Jedro

Ker je torej temeljni predpogoj, to je obstoj utemeljenega suma, podan, kot je to ugotovilo tudi pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu, je treba glede na pritožbene navedbe, presoditi še ali je v konkretnem primeru podana še sorazmernost glede trajanja pripora. Pri tem se pritožnica utemeljeno sklicuje na merila glede trajanja pripora, ki jih je postavilo ESČP v zadevi Neumeister proti Avstriji in jih je upoštevalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-45/16 z dne 17. 3. 2016. Merila so naslednja: 1.) dolžina pripora; 2.) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; 3.) posledice pripora za ustavnega pritožnika; 4.) prispevek ustavnega pritožnika k trajanju pripora; 5.) zapletenost primera ter 6.) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Ob upoštevanju navedenih meril ter dejanskih okoliščin konkretnega primera je Vrhovno sodišče presodilo, da je razumen čas trajanja pripora prekoračen. Kot je bilo že pojasnjeno in kot uveljavlja tudi pritožnica, je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini, za kar mu je bila izrečena kazen eno leto zapora. Zagovornica je s pritožbo uspela in je bila zadeva vrnjena na sodišče prve stopnje v ponovno sojenje torej v ponovno izvajanje dokazov in po vsej verjetnosti pritegnitev novih prič. Navedeno pa bo seveda zahtevalo daljši čas obravnavanja, k temu pa obdolženec s svojim ravnanjem ni v ničemer prispeval. Nadalje je Vrhovno sodišče presodilo še naravo samega kaznivega dejanja, predvsem posamične očitke izvršitvenih ravnanj, za katere je pritožbeno sodišče posebej poudarilo, da je potrebno ob ponovni presoji obdolženčevega zagovora presoditi ali morda ne gre za prekršek ali pa niti za prekršek ne, ter navedeno primerjalo z dolžino pripora. Obe merili, to je prispevek pritožnika k trajanju pripora in primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, po presoji Vrhovnega sodišča govorita v prid odprave pripora, saj bi nadaljnje bivanje v priporu pomenilo nesorazmerno dolg poseg v njegovo svobodo. Pri tem je seveda upoštevalo še dejstvo, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan pred sodiščem, zaradi česar je pričakovati tudi, da ga je odvzem prostosti v trajanju šestih mesecev do te mere spametoval, da oškodovanke ne bo več nadlegoval, ne osebno in ne preko telefona.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se pripor zoper obdolženca o d p r a v i.

Obrazložitev

1. Obdolženi S. O. je bil s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju I K 28904/2015 z dne 2. 2. 2016 spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po istem zakonitem določilu mu je sodišče izreklo kazen eno leto zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo pripor od 14. 12. 2015 od 9. 30 ure dalje. Po tretjem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo še globo v znesku 312,97 EUR, ki jo je plačal za prekršek iz četrtega odstavka 6. člena Zakona o javnem redu in miru (ZJRM-1), po izdanem plačilnem nalogu z dne 23. 7. 2015. V skladu s prvim in petim odstavkom 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je zoper obdolženca podaljšalo še pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obdolženčeve zagovornice ugodilo in izpodbijano sodbo iz razloga kršitev določb kazenskega postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob preizkusu pripornega razloga je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je pri obdolženemu S. O. priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan.

2. Zoper ugotovitveni sklep o obstoju pripornega razloga se je pritožila obdolženčeva zagovornica. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolžencu pripor odpravi.

3. Zagovornica v pritožbi poudarja, da je v tej zadevi, ki sodi v okrajno pristojnost, obdolženec v priporu že od 14. 12. 2015, torej že več kot pet mesecev. Nadalje poudarja, da iz izpodbijanega sklepa višjega sodišča izhaja, da se bo postopek pred sodiščem prve stopnje nadaljeval (začel znova) in bo potrebno izvajati številne dokaze. Glede na takšno procesno situacijo pa se ponovno v polni meri pokaže vprašanje obstoja utemeljenega suma kot primarnega zakonskega oziroma ustavnega pogoja za odreditev pripora. Obrazložitev višjega sodišča je glede te ključne predpostavke zelo skopa, saj sodišče ugotavlja le, da izhaja utemeljen sum iz „pravnomočnega obtožnega predloga“, s čimer se sodišče sklicuje torej na neobstoječ pravni institut. Zagovornica nadalje izpostavlja še očitek, ki ga je doslej neuspešno uveljavljala že v številnih svojih vlogah, da bi lahko bili posamezni očitki izvršitvenih ravnanj kvečjemu prekršek po 6. členu ZJRM-1. Takšna skopo obrazložena odločitev, še posebej v pripornih zadevah, pa po judikaturi ustavnega sodišča predstavlja kršitev obdolženčeve pravice iz 22. člena Ustave RS.

4. Glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pa vložnica meni, da je ugotovitev višjega sodišča povsem šablonska in vsebinsko prazna. Opozarja tudi na merila na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora, ki jih je postavilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Po teh pravilih se izkaže, da je obdolženec nerazumno dolgo v priporu, upoštevaje vse relevantne okoliščine tega primera. Nadalje opozarja še na dejstvo, da je pri presoji sorazmernosti trajanja pripora potrebno upoštevati tudi ravnanje tožilstva in sodišča, v konkretnem primeru torej dejstva, da je bila sodba razveljavljena zaradi številnih absolutnih bistvenih kršitev postopka. Zaradi navedenega je nadaljnje trajanje tega sojenja pripisati izključno nepravilnemu vodenju postopka sodišča prve stopnje.

5. V konkretni kazenski zadevi je sodišče že večkrat presojalo obstoj utemeljenega suma v sklepih o priporu in ga tudi obrazložilo, prav tako pa sodnica, ki je zadevo presojala, ni zavrgla obtožnega predloga temveč je po opravljeni obravnavi obsojenca obsodila. Sodba je bila sicer razveljavljena zaradi procesnih kršitev in vrnjena v novo sojenje drugemu sodniku. Za presojo zadeve na glavni obravnavi pa se seveda zahteva obstoj utemeljenega suma. Presoja verodostojnosti izpovedb posameznih prič in zagovora obdolženca namreč ni predmet presoje sodišča, ko opravi preizkus po določbi prvega odstavka 435. člena ZKP, ali ko odloča o priporu, temveč bo o tem ali je obdolženec dejanje storil in če ga je v kakšnem obsegu, ali pa ga ni storil, odločalo sodišče po opravljeni glavni obravnavi.

6. Ker je torej temeljni predpogoj, to je obstoj utemeljenega suma, podan, kot je to ugotovilo tudi pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu, je treba glede na pritožbene navedbe, presoditi še ali je v konkretnem primeru podana še sorazmernost glede trajanja pripora. Pri tem se pritožnica utemeljeno sklicuje na merila glede trajanja pripora, ki jih je postavilo ESČP v zadevi Neumeister proti Avstriji in jih je upoštevalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-45/16 z dne 17. 3. 2016. Merila so naslednja: 1.) dolžina pripora; 2.) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; 3.) posledice pripora za ustavnega pritožnika; 4.) prispevek ustavnega pritožnika k trajanju pripora; 5.) zapletenost primera ter 6.) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Ob upoštevanju navedenih meril ter dejanskih okoliščin konkretnega primera je Vrhovno sodišče presodilo, da je razumen čas trajanja pripora prekoračen. Kot je bilo že pojasnjeno in kot uveljavlja tudi pritožnica, je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini, za kar mu je bila izrečena kazen eno leto zapora. Zagovornica je s pritožbo uspela in je bila zadeva vrnjena na sodišče prve stopnje v ponovno sojenje torej v ponovno izvajanje dokazov in po vsej verjetnosti pritegnitev novih prič. Navedeno pa bo seveda zahtevalo daljši čas obravnavanja, k temu pa obdolženec s svojim ravnanjem ni v ničemer prispeval. Nadalje je Vrhovno sodišče presodilo še naravo samega kaznivega dejanja, predvsem posamične očitke izvršitvenih ravnanj, za katere je pritožbeno sodišče posebej poudarilo, da je potrebno ob ponovni presoji obdolženčevega zagovora presoditi ali morda ne gre za prekršek ali pa niti za prekršek ne, ter navedeno primerjalo z dolžino pripora. Obe merili, to je prispevek pritožnika k trajanju pripora in primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, po presoji Vrhovnega sodišča govorita v prid odprave pripora, saj bi nadaljnje bivanje v priporu pomenilo nesorazmerno dolg poseg v njegovo svobodo. Pri tem je seveda upoštevalo še dejstvo, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan pred sodiščem, zaradi česar je pričakovati tudi, da ga je odvzem prostosti v trajanju šestih mesecev do te mere spametoval, da oškodovanke ne bo več nadlegoval, ne osebno in ne preko telefona.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi obdolženčeve zagovornice ugodilo in pripor zoper obdolženca odpravilo.