Jedro

Le izjemoma je mogoče opredeliti kot relevanten prispevek k nastanku škode tudi oškodovančevo ravnanje, ki časovno ne sovpada s škodnim ravnanjem poškodovalca, če je ravnanje oškodovanca v vzročni povezanosti z okoliščinami, ki so determinirale ravnanje povzročitelja škode.

Izrek

Revizija glede premoženjske škode se zavrže, sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec (po pobotu medsebojnih odškodninskih terjatev) tožniku plačati 300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

2. Pritožbeno sodišče je, v zvezi s tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi, to sodbo spremenilo tako, da je toženec zavezan plačati tožniku, po pobotu medsebojnih odškodninskih terjatev, še znesek 580.000 SIT, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.

3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča glede zneska 1,055.000 SIT. Stališče revidenta je, da znaša njegov "soprispevek" le 10 % in ne 50 %, kot je bilo določeno v izpodbijani sodbi. Upoštevati bi bilo namreč treba, da je šlo za načrtni poskus umora. Sodišču tudi očita, da je premalo ocenilo tožnikove telesne bolečine in smrtni strah. Poleg tega naj bi bilo napačno odločeno o zamudnih obrestih. Glavna obravnava je bila namreč končana 3.6.2002, preden je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo načelno pravno mnenje o teku zamudnih obresti, sodba pa je bila izdana šele 16.8.2002 in tako tožnik ni mogel postaviti tožbenega zahtevka "v smeri sodne prakse, katera je bila sprejeta po končani glavni obravnavi".

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

5. Revizija v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo ni dovoljena, v zvezi z denarnim zadoščenjem pa je neutemeljena.

6.O (ne)dovoljenosti revizije: Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 1,000.000 SIT. Če se izpodbijana pravnomočna sodba nanaša na zahtevke z različno podlago, je treba pri odločanju o dovoljenosti revizije upoštevati tudi, kako se vrednost vsakega posameznega zahtevka odraža na vrednosti izpodbijanega dela sodbe (drugi odstavek 41. člena v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP). Zato ni dovoljena revizija v delu, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo (24.000 SIT). Z revizijo se namreč uveljavlja (v zvezi z deljeno odgovornostjo) nadaljnjih 40 % odškodnine za premoženjsko škodo, ki v celoti znaša 60.000 SIT.

7. O (ne)utemeljenosti revizije: Revidentovo stališče je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o deljeni odgovornosti, višini denarnega zadoščenja in zamudnih obrestih.

8. O deljeni odgovornosti: Sodišče je pri odločanju o deljeni odgovornosti pravdnih strank pravilno uporabilo določbe 192. in 205. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je glede na čas nastanka odškodninskega razmerja treba uporabiti pri odločanju o odškodnini (primerjaj določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

Prispevek oškodovanca k nastanku škode lahko predstavlja predpostavko za delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe. Ravnanje oškodovanca, ki ga je mogoče opredeliti kot relevanten prispevek k nastanku škode, mora vsebovati znake neskrbnosti in biti v relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ravnanje oškodovanca, ki predstavlja časovno oddaljen vzrok za škodno ravnanje odgovorne osebe, praviloma ne predstavlja relevantnega prispevka oškodovanca k nastanku škode, ki bi imel za posledico delno razbremenitev poškodovalčeve odgovornosti.

9. Le izjemoma pa je mogoče opredeliti kot relevanten prispevek k nastanku škode tudi oškodovančevo ravnanje, ki časovno ne sovpada s škodnim dejanjem poškodovalca, če je ravnanje oškodovanca v vzročni povezanosti z okoliščinami, ki so determinirale ravnanje povzročitelja škode.

10. Tožnikovo ravnanje v konkretnem primeru predstavlja relevanten prispevek k delni razbremenitvi toženčeve odgovornosti. Tožnikovo večletno maltretiranje toženca, ki se zaradi mišične distrofije ni mogel braniti, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje (na katere je revizijsko sodišče vezano) povzročilo pri tožencu patološko stanje ponižanosti in ogroženosti, zaradi katerega je bila bistveno okrnjena njegova sposobnost razumevanja posledic škodnega dejanja. Tožnik je tako odločilno prispeval k toženčevemu stanju, ki je determiniralo njegovo škodno ravnanje. Razbremenitev toženčeve odgovornosti je zato sorazmerna povečani verjetnosti nastanka škode zaradi tožnikovega ravnanja. S tem v zvezi ni pretirano stališče pritožbenega sodišča, da sta tožnik in toženec enako prispevala k nastanku škode.

11.O višini odškodnine: Pritožbeno sodišče je tožniku odmerilo primerno satisfakcijo. Če odmislimo zmanjšanje odškodnine zaradi deljene odgovornosti, znaša prisojeno denarno zadoščenje za telesne bolečine 500.000 SIT, za strah 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 250.000 SIT. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Pritožbeno sodišče je pravilno upoštevalo obe načeli in je glede na ugotovljene posledice tožnikovih poškodb (5., 6. in 7. stran sodbe pritožbenega sodišča) in ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih, pravilno odmerilo denarno zadoščenje.

12.O zamudnih obrestih: Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva sojenja dalje, ker je plačilo takšnih obresti tožnik zahteval v tožbi. V pravdnem postopku namreč sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

13. Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP. V odločitvi o zavrnitvi revizije je implicirana tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev revizijskih stroškov.