Jedro

Pravico do pritožbe je treba razumeti kot pravico, da se zadeva kot celota obravnava na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično višje nad sodiščem prve stopnje. Izjema velja v primeru, ko pravega sojenja na prvi stopnji dejansko ni bilo in se skozi oči objektivnega zunanjega opazovalca ustvari vtis, da zadeva kot celota ni bila obravnavana na dveh stopnjah sojenja. Dopolnitev postopka in sprememba dejanskega stanja bi lahko pomenila poseg v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe (oziroma dvostopenjskega sojenja) v primeru, ko bi z obravnavanjem določenih vprašanj, ki so samostojne in sklenjene pravne celote, višje sodišče ne samo spremenilo (dopolnilo) ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi sprejelo končno stališče o teh vprašanjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dejansko ozadje spora in tožbeni zahtevek**

1. Tožnica kot posojilojemalka in toženec kot posojilodajalec sta 18.4.2007 v obliki notarskega zapisa sklenila hipotekarno posojilno pogodbo, po besedilu katere je toženec tožnici posodil 120.000,00 EUR za obdobje enega meseca (kot premostitveno posojilo do pridobitve posojila od banke) brez obresti, v zavarovanje njegove terjatve pa je bila dogovorjena ustanovitev hipoteke na tožničini nepremičnini v Z. in zemljiškoknjižna zaznamba neposredne izvršljivosti pri njej.

2. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in neveljavnosti zaznambe, njene neposredne izvršljivosti pri zastavljeni nepremičnini v zemljiški knjigi ter izbris zaznambe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Trdila je, da je pogodba navidezna, česar sta se ob sklenitvi zavedali obe pogodbeni stranki; da toženec tožnici ni posodil nobenega denarja in taka sploh ni bila volja pogodbenikov, da pa je toženec to navidezno pogodbo zlorabil, saj je na njeni podlagi vložil predlog za izvršbo, ki mu je izvršilno sodišče ugodilo in izdalo sklep o izvršbi.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je tožničina zahtevka zavrnilo. Ugotovilo je, da pogodba ni navidezna, zato je ničnostni zahtevek neutemeljen (50. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), to pa pomeni, da ni podlage za izbris sporne zaznambe v zemljiški knjigi in je neutemeljena tudi izbrisna tožba (243. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Dejanska ugotovitev, ki je botrovala taki odločitvi je bila, da tožnica ni dokazala, da stranki ne bi imeli volje dejansko skleniti pogodbe z vsebino, ki izhaja iz notarskega zapisa, kajti (i) dokazni postopek je ovrgel njeno trditev, da toženec sploh ni razpolagal z vsoto, ki je bila predmet posojila, saj je sam dokazal ravno nasprotno, (ii) ni dokazala svoje trditve, da bi toženec podpisal potrdilo, da ji denarja v resnici ni izročil, (iii) ni dokazala, da bi bila njena izjava notarju ob sestavi notarskega zapisa, da je prejela denar, lažna.

4. Drugostopenjsko sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje dokaze ocenilo neprepričljivo. Zato je opravilo pritožbeno obravnavo in ponovilo izvedene dokaze: vpogledalo je listinske dokaze in zaslišalo priče in stranke; le namesto zaslišanja med postopkom umrle priče A. A. je prebralo zapisnik o njeni izpovedi v postopku pred sodiščem prve stopnje. In ključna ugotovitev pritožbenega sodišča je bila drugačna: da pravdni stranki nista imeli volje skleniti pogodbe z vsebino, v kateri je zapisana. Njegovi zaključki so bili, (i) da toženec ni razpolagal z denarjem, ki naj bi ga posodil tožnici, (ii) da podpisal potrdilo, da denarja ni izročil in (iii) da da je tožnica dokazala, da je bila njena izjava, da je prejela denar, dana notarju, lažna. Dejanski zaključki, ki so vodili v ključno ugotovitev, da ni bilo volje nobene od pravdnih za sklenitev posojilno hipotekarne pogodbe, so drugačni predvsem zaradi drugačne ocene personalnih dokazov. Rezultat navedenega je presoja drugostopenjskega sodišča, da je pogodba nična, izbrisna tožba pa zaradi tega prav tako utemeljena.

**Revizija toženca**

5. Toženec sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, poleg tega pa še 22. in 25. člena Ustave (kršitve enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in pritožbo tožnice zoper sodbo prvostopenjskega sodišča zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

6. Trdi, da mu je sodišče druge stopnje s tem, ko je drugače ugotovilo dejansko stanje in zato spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v njegovo škodo, odvzelo pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Meni, da bi morala biti v primeru, ko sodišče druge stopnje spremeni dejansko stanje in spremeni sodbo v škodo stranke, ki se ni pritožila, tej stranki dovoljena pritožba ali zagotovljena pravica v reviziji izpodbijati tudi dejansko stanje. Če ni, ima pravico do pritožbe zoper dejanske ugotovitve le ena od pravdnih strank, druga pa je za to pravico prikrajšana. Kot primerno rešitev opisanega procesnega problema ponudi rešitev iz 398. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki v identičnih procesnih položajih dopušča pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja na Vrhovno sodišče. Revident je prepričan, da sta v nasprotju z Ustavo določbi 333. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po kateri je dovoljeno s pritožbo izpodbijati le sodbo sodišča prve stopnje, in tretjega odstavka 371. člena, ki prepoveduje vložitev revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato predlaga Vrhovnemu sodišču, naj na podlagi določb 156. člena Ustave postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za oceno ustavnosti navedenih določb ZPP, samo pa naj obravnava tudi revizijske navedbe, ki so povezane z dejanskim stanjem.

7. Sicer pa uveljavlja še, da je pritožbeno sodišče kršilo procesna pravila. Tako ni upoštevalo zapisnika, ki ga je 4.4.2014 sestavil izvršitelj B. B. v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi sporne pogodbe, iz njega pa je razvidno, da je tožnica (tam dolžnica) pripoznala toženčevo (tam upnikovo) terjatev v višini 120.000 EUR, češ, da ga je toženec predložil prepozno. Slednje ne drži, za posledico pa je imelo nepravilnost izpodbijane sodbe: če bi sodišče upoštevalo zapisnik, pač ne bi moglo tožničine izpovedi oceniti za prepričljivejšo, ugoditi njeni pritožbi in spremeniti sodbe v njeno korist. Javna listina (notarski zapis) je močnejši dokaz, saj se domneva resničnost tistega, kar je v njej navedeno. Po drugi strani pa je pritožbeno sodišče upoštevalo sodbo kazenskega sodišča, ki je toženca oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja goljufije na tožničino škodo, a jo je upoštevalo v toženčevo škodo, tako, da oceno njegove izpovedi gradilo na primerjavi z izpovedjo, ki jo je podal v kazenskem postopku. Zaradi neskladnosti njegovih izpovedi v obeh postopkih je njegovo izpoved v pravdi ocenilo kot neprepričljivo. Pri tem je spregledalo bistveno: da je bil toženec v kazenskem postopku obdolženec in ni bil dolžan govoriti resnice, zaradi česar tam podana izpoved ne more imeti take moči kot izpoved, podana v pravdi. Zmotno je torej uporabilo pravila o oceni izvedenih dokazov, kar pomeni kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nazadnje trdi še, da je sodišče enako kršitev zagrešilo tudi, ko je v nasprotju z določbo 8. člena ZPP ocenilo dokaz v zvezi z vrednostjo tožničine nepremičnine. Ugotovilo je namreč, da naj bi bila vredna le 90.000,00 EUR, torej manj od posojila, pri tem pa ni upoštevalo, da je bila ta vrednost ugotovljena v izvršilnem postopku nekaj let po sklenitvi sporne pogodbe, pri čemer je splošno znano, da so bile cene nepremičnin v času sklenitve pogodbe zelo visoke, nato pa so zaradi gospodarske krize občutno padle.

8. Tožnica na revizijo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

**O uveljavljanih procesnih kršitvah**

10. O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila ZPP, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.

**O spremembi sodbe sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku zaradi spremembe dejanskega stanja, ki je posledica drugačne ocene dokazov**

11. Do uveljavitve novele D je ZPP v 362. členu določal, da sodišče druge stopnje praviloma odloča o pritožbi brez obravnave; če pa senat pritožbenega sodišča spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja že izvedene dokaze ponoviti pred sodiščem druge stopnje, razpiše obravnavo pred sodiščem druge stopnje. Sodišče druge stopnje torej ni smelo izvajati dokazov, ki jih ni izvedlo že sodišče prve stopnje in ne ocenjevati dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje sicer izvedlo, a jih ni ocenilo.1 V takih primerih je moralo sodbo prve stopnje razveljaviti. Lahko pa je ponovilo in drugače od sodišča prve stopnje ocenilo že izvedene dokaze ter spremenilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Pravica do pritožbe (22. člen Ustave) se je razlagala široko: pritožbi je moral biti podvržen, poleg materialnega prava, vsak dejanski zaključek, na katerega je bilo uporabljeno materialno pravo.

12. Novela ZPP-D je v 347. členu v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja uvedla obligatorno pritožbeno obravnavo vselej, kadar je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov, ugotoviti dejstva, ki so jih stranke sicer na prvi stopnji navajale, a jih sodišče ni ugotavljalo, izvesti dokaze, ki so jih stranke pred prvostopenjskim sodiščem predlagale, pa niso bili izvedeni, ter dokaze v zvezi z dejstvi, ki so jih stranke podale v okviru dovoljenih pritožbenih novot.2 Zato je v 358. členu določeno, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in mu zadeve ne vrne v novo sojenje med drugim tudi takrat, ko ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje oziroma kadar odpravi kršitve v zvezi z nepravilno ali nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem (347. in 355. člen).

13. Povedano drugače: pred novelo ZPP-D, ki je vpeljala nekatere pomembne spremembe v pritožbenem postopku, je bila priznana visoka raven varstva pravice do pritožbe glede spodnje premise odločanja. Po prejšnji ureditvi je veljalo, da lahko pritožbeno sodišče odloča samo na podlagi dejstvenega in dokaznega procesnega gradiva, ki je bilo predmet obravnavanja pred sodiščem prve stopnje.3 Z novelo D spremenjena določba 355. člena ZPP je dala drugostopenjskemu sodišču glede ugotavljanja dejanskega stanja široka pooblastila in le izjemoma dovoljuje razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Razlog za to je spremenjen pogled na pravico do pritožbe, ki ne izhaja več iz neuravnoteženega pojmovanja dejstev in prava.4 Pravico do pritožbe je treba razumeti kot pravico, da se zadeva kot celota obravnava na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično višje nad sodiščem prve stopnje. Izjema velja v primeru, ko pravega sojenja na prvi stopnji dejansko ni bilo in se skozi oči objektivnega zunanjega opazovalca ustvari vtis, da zadeva kot celota ni bila obravnavana na dveh stopnjah sojenja.5 Dopolnitev postopka in sprememba dejanskega stanja bi lahko pomenila poseg v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe (oziroma dvostopenjskega sojenja) v primeru, ko bi z obravnavanjem določenih vprašanj, ki so samostojne in sklenjene pravne celote,6 višje sodišče ne samo spremenilo (dopolnilo) ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi sprejelo končno stališče o teh vprašanjih. O bistvenih vprašanjih utemeljenosti zahtevka, ki tvorijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, bi se tako prvič izreklo šele pritožbeno sodišče. V teh primerih se je treba po mnenju teorije z uporabo tehnik, ki se uporabljajo pri ustavnopravni presoji (Schumannova formula in test sorazmernosti), vprašati, kaj je jedro pravice do pritožbe oziroma kaj bi od njega še ostalo, če bi višje sodišče uporabilo pooblastilo iz 355. člena ZPP.7 Ključno je torej odgovoriti na vprašanje, ali bi bil tak poseg v pravico do pritožbe (25. člen Ustave) še sorazmeren pospešitvi in ekonomičnosti postopka ter učinkovitosti pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Če je odgovor nikalen, mora višje sodišče razveljaviti prvostopenjsko sodbo in zaradi varstva pravice do pritožbe prepustiti presojo prvostopenjskemu sodišču. 14. Novela ZPP-E, ki velja od 14.9.2017, v tako ureditev ni posegla.

15. Iz spremenjenih dejanskih ugotovitev lahko izhaja pravna posledica, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje; pritožbeno sodišče v takem primeru sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Lahko pa sprememba dejanskega stanja terja drugačno odločitev. Če jo s spremembo prvostopenjske sodbe izreče drugostopenjsko sodišče, ni izključeno, da s tem res poseže v pravico do pritožbe stranke, ki ji je bila prvotna odločitev v korist, saj pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje ni. Kdaj je taka omejitev pravice do pritožbe nedopustna, je bilo pojasnjeno zgoraj.

16. Vendar pa obravnavani primer ni tak. Že ureditev pred uveljavitvijo novele ZPP-D je omogočala spremembo dejanskega stanja in na tej podlagi spremembo sodbe. Za obravnavani primer je bistveno, da sprememba sodbe sodišča prve stopnje zaradi spremenjenega dejanskega stanja, ki je posledica drugačne ocene na pritožbeni obravnavi ponovljenih dokazov, že tedaj ni veljala za poseg v pravico do pritožbe. Še toliko manj torej po uveljavitvi ZPP-D, ko je sprememba sodbe lahko posledica spremembe dejanskega stanja iz bistveno širših razlogov.

17. Pritožbeno sodišče v toženčevo pravico do pritožbe torej ni poseglo (je ni omejilo). Primerjava s kazenskim postopkom je neprimerna. Opis kaznivega dejanja, ki vsebuje bistvene dejanske ugotovitve, namreč postane del izreka sodbe.

**O ostalih zatrjevanih procesnih kršitvah**

18. Neutemeljen je revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče kršilo določbo šestega odstavka 348. člena ZPP, ker ni upoštevalo zapisnika izvršitelja B. B. z dne 4.4.2014, ki ga je toženec priložil prvi reviziji, kar pomeni, da je bilo drugostopenjskemu sodišču predloženo pred pritožbeno obravnavo. Nova dejstva in dokaze zanje lahko stranke predlagajo najpozneje v pritožbi, pritožbeno sodišče pa jih upošteva pod predpostavkami iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Pri tem gre lahko le za dejstva, ki so zajeta s časovnimi mejami pravnomočnosti.

19. Nadalje ne drži, da je dokazna ocena pritožbenega sodišče pomanjkljiva in nasprotna določbi 8. člena ZPP, ker je kazensko sodišče toženca oprostilo, saj ni našlo dokazov o tem, da bi bila pogodba navidezna. Pravdno sodišče druge stopnje je vsak dokaz posebej in nato vse dokaze skupaj ocenilo skrbno, življenjsko logično in prepričljivo; njegova ocena ima vse kvalitete, ki jih terja 8. člen ZPP. Njen rezultat je ugotovitev, da je bila pogodba navidezna. Okoliščina, da v kazenskem postopku dokaz o tem ni uspel, ni pokazatelj pomanjkljive dokazne ocene v tem postopku. Na oprostilno kazensko sodbo pa pravdno sodišče ni vezano.

20. Nič ni narobe, če je drugostopenjsko sodišče verodostojnost toženčeve izpovedi v tej pravdi ugotavljalo (med drugim tudi) tako, da jo je primerjalo z izpovedjo, ki jo je podal v kazenskem postopku oziroma v preiskavi in če je zaradi ugotovljenih neskladij dokaz z zaslišanjem toženca ocenilo za neprepričljiv. Res je sicer, da toženec v kazenskem postopku, v katerem je imel položaj osumljenca oziroma obdolženca, ni bil dolžan govoriti resnice. To pomeni, da ga zaradi lažne izpovedi ne morejo doleteti sankcije. Enako velja v pravdnem postopku. Ne pomeni pa, da ne more imeti vpliva na oceno verodostojnosti izpovedi.

21. Trditve o vrednosti nepremičnine so dejanskega značaja in ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

**O zmotni uporabi materialnega prava**

22. Vrhovno sodišče na noben revizijski razlog ne pazi po uradni dolžnosti; izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člen ZPP).

23. Zmotna uporaba materialnega prava je po določbi 341. člena ZPP podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Take kršitve toženec ne zatrjuje. Dejstvo, da je bila sodba, izdana na podlagi pravilno izbranega in uporabljenega materialnega predpisa zanj neugodna, ker so sprejeto odločitev terjale dejanske ugotovitve, pa ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 339. člena ZPP).

**Odločitev o reviziji**

24. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

1 Glej na primer sklep VIII Ips 114/2001 (jedro: »Revizijsko sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je ena od ustavno zagotovljenih pravic strank (22. člena Ustave Republike Slovenije) tudi pravica, da sodišče strankine trditve obravnava in jih ovrednoti, kar je tudi razlog, zaradi katerega revizijsko sodišče sprejema revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče je v izpodbijani sodbi, ne da bi razpisalo obravnavo (drugi odstavek 362. člena ZPP-77), spremenilo ali celo popolnoma na novo ugotavljalo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je s tem kršilo določbe pravdnega postopka iz četrte točke 373. člena ZPP-77.«) 2 Pritožbena obravnava je obligatorna tudi, ko je treba sanirati bistvene kršitve določb postopka, ki jih je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. 3 Glej J. Zobec, v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (3. knjiga), Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 448-458. 4 Podrobneje o tem A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 405 do 408. 5 Glej A. Galič, Zakon o pravdnem postopku (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6. dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2017, stran 52. 6 J. Zobec, ibidem, navaja primer, ko je prvostopenjsko sodišče zmotno ugodilo ugovoru zastaranja in zato terjatve, ki je predmet zahtevka, vsebinsko sploh ni obravnavalo, in primer, ko je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da zahtevek po podlagi ni utemeljen in zato ni ugotavljalo višine škode. 7 J. Zobec, ibidem.