Jedro

Gre za obveznost, ki izhaja iz podjetniške dejavnosti, zato so kriteriji presoje obstoja predmetnega ugovornega razloga strožji. Zgolj okoliščina, da dolžnik ni izpeljal pravnega posla, glede katerega sta bili stranki v pravnem razmerju, ne more biti okoliščina, zaradi katere bi bilo potrebno upnikovemu ugovoru zoper odpust obveznosti ugoditi. V nasprotnem primeru bi bil odpust obveznosti pri takem dolžniku vselej izključen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom v izpodbijanem delu (1. točka izreka) odločilo, da se ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 10. 12. 2013 vložil upnik B., d. o. o., zavrne.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa iz razloga absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor navedenega upnika zoper odpust obveznosti, ker je presodilo, da v tem primeru niso podane okoliščine iz 4. točke 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, saj dolžniku ni mogoče očitati, da je v zadnjih treh letih pred uvedbo stečajnega postopka prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Sodišče je ugotovilo, da sta bila dolžnik in upnik v poslovnem razmerju zaradi dobave mobilnih GSM aparatov, da je upnik dolžniku v letu 2012 na podlagi izstavljenih predračunov nakazal skupni znesek 70.310,00 EUR, ki je predstavljal avans za dobavo omenjenih aparatov, da je bil posel med upnikom in dolžnikom opravljen v okviru gospodarske dejavnosti - dolžnik je nastopal kot samostojni podjetnik, da dolžnik naročenih in plačanih mobilnih telefonov upniku ni dobavil, dolžnik je denar nakazal v tujino na račun poslovnega partnerja, za katerega je kasneje ugotovil, da denarja ni nakazal naprej za nakup dogovorjenih aparatov, da je dolžnik sprožil sodne postopke za izterjavo tega zneska, končno pa, da dolžniku ni mogoče očitati storitve kaznivega dejanja goljufije ter da se pri poslu ni okoristil. Upoštevalo je tudi okoliščine na upnikovi strani.

6. Upnik v obširni pritožbi poudarja dva pritožbena razloga: 1. absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 2. zmotna uporaba materialnega prava.

7. Absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Odločilna dejstva niso prav vsa dejstva in okoliščine konkretnega pravnega posla. Pravno pomembna dejstva so le tista, ki jih kot take opredeljuje materialno pravo. Tega določa 4. točka 399. člena ZFPPIPP, po kateri odpust obveznosti ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo stečajnega postopka prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti.

8. Upnik v pritožbi navaja, da je dolžnik zlorabil postopek osebnega stečaja zaradi odpusta obveznosti, zato bi moralo sodišče določbo 4. točke 399. člena ZFPPIPP razlagati upniku v korist in zavrniti odpust obveznosti. Upnik izpostavlja, da je dolžnik posloval kot samostojni podjetnik, ki za svoje obveznosti odgovarja z vsem premoženjem (prim. prvi odstavek 7. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). To je bila okoliščina, ki je bila za upnika v času sklepanja posla pomembna. Višje sodišče v tem delu upniku sicer pritrjuje, vendar pa dodaja naslednje. Do odpusta obveznosti privede uspešen zaključek postopka odpusta obveznosti, ki se ga izvede znotraj postopka osebnega stečaja. Postopek osebnega stečaja pa se izvede tudi nad samostojnim podjetnikom, zato je odpust obveznosti dopusten tudi v primeru, ko gre za obveznosti, ki jih dolžnik prevzema kot samostojni podjetnik v okviru podjetniške dejavnosti (prim. 381. in 397. člen ZFPPIPP). Tudi to je okoliščina, s katero mora upnik računati, ko posluje s samostojnim podjetnikom.

9. Po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejstva, da gre v tej zadevi za obveznost, ki izhaja iz podjetniške dejavnosti, zato so kriteriji presoje obstoja predmetnega ugovornega razloga strožji. Tu gre namreč za obveznost, ki jo je dolžnik prevzel v okviru podjetniške dejavnosti (prim. 6. odstavek 3. člena ZGD-1), zato zgolj okoliščina, da dolžnik ni izpeljal pravnega posla, glede katerega sta bili stranki v pravnem razmerju, ne more biti okoliščina, zaradi katere bi bilo potrebno upnikovemu ugovoru zoper odpust obveznosti ugoditi. V nasprotnem primeru bi bil odpust obveznosti pri takem dolžniku vselej izključen.

10. Upnik tudi v pritožbi poudarja, da se sodišče ni opredelilo do bistvenih okoliščin primera, ki so (zgoščeno povedano) zlasti v tem, da je dolžnik v pravnem poslu ravnal lahkomiselno, malomarno, upnika ni zadosti zaščitil, ni zagotovil premoženja, ki bi v primeru neizpeljanega pravnega posla omogočilo, da bi upnik dobil povrnjen vplačan avans. Višje sodišče tega ne sprejema. Vse to je stvar pravnega posla (podjema), v katerem sta bili udeleženi obe stranki, in ne presega običajnega rizika ne(uspešno) izvedenega posla. Tudi ni mogoče sprejeti pritožbene navedbe, da je upnik v celoti preveril dolžnika. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je določen delež pri izgubi sredstev, do katerega je prišlo v zvezi z omenjenim poslom, pripisati tudi upniku. Višje sodišče ne sprejema argumentacije, da je upnik v fazi priprave na pravni posel dolžnika preveril, saj iz zaslišanja upnikovega zakonitega zastopnika izhaja, da je sicer bil seznanjen o relativno visokih osebnih dohodkih dolžnika, vedel je, da naj bi imel motor v vrednosti 10.000,00 EUR, vendar pa tudi, da dolžnik nima nepremičnin, predvsem pa, in ta okoliščina je pomembna, da dolžnik v zvezi s tovrstnim poslom še nima izkušenj - upnik je predhodno sodeloval z R. P., sicer sodelavcem stečajnega dolžnika. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da upnik razen osebne preverbe za uresničitev tega pravnega posla ni zahteval (niti imel) stvarnega jamstva. Pri presoji ugovornega razloga iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP so torej pomembne vse okoliščine posla, tudi vedenje upnika v zgoraj navedenem smislu, predvsem pa (normalno) tveganje, ki spremlja pravni posel, glede katerega se zatrjuje prevzemanje nesorazmernih obveznosti. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

11. V zvezi z ugovorom po 4. točki 399. člena ZFPPIPP so pravno pomembna tista dejstva, ki se nanašajo na samo prevzemanje obveznosti, ne pa tudi kasnejše dogajanje v zvezi z vračilom tako prevzetih obveznosti. Ni torej mogoče sprejeti pritožbenih navedb, da na odpust obveznosti vplivajo okoliščine v zvezi s kasnejšim komuniciranjem med deležniki, pozna reakcija dolžnika v zvezi z uveljavljanjem terjatve do nemškega partnerja, zatrjevana možnost dolžnika, da bi si kasneje, glede na višino plače, lahko pridobil finančna sredstva in obveznost (vsaj delno) že izpolnil. Vse to so okoliščine, ki jih bo lahko sodišče upoštevalo v okviru odločitve o ugovoru zoper trajanje preizkusnega obdobja (prim. četrti odstavek 400. člena ZFPPIPP) - o tem bo sodišče prve stopnje še odločalo (glede na odločitev v 2. točki izreka).

12. Upnik si prizadeva, da bi izkazal goljufiv namen dolžnika pri poslovanju v zvezi z njim, vendar pa višje sodišče opozarja, da je bila kazenska ovadba v zvezi s predmetnim poslom zavržena s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 22. 3. 2013. Iz sklepa izhaja, da ni bil podan utemeljen sum, da bi osumljeni (dolžnik) v zvezi z očitanim poslovanjem pri dobavi mobilnih aparatov storil kaznivo dejanje poslovne goljufije. Kot izhaja iz zadnjega odstavka obrazložitve sklepa, je bila kazenska ovadba zavržena ob pomanjkanju drugih dokazov, ki bi kazali na to, da je osumljeni morda vendarle ravnal z goljufivim namenom, pa tudi to, da je bil verjetno tudi sam žrtev „prevare“ s strani tam imenovane osebe. Upnik v pritožbi izpostavlja še davčni vidik po dolžniku izstavljenih računov, vendar pa je nepravilnost pri odmeri davka na dodano vrednost lahko le predmet davčnega inšpekcijskega postopka, v postopku odpusta obveznosti pa je upoštevno šele takrat, ko so podane okoliščine iz 2. točke 399. člena ZFPPIPP, kar pa v tem primeru niso.

13. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pravno pomembne pritožbene navedbe. Pritožba ni utemeljena, pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP in 2. točka 365. člena ZPP). Dolžnik je v odgovoru na pritožbo priglasil nadaljnje stroške, ker pa z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča, stroške odgovora krije sam.