Jedro

Sodišče ni dolžno pozivati dedičev, da se izjasnijo ali bo potrebno opraviti zapuščinsko obravnavo ali ne, ampak kadar izhaja iz podatkov smrtovnice, da gre zgolj za premično premoženje zapustnika, praviloma ne razpiše zapuščinske obravnave. To opravi le takrat, kadar dediči to sami od sebe zahtevajo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep o dedovanju se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spadajo v zapuščino sredstva na tekočem računu pri S. v znesku 379.447,90 SIT in lastninski certifikat za nominalni znesek 350.000,00 SIT. Ker so odbitki zapuščine stroški za pogreb v znesku 200.000,00 SIT in stroški za predviden spomenik 388.000,00 SIT, je ugotovilo, da znaša čista vrednost zapuščine 141.447,90 SIT. Za dediče je na podlagi zakonitega dedovanja razglasilo zapustnikovi hčeri N.P. in U.P., vsako do 1/2 zapuščine. Zapuščinske obravnave v tej zadevi sodišče ni opravilo, ker je dedinji nista zahtevali, zapuščino pa predstavlja le premično premoženje.

Proti sklepu o dedovanju sta se pritožili zakoniti dedinji.

Izpodbijata ga iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da ni res, da nista zahtevali zapuščinske obravnave. Njima sodišče sploh ni omogočilo, da bi se o čemerkoli izjasnili, saj sta za zapuščinski postopek izvedeli šele s sprejemom izpodbijanega sklepa. Zapuščina pokojnika predstavlja tudi še gozd in osebni avtomobil Jugo. Menita, da je od vrednosti zapuščine odbitih preveč stroškov za pogreb, ki se delno krijejo iz zavarovalnine.

Nasprotujeta pa tudi priglašenim stroškom za spomenik, saj kot dedinji hočeta sami odločati, ali bosta spomenik postavili in kakšnega bosta postavili.

Proti sklepu pa se je pritožil tudi zapustnikov brat J. P..

Nasprotuje ugotovljeni vrednosti zapuščine v znesku 729.447,00 SIT.

Meni, da sodišče ne bi smelo seštevati sredstev na tekočem računu in vrednosti certifikata, ampak bi moralo odločiti, da se znesek sredstev na tekočem računu izplača pritožniku za delno povračilo stroškov pogreba in postavitve spomenika, kar znaša 588.000,00 SIT.

Če bi stroške uveljavljal v celoti, bi od ceritifikata ostala vrednost le še 141.447,00 SIT. Ker pa bo znesek 208.522,00 sam kril, predlaga, da se certifikat razdeli med dedinji, saj z njim ni mogoče plačati pogrebnih stroškov.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani uveljavljani pritožbeni razlogi. Po členu 203 Zakona o dedovanju (ZD) odloči zapuščinsko sodišče, da se zapuščinska obravnava ne opravi tudi v primeru, če je pokojnik zapustil samo premično premoženje, pa nobeden od tistih, ki so upravičeni dedovati, ne zahteva obravnave. Pritožnici izpodbijata ugotovitev izpodbijanega sklepa, da nista zahtevali obravnave in sodišču prve stopnje očitata, da jima ni omogočilo, da bi se o čemerkoli izjasnili, saj sta za zapuščinski postopek izvedeli šele s sprejemom izpodbijanega sklepa.

Tovrstni očitki so neutemeljeni. Po podatkih zapuščinskega spisa ni razvidno, da bi dedinji zahtevali zapuščinsko obravnavo. Vprašanje se zato postavlja ali je sodišče dolžno glede na določbo drugega odstavka 203. člena ZD pozvati dediče, kadar po podatkih smrtovnice gre le za zapustnikovo premično premoženje, da se izjavijo ali zahtevajo obravnavo, oziroma ali tega sodišču ni treba storiti in je to prepuščeno dedičem. Glede na dikcijo citiranega člena pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni dolžno pozivati dedičev, da se izjasnijo ali bo potrebno opraviti glavno obravnavo ali ne, ampak kadar izhaja iz podatkov smrtovnice, da gre zgolj za premično premoženje zapustnika, postopa tako, da ne razpiše zapuščinske obravnave. To opravi le takrat, kadar dediči to sami od sebe zahtevajo. Pravilo je torej, da kadar gre zgolj za zapustnikovo premično premoženje, sodišče ne opravi glavne obravnave, razen, če to zahtevajo dediči na svojo lastno iniciativo. Neutemeljen je zato očitek, da sodišče dedinjam pritožnicam ni omogočilo, da bi se o čemerkoli izjasnili. Pri tem tudi ne more biti odločilno, kdaj sta za zapuščinski postopek sploh izvedeli. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato v postopku ni bilo.

Utemeljeno pa se dedinji pritožujeta, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na njuno trditev, da v zapuščino spada še gozd in osebni avtomobil Jugo, kaže na to, da je najmanj dvomljiv obseg zapuščine, kot je ugotovljen v izpodbijanem sklepu. Utemeljen pa je tudi pomislek glede odbitka stroškov za pogreb, za katere trdita, da niso nastali v takšni višini glede na to, da so pogrebni stroški delno povrnjeni. Upoštevati pa je tudi njun pomislek in nasprotovanje temu, da se uveljavljajo kot odbitek zapuščine stroški za postavitev spomenika, o katerem lahko odločata le sami kot dedinji. Sporna tako ostajata obseg zapuščine in tudi vrednost čiste zapuščine in pritožbeno sodišče upravičeno dvomi v pravilno ugotovitev le-teh, zaradi česar je tudi vprašljiva pravilna uporaba materialnega prava.

Pritožba dedinj je tako utemeljena, zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep na podlagi člena 370 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 163 Zakona o dedovanju razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o njej znova odloči. Glede na to, da je ostala vprašljiva ugotovljena vrednost zapuščine, vendar iz drugega razloga, kot ga je uveljavljal pritožnik J.P., pa je ugoditi tudi njegovi pritožbi, kljub temu, da se pritožbeno sodišče ne strinja z njegovim pojmovanjem kako ugotoviti vrednost zapuščine in kako odločati o sredstvih na tekočem računu zapustnika.

Pritožnik J.P. ima očitno terjatev do zapuščine, o kateri pa sodišče prve stopnje ni moglo odločati glede na to, da s strani dedinj, ki prihajajo v poštev za dedovanje, ni bila priznana. Tudi v zvezi z uveljavljano terjatvijo do zapuščine s strani J. P., bo lahko zadeva v ponovljenem postopku razčiščena. Če pa se to ne bo zgodilo, pa mu bo ostala še vedno na razpolago pot pravde.