Jedro

Odmera zadoščenja za telesne bolečine za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti kot posledic poškodbe: zloma baze srednjega členka desnega prstanca), (posledične) okvare sklepnega hrustanca v prvem sklepu med členki desnega prstanca in prekinitve nasadišča iztegovalnega aparata na desnem prstancu.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da (se pritožbam pravdnih strank delno ugodi in) se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v odločbi o odškodnini za nepremoženjsko škodo in v odločbi o stroških postopka glasi: "Tožena stranka mora tožniku v petnajstih dneh plačati 2,000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2002 do 30.5.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 31.5.2002 dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Višji tožbeni zahtevki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in višji zahtevek za plačilo zamudnih obresti se zavrnejo.

Tožena stranka mora tožniku v petnajstih dneh povrniti 350.293 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 54.200 SIT od 17.5.2002, od preostanka pa od 31.5.2002".

Sicer se revizija zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka mora tožniku v petnajstih dneh povrniti 65.430 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2005.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 2,334.476 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.476 SIT od 8.6.1998 dalje, od zneska 2,300.00 SIT (ta znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer 1,200.000 SIT za telesne bolečine, 200.000 SIT za strah, 600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 300.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti) pa od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je iz naslova nepremoženjske škode zahteval skupaj 4,900.000 zadoščenja) je zavrnilo, prav tako višji zahtevek za plačilo zamudnih obresti (tožnik je zahteval zamudne obresti za čas od 15.8.1998 dalje). Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožniku povrniti 350.293 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 54.200 SIT od 17.5.2002 dalje, od preostanka pa od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 1,600.000 SIT. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti 245.253 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 54.200 SIT od 17.5.2002 dalje, od zneska 191.053 SIT pa od 31.5.2002 dalje. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 23.800 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2003. V razlogih je navedlo, da je tožnik upravičen do zadoščenja za telesne bolečine v višini 800.000 SIT, za strah v višini 100.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 400.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 300.000 SIT.

Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnilni del odločbe o odškodnini za nepremoženjsko škodo in zamudne obresti, uveljavlja pa zmotno uporabo materialnega prava. V razlogih natančno opisuje trajanje in intenzivnost bolečin in strahu (ter pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč) ter meni, da sta sodišči prve in druge stopnje premalo upoštevali tako specifičnosti konkretnega primera, kot sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Pritožbenemu sodišču očita, da ni upoštevalo dejstva, da ne more več tekmovati v strelstvu (tekmovanja obstajajo le s pištolami velikega kalibra, s katerimi pa tožnik zaradi posledic poškodbe ne more več streljati). Premalo je upoštevalo, da tožnik ne more več igrati košarke in drugih iger z žogo, pri katerih je potrebno uporabljati prste, ter da je oviran tudi pri smučanju, ker smučarskih palic ne more čvrsto stisniti. Meni, da je sodna praksa glede zamudnih obresti od zadoščenja za nepremoženjsko škodo protiustavna in zastarela. Obligacijska in obrestna zakonodaja se s 1.1.2002 vsebinsko nista spremenili, kar pomeni, da če so bili pogoji za spremembo sodne prakse podani takrat (1.1.2002), so bili podani tudi že prej, zagotovo najkasneje v letu 1995, ko je zakonodajalec ločil zamudne obresti in temeljno obrestno mero. Tožnik je upravičen vsaj do zamudnih obresti, ki jih priznava načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, po katerem tečejo zakonske zamudne obresti zmanjšane za temeljno obrestno mero najkasneje od 1.1.2002 dalje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

1. O zadoščenju za nepremoženjsko škodo

1.1. Splošno Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer s sklicevanjem na "kronologijo tožnikovega zdravljenja, opisano na drugi strani izvedenskega mnenja", pri zatrjevanju o trajanju strahu za izid zdravljenja (pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je ta strnjeno trajal le osem dni - glej drugi odstavek na četrti strani izpodbijane sodbe), o odstotku zmanjšanja življenjske aktivnosti, o tem, da ne more stisniti pesti (iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da pri formiranju pesti tožnik doseže dlan, vendar da prijem ni čvrst), "da oba poškodovana prsta delujeta deformirano, saj sta spodvita", ipd. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

1.2. O zadoščenju za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženost Pritožbeno sodišče je pri odmeri zadoščenja za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge na četrti do šesti strani sodbe sodišča prve stopnje in na tretji in četrti strani sodbe pritožbenega sodišča) tožnika tudi ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih upravičujejo do dosojenih zneskov zadoščenja.

Prvi odškodninski primer, na katerega se sklicuje revident (primer 169 v publikaciji avtorjev mag. Dunje Jadek Pensa, Božene Novak, Mojce Smrekar Tomelj in Zvoneta Strajnarja, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2001), se od obsega tožnikove škode razlikuje tako glede teže poškodbe (v primeru 169 je šlo za odprt prelom osnovnega členka četrtega prsta desnice ter za stisnjenje tretjega in petega prsta desnice), kar je pomembno za odmero zadoščenja za telesne bolečine, kot glede specifičnosti škodnega dogodka (stisnjenje dlani s stiskalnico) in poteka zdravljenja (slabo napredovanje gibljivosti prstov), kar je pomembno za presojo zadoščenja za strah. Za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je bilo v omenjenem primeru dosojeno celo nižje zadoščenje (1,5 takratne povprečne mesečne neto plače, medtem, ko je tožniku dosojeno zadoščenje v višini dveh povprečnih mesečnih neto plač). Tudi na drugi primer (174) se revident ne more uspešno sklicevati, saj je bila revizija tožeče stranke zavrnjena, kar pomeni, da je bila odmera zadoščenja revizijsko preizkušena le v zavrnilnem delu. Ta primer je zato uporaben le pri presoji odmere zadoščenja navzgor (t.j. za presojo, ali konkretna odškodnina ni previsoka) in zato kvečjemu argument proti revidentovemu stališču, da je zadoščenje za telesne bolečine prenizko (v primeru 174 je bilo tožniku /ob šestnajstdnevni hospitalizaciji/ dosojeno zadoščenje za telesne bolečine v višini 4,5 povprečnih mesečnih neto plač, v obravnavanem primeru pa 5,5 plač).

1.3. O zadoščenju za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti Pač pa revizija utemeljeno opozarja, da je pritožbeno sodišče tožniku dosodilo prenizko zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Trajne posledice poškodbe in njihov vpliv na tožnikovo življenje (kar vse je natančno in izčrpno opisano na peti strani sodbe sodišča prve stopnje in nato ponovljeno na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča) ter sodna praksa v podobnih primerih (glej primer, ki je v omenjeni publikaciji naveden pod številko 234) tožnika upravičujejo do zadoščenja v znesku 800.000 SIT (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).

2. O obrestih V skladu s 186. členom ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, kar je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče namreč določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče presodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, ko vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) in Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 in 109/2001). To načelno pravno mnenje (gl. Pravna mnenja, I/2002, str. 11-14) se glasi: "Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179 do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001 - ZPOMZO-A): do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A)".

Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tisti del revizije, s katerim tožnik izpodbija odločbo zamudnih obresti, je tako delno utemeljen le glede zamudnih obresti za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

3. Zaključek Ker je tako pritožbeno sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo (glede odmere zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in glede odločbe o zamudnih obrestih), je revizijsko sodišče revizji delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da mora tožena stranka tožniku plačati 1,000.000 SIT zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi za čas od 1.1.2002 do 30.5.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 31.5.2002 dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Sicer je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

4.Stroški postopka Končen uspeh strank je približno enak njunemu uspehu, kakršen je bil na podlagi sodbe sodišča prve stopnje. Zato je tudi odločba o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje enaka stroškovni odločbi sodišča prve stopnje. Ker je uspeh strank s pritožbo približno enak, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pač pa mora tožena stranka povrniti tožniku stroške revizijskega postopka, ki so odmerjeni od zneska, s katerim je uspel z revizijo (400.000 SIT). Ti stroški predstavljajo nagrado za delo odvetnika (490 točk), 20% davek na dodano vrednost in poštne stroške (750 SIT).