodarstvu ter da so pri izvršitvi kaznivega dejanja delovali zelo premišljeno, kakor je vse pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče. **Glede premoženjskopravnega zahtevka**

37. V zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom je prvostopenjsko sodišče, v okviru svojih diskrecijskih upravičenj iz drugega odstavka 105. člena ZKP in ob upoštevanju pravil o litispendenci33 ravnalo povsem pravilno, ko je oškodovano družbo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

**Glede stroškov postopka**

38. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ki je v 78. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in pojasnilo premoženjske razmere vseh treh obtožencev, tudi obtoženega C. C. ki je edini izpodbijal stroškovni sklep ter glede na enakovredno krivdo ter enake soprispevke k izvršitvi kaznivega dejanja odločilo, da so obtoženci dolžni povrniti vsak enak delež stroškov kazenskega postopka. Obtoženi C. C. očitno ni upošteval svojega premoženjskega stanja, ki ga je ugotovilo prvo sodišče v uvodu sodbe (obseg premoženja). Drugače povedano za obtoženega C. C. niso izkazane okoliščine iz četrtega odstavka 95. člena ZKP.

39. Nazadnje pritožbeno sodišče zavrača tudi vse ostale pritožbene navedbe, ki so bodisi povsem pavšalne bodisi očitno irelevantne in neutemeljene34, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo posebej opredeljevalo, temveč se tudi v preostalem delu v celoti sklicuje na povsem pravilno obrazložitev prvostopenjske sodbe, skladno s prilagojenimi standardi obrazloženosti drugostopenjskih odločb.35

40. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter svoje zaključke v sodbi tudi ustrezno obrazložilo, pri tem pa ni niti kršilo kazenskega zakona, niti zagrešilo bistvenih kršitev kazenskega postopka, prav tako pa je pravilno odločilo tudi o kazenski sankciji. Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti kršitve, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena in 386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

41. Tudi v zvezi s stroški pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče sledilo odločitvi prvostopenjskega sodišča in na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP obtožencema A. A. in B. B., skladno s tar. št. 7115 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v plačilo naložilo po 1.200,00 EUR sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, obtožencu C. C. pa na podlagi tar. št. 7116 in 7122 ZST-1 1.500,00 EUR sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ker je glede na premoženjske razmere vseh treh obtožencev zaključilo, da s plačilom sodne takse ne bo ogroženo njihovo preživljanje.

1 Četrti odstavek 378. člena ZKP in njegova razlaga v: Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 820. 2 Sodba VSRS I Ips 14857/2015 z dne 23.06.2016. 3 Sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-109/04 z dne 11. 4. 2006. 4 3. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS). 5 Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 794. 6 29. člen URS in ustavna odločba Up 34/93 z dne 8.6.1995; Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 795. 7 Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 796; glej tudi Sodba VSRS I Ips 20609/2016 z dne 29.11.2018. 8 Odločbi URS Up-304/96 z dne 10.12.1996 in Up-234/13 z dne 27.11.2014; Sodba VSRS I Ips 53384/2014 z dne 11.9. in 11.10. 2018. 9 Sodba VSRS I Ips 58/2000 z dne 28. 6. 2002. 10 Sodba VSRS I Ips 174/2001 z dne 4. 4. 2002; Sodba VSRS I Ips 20609/2016 z dne 29.11.2018. 11 Ob smiselni uporabi tretjega odstavka 285a, četrtega odstavka 329. in 343. ter 351. člena ZKP. 12 Sodba VSRS I Ips 185/2009 z dne 29.10.2009. 13 Sodba VSRS I Ips 40/2007 z dne 10.05.2007. 14 Sodba VSRS I Ips 185/2009 z dne 29.10.2009. 15 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 968. 16 Dr. Bavcon, Ljubo, et. al., Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list RS, Ljubljana, 2015, str. 123-124. 17 Dr. Bohinc Rado, et al., Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 371. 18 Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 693. 19 Sodba VSRS I Ips 141/2006 z dne 24.05.2007. 20 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 995. 21 Ambrož, Matjaž, Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV založba, Ljubljana, 2014, str. 40-41. 22 Dr. Bavcon, Ljubo, et. al., Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list RS, Ljubljana, 2015, str. 168-169. 23 Ob tem pritožbeno sodišče glede na pritožbo obdolženega Prebila opozarja tudi, da navedeno kaznivo dejanje posledično zastara najprej leta 2021, skladno z določbo 111. in šestega odstavka 112. člena KZ. 24 Sodba VSRS I Ips 19290/2017 z dne 28.06.2018. 25 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 1006. 26 Sodba VSRS I Ips 257/2002 z dne 19.5.2005; Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 1006. 27 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 1007. 28 Sodba VSRS I Ips 257/2002 z dne 19.5.2005. 29 Sodba VSRS I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007. 30 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 1002-1004. 31 Dr. Bavcon, Ljubo, et. al., Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list RS, Ljubljana, 2015, str. 284. 32 Poklicna biografija obtoženega C. C., ko je pred tem deloval v PID-ih (A. d.o.o.) ovrže obtožencev poskus, da se kot gozdar ni spoznal na problematika lastninjenja. 33 Sodba VSRS I Ips 1994/2010 z dne 21.04.2011, 16. točka obrazložitve. 34 Denimo povsem napačna razlaga 33. člena KZ-1 (ki tudi sicer ni časovno veljaven zakon za obravnavano dejanje) v pritožbi obdolženega C. C. ali pritožbene navedbe, ki se nanašajo na, kot že pojasnjeno, očitno nerelevantna dejstva, npr dejstva, povezana s stečajem D. d.d. ali dejstva, ki so nastopila po dokončanju kaznivega dejanja, vprašanje koncerna, ipd. 35 Sodba VSRS I Ips 45162/2011 z dne 13.11.2014.