Jedro

Predlagatelj zmotno meni, da glede postavljenega vprašanja sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. Izpodbijani položaj se ujema s primerjanimi zadevami, ki jih je že obravnavano Vrhovno sodišče, saj je tožnik, kot to v predlogu navaja stranski intervenient, že v tožbi postavil zahtevke za plačilo odškodnine za vsako izmed oblik škode ter zanje podal tudi določno trditveno podlago. S povišanjem tožbenega zahtevka tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč le v okviru istega historičnega dogodka in na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Vrednost telesnega ali duševnega trpljenja in strahu ni določena s ceno, zato kriterij presoje ni zgolj nominalna rast cen, temveč jo določi sodišče. Njihovo zastaranje pa se veže na obveznost in ne na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku 11.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2009 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je presodilo, da stopnice niso bile ustrezno vzdrževane, kot se to pričakuje od profesionalne osebe, ki se ukvarja z upravljanjem javnih površin. Menilo je, da je krivdna odgovornost stranskega intervenienta podana, tožniku pa ni mogoče očitati neskrbnosti pri hoji. Ugovor zastaranja glede zvišanega dela tožbenega zahtevka je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo stranskega intervenienta zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Glede ugovora zastaranja za povišani del tožbenega zahtevka je obrazložilo, da je tožnik na podlagi svojega zdravstvenega stanja in medicinske dokumentacije le zvišal višino tožbenega zahtevka, ki pa je še vedno temeljil na povsem isti dejanski in pravni osnovi ter torej ni zahteval ničesar novega, kar bi predstavljalo naknadno objektivno kumulacijo zahtevkov, zato se materialnopravni učinki vložene tožbe, vključno s pretrganjem zastaranja (365. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), nanašajo tudi na povišano višino zahtevka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje stranski intervenient vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem postavlja vprašanje, ali se z vložitvijo tožbe pretrga zastaranje tudi za zahtevek oziroma povišan del zahtevka, ki ga tožeča stranka poviša in postavi po izteku zastaralnega roka. Navaja, da glede navedenega vprašanja sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, izpodbijana odločitev pa nasprotuje preostali sodni praksi višjih sodišč. Izpostavlja, da je bila ob uporabi drugega odstavka 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožba v obravnavanem primeru s povečanjem obstoječega zahtevka spremenjena. Takšno je tudi stališče sodne prakse višjih sodišč (VSL I Cp 473/2013, VSM I Cp 736/2012, VSL II Cp 3728/2011 in VSL I Cp 1125/2010). Tožnik je s tožbo z dne 10. 2. 2010 zahteval iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti 3.000,00 EUR, strahu 500,00 EUR in zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000,00 EUR. S pripravljalno vlogo z dne 5. 2. 2015 pa je tožbeni zahtevek povečal, in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti na 10.000,00 EUR, strahu na 1.000,00 EUR in zmanjšanja življenjske aktivnosti na 6.000,00 EUR. Zdravljenje je bilo zaključeno 24. 3. 2009. Spremenjena tožba je bila torej vložena po poteku zastaralnega roka (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Stranski intervenient je na naroku dne 21. 9. 2015 podal ugovor zastaranja glede povišanega zahtevka. Meni, da je zmotno stališče nižjih sodišč, da je zastaranje vezano na obveznost in ne na nominalni znesek, ki ga tožeča stranka uveljavlja za poravnavo obveznosti. Iz sodnih odločb Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3728/2011 in I Cp 1125/2010 izhaja, da je zastaranje odškodninske terjatve pretrgano z vložitvijo tožbe, vendar zgolj glede postavljenega zahtevka. Z zavrnitvijo ugovora zastaranja sta tako nižji sodišči storili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabili materialno pravo.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog stranskega intervenienta zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

6. Predlagatelj zmotno meni, da glede postavljenega vprašanja sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. Izpodbijani položaj se ujema s primerjanimi zadevami, ki jih je že obravnavano Vrhovno sodišče, saj je tožnik, kot to v predlogu navaja stranski intervenient, že v tožbi postavil zahtevke za plačilo odškodnine za vsako izmed oblik škode ter zanje podal tudi določno trditveno podlago. S povišanjem tožbenega zahtevka tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč le v okviru istega historičnega dogodka in na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Vrednost telesnega ali duševnega trpljenja in strahu ni določena s ceno, zato kriterij presoje ni zgolj nominalna rast cen, temveč jo določi sodišče. Njihovo zastaranje pa se veže na obveznost in ne na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti.(1)

(1)

Primerjaj sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 204/2013 z dne 9. 7. 2015, II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015, II Ips 919/2007 z dne 17. 9. 2009, II Ips 557/1998 z dne 22. 7. 1999, III Ips 57/1996 z dne 14. 11. 1996, II Ips 174/2001 z dne 15. 11. 2001 in pravno mnenje Vrhovnega sodišča Slovenije II Ips 120/81 z dne 3. 9. 1981.