Jedro

Po 2. odstavku 136. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. Ta dokaz tožencu očitno ni uspel. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe je toženec namreč manj kot leto dni pred obravnavanim škodnim dogodkom kljub opozorilom zdravnikov zavrnil ponujeno bolnišnično zdravljenje, njegovo zdravstveno stanje pa se nato do škodnega dogodka ni spremenilo (izboljšalo).

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh ugotovljenih okoliščin primera. Premajhno težo je pripisalo dejstvu, da je toženec tožnico s prostaškim izrazom žalil v navzočnosti tretjih oseb in da je bilo posebej ponižujoče tudi mesto udarca, ki ji ga je prizadejal. Teža posega in njegovih posledic je bila toliko hujša, ker tožničin poklic terja primerno avtoriteto in ker v kraju, kjer pravdni stranki živita, obravnavanega dogodka ni bilo mogoče prikriti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v 1. točki izreka tako, da se znesek 1.550,00 EUR nadomesti z zneskom 1.400,00 EUR, datum 29.10.2005 pa z datumom 16.7.2008; b) v 2. točki izreka tako, da se znesek z 2.330,61 EUR nadomesti z zneskom 2.151,58 EUR.

II. Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 1.550,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo z obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 29.10.2005 do izdaje prve sodbe, od tedaj dalje pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter ji povrniti 27,36 EUR materialnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2005 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu pa je še naložilo, da mora tožnici povrniti 2.330,61 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe. Sklicuje se na zmotno uporabo materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo prve sodbe. Meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ne bi smela nižja od zahtevane, upoštevaje mnenje izvedenca medicinske stroke. Tožnica se je zaradi obveznosti v službi odpovedala bolniškemu staležu. V službi in še nekaj ur po njej je trpela večje bolečine, splošno slabost, oslabelost telesa in nelagodje, zato je morala več dni po službi počivati, doma pa ni mogla normalno opravljati domačih opravil. Tudi odškodnino za strah je sodišče pretirano znižalo. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je primarni strah pri tožnici trajal 48 ur, česar sodišče ni upoštevalo. Tožnica poudarja, da toženec živi v sosednji hiši, torej v njeni neposredni bližini. Tožnica se niti doma ni več počutila varno, saj je bila toženčeva grožnja, da jo bo ubil, resna, toženec pa jo je podkrepil tudi s fizičnim napadom. Tožničin strah se je zaradi slabih izkušenj s tožencem močno povečal vsakič, ko je morala zapustiti hišo. Toženec je namreč že v preteklosti napadel tožničinega moža s sekiro. Tožnica je učiteljica, za katero sta pomembna čast in dobro ime, ki ju mora uživati pred krajani in pred učenci. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo, da jo je toženec zmerjal s prasico in ji grozil, da jo bo ubil. Ni pa upoštevalo, da je tožnica trpela duševne bolečine tudi zato, ker jo je toženec pred pričami udaril z nosilcem prtljažnika po zadnjici. Tožnica se je zato počutila še bolj osramočeno in ponižano. K. je majhen kraj, dogodek ni ostal skrit, o njem se je govorilo in ljudje so tožnico precej spraševali o neljubem dogodku, kar vse je povečevalo njene duševne bolečine. Tožničin odškodninski zahtevek iz tega naslova nikakor ni bil pretiran, upoštevaje sodno prakso.

4. Toženec se v svoji pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Izvedenka je zapisala, da je bil toženec v času škodnega dogodka nerazsoden. Odločitev sodišča, da je bil toženec prehodno razsoden, je povsem arbitrarna in nima podlage v listinah. Sodišče nima potrebnega strokovnega znanja za takšen zaključek, medtem ko izvedenka ni podala novega mnenja o tem, ali bi začasno prenehanje bolnišničnega zdravljenja lahko vplivalo na toženčevo razsodnost. Glede višine prisojene odškodnine se toženec sklicuje na svojo vlogo. Tožnica ne vtožuje telesnih bolečin. Nesprejemljiv je zaključek, da naj bi tožnica čutila telesne bolečine. Izvedenec je namreč spregledal dejstvo, da je še istega dne, samo nekaj minut po spornem dogodku, šla na poroko in tam veseljačila, domov pa se je vrnila šele po 19.00 uri. Niti en dan ni bila v bolniškem staležu, v službo in domov je hodila peš. Zatrjevanega hematoma na zadnji plati ni videl nihče, niti ni bil fotografiran. Tudi mnenje izvedenca o tem je splošno in se opira le na subjektivno oceno ter tožničino izpoved. Če bi tožnica res utrpela primarni strah, iz hiše ne bi več šla. V mnenju je zapisano, da se hitro razburi. Glede na to je sama izzvala incident, saj je toženca provocirala, čeprav je vedela, da je duševni bolnik.

5. Tožnica ni odgovorila na toženčevo pritožbo, medtem ko toženec v dogovoru s tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da so tožničine pritožbene trditve neizkazane in v nasprotju z izvedenskim mnenjem.

6. Tožničina pritožba ni utemeljena, toženčeva pritožba pa je delno utemeljena.

O podlagi odškodninske odgovornosti:

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec v času škodnega dogodka prehodno nerazsoden – in ne prehodno razsoden, kot si očitno zmotno razlaga pritožba. Takšna ugotovitev tudi ne nasprotuje mnenju izvedenke, ki ga izpostavlja pritožba. Sicer pa je vprašanje, ali je bil povzročitelj škode razsoden ali nerazsoden oziroma prehodno nerazsoden, vedno pravno vprašanje, kar pomeni, da mora nanj odgovoriti sodišče in ne izvedenec. Glede na naravo toženčeve duševne motnje, kot jo je sodišču predstavila izvedenka, ne more biti nobenega dvoma o tem, da toženec ni stalno oziroma ves čas nerazsoden. Toženec se namreč samo v določenih okoliščinah, ki pri njem povzročijo emocionalno napetost, prekomerno razburi, tako da ni več sposoben imeti samega sebe v oblasti in izgubi stik z realnostjo. Sodišče prve stopnje je torej pravilno sklepalo, da je toženec obravnavano škodo povzročil v stanju prehodne nerazsodnosti, ki je sledila njegovemu prepiru s tožnico.

8. Po drugem odstavku 136. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je tisti, ki drugemu povzroči škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. Ta dokaz tožencu očitno ni uspel. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe je toženec manj kot leto dni pred obravnavanim škodnim dogodkom kljub opozorilom zdravnikov zavrnil ponujeno bolnišnično zdravljenje, njegovo zdravstveno stanje pa se nato do škodnega dogodka ni spremenilo (izboljšalo). Odveč je pritožbeni očitek, da izvedenka ni podala novega mnenja o tem, ali je zavrnitev bolnišničnega zdravljenja vplivala na toženčevo razsodnost, saj toženec ni predlagal dopolnitve dokazovanja z izvedenko. Potemtakem ni podlage za izključitev toženčeve odškodninske odgovornosti. Izvedeni dokazi niso potrdili niti toženčeve teze, da naj bi ga k napadu izzvala sama tožnica z neprimernimi opazkami o njegovi bolezni. Pritožba se zato neutemeljeno zavzema za uporabo pravila o deljeni odškodninski odgovornosti.

O višini odškodnine:

9. Tožnica je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje poleg nepremoženjske škode zaradi obravnavanega škodnega dogodka utrpela tudi premoženjsko škodo. Za stroške v zvezi z zdravljenjem, ki jih je izkazala s predloženimi računi, ji toženec po prvem odstavku 174. člena OZ dolguje skupaj 27,36 EUR. Prisojena odškodnina iz tega naslova v pritožbenem postopku ni sporna. Pač pa obe pravdni stranki nasprotujeta odločitvi o tožničini nepremoženjski škodi.

10. Sodišče prve stopnje je tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 600,00 EUR, za strah 700,00 EUR in za duševne bolečine zaradi razžalitve še 250,00 EUR. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je takšna odškodnina za prvi dve postavki previsoka, za zadnjo pa prenizka.

11. Tožničin primer glede na naravo in težo poškodbe ter njene posledice sodi med zelo lahke škodne primere. Poškodba (udarnina), ki ji jo je prizadejal toženec, je bila zgolj površinska, njeno zdravljenje pa kratkotrajno in enostavno. Glede na ugotovljene nevšečnosti ter stopnjo in trajanje prestanih telesnih bolečin, kot so opisane v mnenju izvedenca medicinske stroke in povzete v prvi sodbi, bi pravična odškodnina za to tožničino škodo znašala 400,00 EUR. Tožnica je bila kljub poškodbi sposobna za delo. Zgolj dejstvo, da je morala zaradi bolečin po službi več dni počivati, ne more opravičiti višje odškodnine. Subjektivne lastnosti oškodovanca se namreč pri odmeri odškodnine lahko upoštevajo le v razumnih mejah. Z še nižjo odškodnino, za katero se zavzema toženec, pa ne bi bilo mogoče doseči njenega namena. Čeprav je tožnica kljub poškodbi hodila na delo, je svoje delovne obveznosti opravljala le z bolečinami. Sodišče prve stopnje je tožničino izpoved preverilo z izvedencem medicinske stroke. Odveč je zato toženčev pritožbeni dvom o obstoju poškodbe. Ta je zabeležena v tožničini zdravstveni dokumentaciji, poleg tega pa je splošno znano, da je posledica udarca nastanek hematoma. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da bi poškodba morala biti fotografirana. Za takšno zavarovanje dokazov ni bilo nobene potrebe, saj so dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna. Brez podlage je tudi toženčevo nasprotovanje ugotovitvam in mnenju izvedenca medicinske stroke glede stopnje in trajanja tožničinih bolečin. Toženčeva trditev, da naj bi tožnica istega dne po poškodbi na poroki več ur veseljačila, je namreč ostala nedokazana. Končno je protispisna tudi toženčeva pritožbena trditev, da tožnica odškodnine za telesne bolečine sploh ni zahtevala.

12. Brez dvoma se je tožnica zaradi toženčevega napada močno ustrašila, sploh ker ji je toženec tudi grozil z ubojem. Povsem razumljivo je, da se tožnica, kot poudarja v pritožbi, ni več počutila varno niti v svoji hiši. Toženec je namreč v preteklosti že napadel tožničinega moža s sekiro, česar ne zanika. Tožničin strah pa je še stopnjevalo dejstvo, da sta pravdni stranki soseda in da je tožnica prisiljena hoditi mimo toženčeve hiše. V zvezi s tem je neumestna toženčeva pritožbena trditev, da tožnica, če bi jo res bilo strah, ne bi šla več iz hiše. Čeprav je najbolj intenziven primarni strah po napadu popustil, pa je vendarle za dalj časa porušil tožničino duševno ravnovesje, saj so bila tožnici, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, predpisana tudi pomirjevala. Pač pa tožnica ni upravičena do odškodnine za zatrjevani sekundarni strah. Objektivnih razlogov zanj glede na naravo in težo poškodbe ni bilo. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pravična odškodnina za prestani primarni strah po presoji pritožbenega sodišča znaša 500,00 EUR. Višja zahtevana odškodnina bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

13. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo vseh ugotovljenih okoliščin primera. Premajhno težo je pripisalo dejstvu, da je toženec tožnico s prostaškim izrazom žalil v navzočnosti tretjih oseb in da je bilo posebej ponižujoče tudi mesto udarca, ki ji ga je prizadejal. Teža posega in njegovih posledic je bila toliko hujša, ker tožničin poklic terja primerno avtoriteto in ker v kraju, kjer pravdni stranki živita, obravnavanega dogodka ni bilo mogoče prikriti. Tožnici je zato povsem verjeti, da so bile njene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti intenzivnejše in dolgotrajnejše, kot je ocenilo sodišče prve stopnje. Končno se tožnica utemeljeno sklicuje tudi na sodno prakso v podobnih primerih. Po presoji pritožbenega sodišča je zato upravičena do celotne zahtevane odškodnine v višini 500,00 EUR. Samo s takšno odškodnino bo mogoče doseči tožničino zadoščenje, kar je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

14. V navedenem obsegu je sodišče druge stopnje odločitev o višini odškodnine na podlagi obeh pritožb spremenilo tako, da celotna prisojena odškodnina za tožničino nepremoženjsko škodo znaša skupaj 1.400,00 EUR. Pri tem je upoštevalo obe temeljni načeli za odmero odškodnine iz 179. in 182. člena OZ, namreč načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti.

O zamudnih obrestih:

15. Tožnici v skladu s prvim odstavkom 378. člena OZ od prisojene odškodnine pripadajo tudi zamudne obresti. Od zneska, ki prestavlja premoženjsko škodo (27,36 EUR), tečejo zakonske zamudne obresti v skladu s 165. členom OZ že od njihovega nastanka, torej od plačila stroškov v zvezi s tožničinim zdravljenjem. Sodišče prve stopnje jih je tožnici pravilno prisodilo od 10.11.2005 dalje. Od zneska, ki predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, pa toženec v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ dolguje zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje, torej od 16.7.2008. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč tožnica prvič terjala toženca za plačilo šele s tožbo. Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti(1) je za neposlovne obveznosti ukinil temeljno obrestno mero. Tožnica, ki bi bila za celotno navedeno obdobje upravičena do zamudnih obresti po predpisani obrestni meri, tega v svojem tožbenem predlogu ni upoštevala. Sodišče pa ji zaradi vezanosti na tožbeni zahtevek višjih (zakonskih) zamudnih obresti tudi za čas pred izdajo prve sodbe ni smelo prisoditi (prvi odstavek 2. člena ZPP).

Sklepno:

16. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Materialno pravo je deloma zmotno uporabilo le pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. V tem delu je sodišče druge stopnje ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ustrezno spremenilo prvo sodbo. Obenem je odpravilo tudi procesno kršitev (prvi odstavek 354. člena ZPP), ki se je sodišču prve stopnje primerila v odločitvi o začetku teka zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. V izreku sodbe je namreč te obresti tožnici prisodilo že od škodnega dogodka dalje namesto od vložitve tožbe, kot je sicer pravilno pojasnilo v razlogih sodbe. Drugih procesnih kršitev, ki bi terjale predlagano razveljavitev sodbe, v postopku na prvi stopnji ni bilo. Tožničina pritožba se je glede na spremenjeno odmero višine odškodnine izkazala za neutemeljeno, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP.

O stroških postopka:

17. Sprememba sodbe je po drugem odstavku 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Pravdni stranki odmeri stroškov, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, v pritožbah nista oporekali. Upoštevaje spremenjeni uspeh v pravdi (tožnica 66,5 %, toženec 33,5 %), bi moral toženec povrniti tožnici 3.709,90 EUR, tožnica pa tožencu 1.558,32 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 2.151,58 EUR, ki jih toženec dolguje tožnici na račun stroškov prvostopenjskega postopka. To pomeni, da je toženčeva stroškovna obveznost zdaj za 179,03 EUR nižja od prvotne.

18. Tožnica je s svojo pritožbo propadla, medtem ko je bil toženčev pritožbeni uspeh neznaten, zato pravdni stranki do vračila svojih pritožbenih stroškov nista upravičeni (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 56/03 do 1/10