Jedro

Bistvo načela enakosti pred zakonom ni v splošni enakosti vseh, temveč v enaki obravnavi enakih oziroma v drugačni obravnavi različnih primerov, pri čemer drugačna obravnava ne sme biti posledica osebnih okoliščin posameznika, ki si jih posameznik ne izbere sam in ki nimajo nobene povezave z obravnavanim razmerjem. Cepljenje ni ena izmed takih okoliščin, saj je stvar osebne izbire posameznika. Odklonilen odnos do cepljenja (ali testiranja) ne predstavljajo niti osebnega prepričanja po 6. členu ZDR-1, saj zakonodajalec v okviru prepovedi diskriminacije ne varuje vsakega osebnega pogleda na katerokoli okoliščino (I Up 27/2008).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se glasi na ugotovitev, da je odpovedni razlog neuspešno opravljenega dela neutemeljen. Zavrnilo je zahtevek za razveljavitev sklepa toženke o neuspešno opravljenem poskusnem delu z dne 2. 9. 2021 in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, temveč še traja, reintegracijo, reparacijo in plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi diskriminacije v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka.

2. Zoper odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi osebnih okoliščin - vztrajanja pri zaščiti svojih osebnostnih pravic. Ravnanje toženke je bilo uperjeno zoper njo, saj jo je želela izločiti iz delovnega procesa. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, z njo ji je bila povzročena nepremoženjska škoda. Zahteva po testiranju necepljenih oseb je diskriminatorna. Je neustavna in krši načelo enakosti pred zakonom. Predstavlja poseg v telo, ki se lahko predpiše le z zakonom. Sodišče je določbo 6. člena ZDR-1 razlagalo v nasprotju s sodno prakso. Stališče, da tožnica ni bila diskriminirana, ker njene necepljenosti ni mogoče šteti za osebno okoliščino, je materialnopravno zmotno. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da so zaključki sodišča o odsotnosti kršitve prepovedi diskriminacije pravilni. Napotitev tožnice na testiranje je bila glede na takrat veljavne predpise zakonita. Njeno nestrinjanje z veljavnimi in predpisanimi ukrepi (delodajalca) ni opravičljiv razlog za njihovo nespoštovanje. Navedbe tožnice glede diskriminacije zaradi obveznega testiranja necepljenih so neutemeljene. Tožbene navedbe glede diskriminacije so pomanjkljive. Tožnica ne zatrjuje, da bi bila pri izpolnjevanju PCT pogoja (oziroma napotitvi na testiranje) obravnavana drugače kot sodelavci. Dejstva, da tožnica ni bila cepljena, ni mogoče šteti za osebno okoliščino po 6. členu ZDR-1. Tožnice ni želela izključiti iz delovnega procesa, nasprotno, kljub neizpolnjevanju PCT pogoja ji je omogočala delo v pisarni (brez stika s strankami). Zahtevek po plačilu odškodnine je neutemeljen in nedokazan tudi po višini. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pavšalno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, sodbo je mogoče preizkusiti. Iz pritožbe tožnice izhaja, da po vsebini nasprotuje predvsem dokazni oceni sodišča prve stopnje in uporabi materialnega prava, kar niti ne pomeni očitane kršitve, temveč uveljavljanje drugih pritožbenih razlogov, ki prav tako niso podani.

7. Po določbi prvega in drugega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Njegova odškodninska odgovornost se nanaša tudi na škodo, povzročeno s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Prepovedani sta neposredna in posredna diskriminacija zaradi katerekoli primeroma navedene osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1 (tretji odstavek 6. člena ZDR-1). Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije (šesti odstavek 6. člena ZDR-1).

8. Sodišče prve stopnje je v točkah 20 do 33 obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo in se obširno opredelilo do uveljavljane nezakonitosti in neustavnosti zahteve delodajalca v zvezi s testiranjem. Pri tem je pravilno upoštevalo vso relevantno pravno podlago, opravilo je test sorazmernosti (primernosti, nujnosti ter sorazmernosti). Pri odločitvi je ustrezno upoštevalo tudi stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije, kot izhajajo iz odločbe številka U-I-793/21-13 in U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022. 9. V pritožbi (pavšalno) zatrjevana kršitev enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami) ni podana, saj tožnica, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, s strani zakonodajalca ali toženke v isti situaciji ni bila obravnavana drugače od ostalih oseb oziroma od sodelavcev. Po citirani določbi mora (zakonodajalec in) tožena stranka bistveno enake primere obravnavati enako, kar hkrati pomeni, da mora bistveno neenake primere obravnavati različno. Tako tudi pri izpolnjevanju PCT pogoja med na primer necepljenimi delavci ne sme biti nedopustne diskriminacije v zvezi z obveznostjo testiranja, ni pa nedopustno razlikovanje od delavcev, ki PCT pogoj izpolnjujejo, ker so se cepili ali pa virus preboleli največ šest mesecev nazaj, v primerjavi z drugimi delavci. Pri tem ni pomembno, ali se tožnica s smiselnostjo ali razlogi za drugačno ureditev tovrstnih drugačnih primerov strinja. Bistvo načela enakosti pred zakonom ni v splošni enakosti vseh, temveč v enaki obravnavi enakih oziroma v drugačni obravnavi različnih primerov, pri čemer drugačna obravnava ne sme biti posledica osebnih okoliščin posameznika (primeroma navedene kot spol, barva kože, narodnost, starost, invalidnost), ki si jih posameznik ne izbere sam in ki nimajo nobene povezave z obravnavanim razmerjem. Kot je pravilno in obširno navedlo že sodišče prve stopnje, cepljenje ni ena izmed takih okoliščin, saj je stvar osebne izbire posameznika. Odklonilen odnos do cepljenja (ali testiranja) ne predstavljajo niti osebnega prepričanja po 6. členu ZDR-1, saj zakonodajalec v okviru prepovedi diskriminacije ne varuje vsakega osebnega pregleda na katerokoli okoliščino (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opravilna številka I Up 27/2008 z dne 23. 6. 2008).

10. Pritožbene navedbe, da naj bi toženka tožnico želela izločiti iz delovnega procesa, so neutemeljene. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v zvezi z odpovedjo, ki je bila podana tožnici, med drugim zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja, je pravnomočna. V tem delu je bila tožničina pritožba s sklepom z dne 16. 5. 2022 zavržena. Sodišče prve stopnje je pravilo ugotovilo, da je toženka izpolnjevanje PCT pogoja zahtevala od vseh delavcev in da si je tožnico, kljub temu da tega ni izpolnjevala, prizadevala obdržati v delovnem procesu, saj ji je omogočila delo v pisarni, brez stika s strankami (točka 46 obrazložitve sodbe).

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da odločitve v zadevah Višjega delovnega in socialnega sodišča opravilna številka Pdp 660/2008, Pdp 1067/2014 in Pdp 927/2012, na katere se tožnica sklicuje tudi v pritožbi, za konkretno zadevo niso relevantne, saj se nanašajo na ugotovitev (ne)zakonitosti odpovedi v zvezi z ugotavljanjem (testiranjem) alkoholiziranosti delavcev oziroma prisotnosti drugih psihoaktivnih substanc. Te odločitve tako niso bile sprejete v primerljivih dejanskih okoliščinah.

12. Upoštevaje vse navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da tožnice v primerjavi z ostalimi sodelavci (tudi pri napotitvi na testiranje) ni obravnavala drugače oziroma diskriminatorno, pri čemer ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in nekritično sledilo navedbam toženke, da njeno ravnanje ne daje podlage za povračilo škode, in da je sodišče prve stopnje določbo 6. člena ZDR-1 razlagalo v nasprotju s sodno prakso.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).