Jedro

Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ji je sodišče prve stopnje s tem, ko izvedenec mnenja ni podal tudi ustno, čeprav je imela pripombe na izvedensko mnenje in dopolnitvi, odvzelo možnost neposrednega razčiščevanja vseh spornih okoliščin obravnavane prometne nezgode. V primeru, ko je uspeh v pravdi v veliki meri odvisen od mnenja izvedenca, za kar gre v tem primeru, je za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Le pisna podaja (četudi popolnega, razumljivega) izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še 2.191,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2018 dalje (skupaj torej 3.393 EUR) ter v III. in IV. točki izreka tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala v prometni nezgodi 19. 8. 2016, v kateri je bila udeležena kot kolesarka, zavarovanka toženke pa kot voznica osebnega vozila.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) toženki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 1.201,50 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2018, (II) v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek, (III) tožnici naložilo, naj toženki povrne 1.794,59 EUR pravdnih stroškov, in (IV) toženki naložilo, naj 329,38 EUR pravdnih stroškov tožnice nakaže na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem.

3. Zoper odločitev v II. in IV. točki izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da bo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku, ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Meni, da je sodišče izhajalo iz napačnih izhodišč, pri tem pa dalo preveliko težo izvedenskemu mnenju, ki ni nepristransko in neodvisno, saj je smer njegove izdelave določilo sodišče z načinom in vsebino postavljenih vprašanj. Obrazložitev soprispevka tožnice k nastanku škode je nejasna in sama s seboj v nasprotju. O soodgovornosti tožnice ni mogoče govoriti, saj je bila kolesarka oziroma celo peška, zavarovanka tožene stranke voznica osebnega vozila, do nesreče pa je prišlo na prehodu za pešce oziroma prehodu kolesarske steze. Napačen je zaključek sodišča o grobi kršitvi cestnoprometnih predpisov tožnice, saj ji je očitalo le, da je šla v napačni smeri preko prehoda. Sodišče pri tem ni upoštevalo lastnih izhodišč, da je imela voznica osebnega vozila možnost ugotoviti hitrost in smer vožnje tožnice, da ji je bilo znano, da kolesarji na tem mestu peljejo tudi narobe, ter da bi imela voznica, če bi spremljala tožnico, možnost z naglim sunkovitim zaviranjem preprečiti trčenje. Sodišče neutemeljeno ni verjelo tožnici, da je pri prečkanju cestišča razkoračena hodila nad kolesom. Dokazna ocena izpovedbe tožnice in priče A. A. je napačna. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na zaključke izvedenca, ki je na podlagi ugotovljenih poškodb vozila in tožničinih telesnih poškodb sklepal, da se je tožnica ob trku peljala s kolesom. Izvedenec ni upošteval, da v primeru trka ni mogoče govoriti o enaki in premočrtni smeri vožnje, kot je bila pred trkom, ter da je pri kolesarju najbolj izpostavljen del telesa področje okoli kolena, goleni in stopal, medtem ko je pri gibanju, kot ga je opisala tožnica, pedal bolj izpostavljen. Tožnica je podala pripombe na izvedensko mnenje, na katere izvedenec ni odgovoril. Ker tožnica ni imela možnosti, da bi izvedenca o tem izprašala, so ji bile grobo kršene njene pravice. Sodišče je tožnici neutemeljeno očitalo, da ni pred spremembo smeri gibanja z roko nakazala nameravane spremembe, saj se tega od kolesarjev in pešcev na prehodu ne pričakuje.

Pritožnica še izpostavlja, da je sodišče neutemeljeno kot dodaten 30 % prispevek tožnice k nastanku nepremoženjske škode upoštevalo, da ni nosila čelade. Za ta zaključek ni imelo podlage v izvedenskem mnenju, ne v podatkih spisa. Zanj tudi ni imelo ustreznega strokovnega znanja.

Tožnica v pritožbi izpodbija še odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zaključek sodišča, da glavoboli, ki so se pojavili po preteku šestih mesecev od nezgode, niso posledica nezgode, ni v skladu z medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da gre pri tožnici za težave v sklopu postkomocijskega sindroma. Tožnica pred nezgodo ni imela nobene bolezni ali poškodbe in s tem povezanih težav z glavoboli ali težjim pomnjenjem. Četudi bi sodišče upoštevalo, da gre le za prehodno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, bi bilo to treba upoštevati v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

Pritožnica izpodbija tudi odločitev o višini odškodnine za premoženjsko škodo. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo tožničino kolo dobro ohranjeno in da iz predloženih oglasov izhaja bistveno višja vrednost od tiste, ki jo je določil izvedenec. Ker sodišče v zvezi z ohranjenostjo kolesa ni izvedlo dokaza z zaslišanjem B. B., je tožnico onemogočilo pri dokazovanju njenih trditev.

Sodišče je neutemeljeno delno zavrnilo obrestni tožbeni zahtevek, saj toženka ugovora v tej zvezi ni podala.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje dovolj jasne razloge o odločilnih dejstvih, tudi o tožničinem prispevku k nastanku škode1, da jo je mogoče preizkusiti, njen izrek in obrazložitev pa nista nasprotujoča si.

7. O okoliščinah in vzrokih za nastanek prometne nesreče, v kateri je bila tožnica (nesporno) poškodovana, je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnico, zavarovanko tožene stranke, izvedlo dokaz z izvedencem za raziskavo prometnih nesreč in vpogledalo listinske dokaze. To, da je smer izdelave izvedenskega mnenja določilo sodišče z načinom in vsebino postavljenih vprašanj, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka - nasprotno. Kakovost izvedenčevih odgovorov je odvisna od kakovosti vprašanj, ki mu jih sodišče postavi. Za učinkovitost postopka je pomembno, kako sodišče usmeri delo izvedenca.2,3 Dokazna ocena je naloga sodišča, zato mora biti v zadevi, kot je obravnavana, v obliki delovne dokazne ocene narejena že ob oblikovanju vprašanj izvedencu, saj sicer dokaza ni mogoče kvalitetno izvesti. Ravnanje sodišče prve stopnje v sklepu P 57/2018-18 z 18. januarja 2019 temu povsem pravilno sledi, na njegovi podlagi pa je bila v izvedenskem mnenju ustrezno preizkušena tako tožničina kot toženkina verzija poteka dogodkov.

8. A tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ji je sodišče prve stopnje s tem, ko izvedenec mnenja ni podal tudi ustno, čeprav je imela pripombe na izvedensko mnenje in dopolnitvi, odvzelo možnost neposrednega razčiščevanja vseh spornih okoliščin obravnavane prometne nezgode.4 V primeru, ko je uspeh v pravdi v veliki meri odvisen od mnenja izvedenca, za kar gre v tem primeru, je za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Le pisna podaja (četudi popolnega, razumljivega) izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije. Izvedenec je v konkretni zadevi v pisnih dopolnitvah mnenja sicer podal odgovore na strankine pripombe, vendar ne z izrecnimi odgovori na izpostavljene dileme, ampak je predvsem vztrajal pri ugotovitvah iz izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi do pripomb tudi ni opredelilo. Stranki se s tem, ko izvedenec poda mnenje ustno na naroku, omogoči, da se v živem dialogu z njim, ki ga pisni dialog ne more nadomestiti, prepriča v način in korektnost postopka izdelave mnenja. Tako se zagotovi njena pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov in vpliv na rezultat dokaznega postopka.5

9. Sodišče prve stopnje je s tem, ko izvedenca ni zaslišalo, kršilo določbo 1. odstavka 253. člena ZPP (pravilo o ustni izvedbi dokaza z izvedencem). Višje sodišče je torej ugotovilo procesno kršitev, zato je na seji 2. 7. 2020 sklenilo, da bo opravilo pritožbeno obravnavo in na njej odpravilo kršitev (1. odstavek 354. člena ZPP). Ker je senat ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj, od odločitve o pritožbi pa tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnih pravnih vprašanj, je v skladu s 5. odstavkom 347. člena ZPP ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica. Pritožbeno sodišče je na naroku ob prisotnosti izvedenca cestno prometne stroke zaslišalo tožnico in pričo A. A., pravdnima strankama je bil omogočen poln dialog z izvedencem, izvedenec je natančno in popolno odgovoril na vsa vprašanja in pripombe tožeče stranke, tožene stranke in tudi na dodatna vprašanja sodišča. Tako pritožbeno sodišče mnenje po ustnem podajanju ocenjuje kot jasno, preverljivo in popolno.

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pogoji za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti imetnice motornega vozila, zavarovanke tožene stranke, po 2. odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) niso podani, saj škoda ni nastala izključno zaradi ravnanja tožnice, ki ga zavarovanka ne bi mogla pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti6, da pa je tožnica s svojim načinom vožnje (vožnja čez prehod za pešce in kolesarje v napačni smeri) prispevala k nastanku prometne nezgode. Dopolnjeni dokazni postopek pred pritožbenim sodiščem temu zaključku pritrjuje. Višje sodišče v celoti sprejema pojasnila izvedenca, da narava in mesto poškodb avtomobila zavarovanke tožene stranke, tožnice in njenega kolesa, mehanizem in vztrajnost tožničinega padca ter pot odboja tožnice do mesta trka (ki kaže na hitrost njenega gibanja, ki je bistveno višja od hitrosti pešca)7 kažejo na to, da je tožnica prehod za pešce in kolesarje prečkala kot kolesarka in ne hodeč ob kolesu (ali razkoračena nad kolesom).8 Ker je tako, zanjo niso veljali prometni predpisi, kakršni veljajo za pešce (ki lahko prehod prečkajo iz obeh strani), ampak bi morala krožišče prevoziti v smeri vožnje avtomobilov in kolesarjev. Tožnica je torej kršila cestno prometne predpise in s svojim hitrim zavojem v napačno smer9 (ki ga je opisala tudi ob zaslišanju na naroku 21. 8. 2020) povzročila nevarno situacijo, ki je botrovala škodnemu dogodku.

11. Pritožbeno sodišče pa ne more mimo ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih izpostavlja tudi pritožnica, da je bil obravnavani del vozišča dobro pregleden in sta imeli obe udeleženki možnost videti druga drugo. Ne le to - zavarovanka tožene stranke je tožnico opazila že ob njunem približevanju krožišču. Obenem pritožbeno sodišče izpostavlja, da trditev o tem, da bi prometna situacija od zavarovanke tožene stranke terjala posebno pozornost na njeni levi strani, ni bilo, dokazni postopek pa je celo pokazal, da je bilo krožišče, ki je zelo pregledno, v kritičnem času povsem prazno. Povprečen voznik avtomobila bi ob vključevanju v krožišče in približevanju prehodu za pešce ter kolesarje svojo pozornost nedvomno usmeril tudi na sam prehod, česar zavarovanka tožene stranke, ki je tik pred trčenjem celo nekoliko pospešila, očitno ni storila. Ker je ob približevanju krožišču videla tožnico in vedela, da kolesarji prehod občasno prečkajo tudi tako, kot ga je prečkala tožnica, bi morala biti na (pravočasno zaznano) kolesarko (in prehod nasploh) še bolj pozorna, a očitno ni bila - kolesarko je na prehodu opazila točno pred trkom, ko sta se spogledali.

12. Nevarno situacijo je torej povzročila tožnica, ki je v napačni smeri prečkala cestišče v trenutku, ko ji oddaljenost in hitrost bližajočega vozila tega očitno ni dovoljevala, imela pa je možnost zaznati vozilo na zadostni razdalji; ne glede na krivdo (kot imetnica osebnega vozila v prometu, ki je nevarna stvar) in tudi zato, ker načina vožnje ni prilagodila razmeram na cestišču (zaznana kolesarka, zavedanje možnosti, da bo prečkala cestišče, nepozornost na prehod ob sicer praznem krožišču) pa je odgovorna zavarovanka tožene stranke. Pritožbeno sodišče prispevek tožnice ocenjuje na 40 %, zavarovanke tožene stranke pa na 60 %.

13. Tožnica tudi utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je soprispevala k obsegu nastale nepremoženjske škode v 30 % deležu, ker ob nezgodi ni nosila čelade (1. odstavek 171. člena OZ). Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica utrpela udarnino glave in pretres možganov ter da je namen kolesarske čelade v varovanju glave pred udarci, vendar pa navedeno še ne omogoča sklepa, da bi tudi v konkretnem primeru čelada preprečila tožničino poškodbo glave oziroma zmanjšala obseg škode. Navedeno bi tožena stranka, ki nosi trditveno in dokazno breme o soprispevku tožnice k obsegu nastale škode, lahko dokazala, ker gre za strokovno vprašanje10, z izvedencem medicinske stroke. Ta bi glede na mesto, moč in način udarca tožnice v glavo in na podlagi svojega strokovnega znanja podal mnenje, kakšne posledice bi imela tožnica, če bi nosila čelado, oziroma ali bi bile te milejše. Ker toženka za dokazovanje navedene okoliščine ni predlagala postavitve izvedenca11, sodišče prve stopnje dokaza s to dokazno temo (povsem pravilno) ni izvedlo. Pritožbeno sodišče ob tem zaključuje, da toženka ni dokazala, da je tožnica soprispevala k obsegu nastale škode, ker ni nosila čelade.

14. Tožnica pa neutemeljeno nasprotuje odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je glede obsega nepremoženjske škode ugotovilo, da je tožnica v obravnavani prometni nesreči utrpela udarnino glave, manjšo rano za levim uhljem, postkomocijski sindrom po pretresu možganov ter udarnino desne roke. Takoj po nesreči je izgubila zavest. Trpela je glavobole, vrtoglavice in se slabše počutila, kar so tipični znaki postkomocijskega sindroma. Bolečine hude intenzitete je trpela skupno 1 dan v času hospitalizacije, ko je v žilo prejemala analgetike; zmerne bolečine v obliki glavobolov, ki so se pri tožnici razvili kot postkomocijski sindrom srednje oziroma zmerne intenzitete, je trpela približno dva meseca; lažje bolečine, ki so bile sprva stalne, nato pa so prešle v občasne, ki so se pojavile predvsem pri večjih intelektualnih naporih, kot je matura, pa so trajale v obdobju šest mesecev po škodnem dogodku. Glavobolov po preteku šest mesecev, ki jih navaja tožnica, ni pripisati postkomocijskemu sindromu. Tožnica je bila en dan hospitalizirana v SB ..., kjer je bila pri najosnovnejših potrebah odvisna od sester. Nevšečna je bila kirurška oskrba rane za levim uhljem, laboratorijske preiskave, rentgensko slikanje desne roke in CT preiskava, odstranitev šivov, kontrolni pregled pri specialistih in splošnem zdravniku. Primarni strah je bil pri tožnici prisoten po tem, ko se je ležeča na tleh zopet zavedla, vse do normalizacije njenega stanja na intenzivnem oddelku SB ... Od nezgode dalje na prehodu za pešce konstantno vidi nevarnost, med tem ko razlogov za strah za izid zdravljenja ni imela, saj je bila že naslednji dan odpuščena v domačo nego, zdravljenja pa niso spremljali zapleti. Tožnica nima nobenih trajnih posledic prometne nesreče. 15. Tožnica povzetim ugotovitvam izpodbijane sodbe o obsegu telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in strahu ne nasprotuje, razen kolikor vztraja, da so glavoboli, ki jih trpi tudi še po šestih mesecih od škodnega dogodka, posledica prometne nesreče (kar, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni utemeljeno), navaja pa, da bi ji bilo treba glede na ugotovljen obseg navedene škode in njeno mladost prisoditi višjo odškodnino. Z navedenim se pritožbeno sodišče ne strinja. Odmerjena odškodnina 4.500 EUR (4 povprečne plače) za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v celoti upošteva vse subjektivne okoliščine na strani tožnice, ustrezno pa je umeščena tudi med odškodnine, prisojene v podobnih primerih12 (primerjaj 179. člen OZ). Enako velja za odškodnino za strah, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo na 1.000 EUR (malo manj kot ena povprečna plača)13. 16. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica je zahtevek iz tega naslova gradila predvsem na trditvah, da so glavoboli, ki jih še vedno trpi, in s tem povezane težave posledica obravnavane prometne nezgode, česar pa ji po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je zlasti na podlagi strokovnega, popolnega in prepričljivega mnenja izvedenke medicinske stroke prof. dr. D. M. S. z dopolnitvijo pravilno ugotovilo, da tožnica zaradi nesreče nima nobenih trajnih posledic. Izvedenka je tudi po vpogledu v medicinsko dokumentacijo, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, podala jasno in prepričljivo mnenje, da glavobolov, ki jih navaja tožnica, ni mogoče pripisati postkomocijskemu sindromu, ki je trajal najdlje šest mesecev, temveč nekemu drugemu vzroku. Na pripombe tožnice v zvezi z izvidoma nevrologa s 24. 6. 2017 in 3. 2. 2018, s katerima je tožnica utemeljevala in dokazovala obstoj glavobolov kot posledico obravnavanega škodnega dogodka tudi po preteku šestih mesecev od prometne nezgode, pri čemer vztraja tudi v pritožbi, je izvedenka odgovorila in jih prepričljivo ovrgla kot neutemeljene. V dopolnitvi mnenja, na katero tožnica ni imela več pripomb, je tako pojasnila, da je medicinska dokumentacija nevrologa skromna, da sestoji iz dveh zdravniških pregledov, govori o normalnem nevrološkem statusu pri tožnici, povzema predmetno nezgodo, ne beleži pa nobene diagnostične nevrofiziološke obravnave v smeri ugotavljanja možnega migrenskega glavobola. S strani nevrologa je bila diagnoza migrene postavljena izključno na medicinski dokumentaciji tožnice po poškodbi in na avtoanamnezi. Migrenski glavobol s strokovnega vidika ni bil medicinsko opredeljen. Celo če bi bil s strani stroke nedvomno potrjen, pa ga po strokovnem mnenju izvedenke ni povezovati s škodnim dogodkom. Ob upoštevanju povzete vsebine izvedenskega mnenja z dopolnitvijo in tožničine izpovedbe, da jo je v četrtem letniku14 čakala matura, kar je bilo zanjo zelo stresno obdobje, ki ji je povzročalo glavobole, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da glavoboli, ki jih je tožnica trpela v obdobju od februarja do junija 2017, niso posledica škodnega dogodka.

17. Neutemeljen je tudi (podredni) pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje (če je šlo le za prehodno zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti), to upoštevati v okviru pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, česar da ni storilo. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru odškodnine za navedeno obliko škode, kot je bilo že pojasnjeno, ugotovilo in upoštevalo, da je imela tožnica prvih šest mesecev po nezgodi tipične znake postkomocijskega sindroma, kar so glavobol, vrtoglavica in slabše počutje, s tem pa je bilo tudi ustrezno upoštevano, da je bila v sklopu postkomocijskega sindroma tožničina življenjska aktivnost v navedenem obdobju (torej prehodno) zmanjšana.

18. Tožnica tudi neutemeljeno izpodbija odmero odškodnine za premoženjsko škodo zaradi poškodovanja kolesa. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na strokovno in prepričljivo cenitev izvedenca S. Š., iz katere izhaja, da je vrednost 2 in pol leti starega kolesa, znamke Merida, tip Kalahari, 550, 155 EUR. Ker sta se sodišče prve stopnje kot tudi izvedenec prepričala o stanju oziroma ohranjenosti tožničinega kolesa na podlagi priloženih fotografij (priloga B 2) in tožničinim trditvam o tem sledila, je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni bilo upoštevano, da je bilo tožničino kolo res zelo dobro ohranjeno in vzdrževano, ter da je sodišče prve stopnje onemogočilo tožnico pri dokazovanju tega dejstva, ker ni zaslišalo njenega očeta. Pritožbena navedba, da je tožnica predložila oglase iz portala bolha.si, ki so izkazovali bistveno višjo vrednost kolesa, kot jo je ugotovil izvedenec, ne drži, saj tožnica po podatkih spisa oglasov iz portala bolha.si ni predložila. Predložila jih je (le) toženka (priloga B 5 in B 6), iz teh njenih dokazov pa izhaja nižja vrednost koles znamke Merida, kot jo je ugotovil izvedenec.

19. Končno je neutemeljena tudi pritožbena graja odločitve o obrestih od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo. Ker je vprašanje, kdaj pride dolžnik v zamudo, na kar je vezan začetek teka zakonskih zamudnih obresti (1. odstavek 378. člena OZ), vprašanje materialnega prava, ki ga sodišče pozna po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje ne glede na to, da toženka teku obresti, ki jih je tožnica zahtevala od dneva nastanka premoženjske škode, ni ugovarjala, utemeljeno opravilo materialnopravno presojo utemeljenosti obrestnega dela zahtevka ter ga na podlagi 299. člena OZ pravilno delno zavrnilo. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

20. Višje sodišče je torej pritožbi v skladu s 358. členom ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da tožnici pripada 60 % odškodnine za nepremoženjsko škodo (4.500 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1.000 EUR za strah) in premoženjsko škodo (155 EUR za poškodovano kolo), skupno 3.393 EUR. V preostalem pa je neutemeljeno pritožbi v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, saj tudi ni ugotovilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na kateri v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

21. Tožničin uspeh v postopku je tudi po spremembi delen, uspela je približno z 1/3 tožbenega zahtevka. Njen uspeh, procesno ravnanje in nastali stroški pravdnih strank so takšni, da ne utemeljujejo odstopa od primarne odločitev o pravdnih stroških, na katero napotuje 2. odstavek 154. člena ZPP. Višje sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške, kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka.

1 Zapis 80 % v 10. točki na 11. strani sodbe je povsem očitna pisna pomota. 2 Podrobneje: Zobec, J., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 493. 3 Prim. sklep VSL I Cp 1213/2016. 4 Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da ustavni zahtevi po spoštovanju načela kontradiktornosti sledi tudi zakonska ureditev, po kateri mora izvedenec praviloma podati svoj izvid in mnenje ustno na obravnavi in ga tudi obrazložiti, stranke pa imajo pravico izvedencu postavljati vprašanja (Up-39/95, Up-680/14, Up-680/14). 5 Primerjaj VSRS sklepa II Ips 464/2006 in II Ips 40/2016. 6 To v pritožbenem postopku ni več sporno. 7 O tem: ustno podajanje izvedenskega mnenja, 4. do 6. stran zapisnika pritožbene obravnave z 21. 8. 2020. 8 Ponovljeni dokazni postopek z zaslišanjem tožnice in priče po prepričanju višjega sodišča pokaže, da spomin udeleženk prometne nesreče ni zelo zanesljiv, kar je glede na to, kako nenadno (ob tem, da sta pred trkom obe udeleženki opazili ena drugo, nato pa obe s precejšnjo hitrostjo zapeljali na prehod, pa tudi nenavadno) je prišlo do trčenja, življenjsko povsem razumljivo. Tako je bil za pritožbeno sodišče odločilen dokaz z izvedencem, ki je svoje mnenje temeljil na objektivnih podatkih (mesto trka tožničinega telesa in avtomobila, narava poškodb avtomobila in kolesa, mesto, kjer je obležala tožnica, odboj …). 9 V tem kontekstu je pravno pomemben poudarek sodišča prve stopnje, da tožnica ni nakazala smeri vožnje z roko - s takšnim ravnanjem bi kljub napačni smeri vožnje zavarovanki tožene stranke omogočila hitrejšo zaznavo svojega manevra. 10 Pritožnica utemeljeno opozarja, da sodišče nima strokovnega znanja s tega področja; tožena stranka v odgovoru na pritožbo na pritožbene navedbe v tej smeri ne odgovori. 11 Izvedenca medicinske stroke je predlagala le tožnica. 12 Glej zadeve Vrhovnega sodišča RS II Ips 818/2005 (4,3 povprečne plače), II Ips 213/2004 (3,3 povprečne plače), II Ips 670/2003 (3 povprečne plače) in II Ips 316/2009 (3 povprečne plače). 13 Primerjaj zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 213/2004 (0,67 povprečne plače) in II Ips 316/2009 (malo več kot 1 povprečna plača). 14 Četrti letnik je tožnica začela obiskovati po prometni nezgodi, kar ni bilo sporno.