Jedro

Prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, zgrešeno izostanku pravnega pouka o uporabi svojega jezika oziroma jezika, ki ga je osumljenka v času pridobivanja te izjave razumela, pripisuje relativno kršitev določbe četrtega odstavka člena 148. člena ZKP, ki pa naj ne bi vplivala na obdolženkino pravico do učinkovite obrambe, sklicujoč se na sodno prakso VS RS v podobnih in primerljivih zadevah še pred izdajo odločbe VS RS opr. št. I Ips 54257/2012 z dne 7. 11. 2019, ki je zaostrila in natančneje postavila standarde glede pravice do uporabe svojega jezika v postopku, oziroma jezika, ki ga tisti, ki se v postopku znajde, dobro razume.

Pritožba ima zato prav, ko ob tem, da je obdolženka Poljakinja, ki že več let živi v Hrvaški in ta jezik dobro obvlada, opozarja, da v dosedanjem postopku sploh ni bila ugotovljena raven obdolženkinega znanja slovenskega jezika v fazi sestave spornega uradnega zaznamka z dne 21. 10. 2017, prav tako ni bilo ugotovljeno, v katerem jeziku je sploh potekal razgovor med njo in policistom. Strinjati se je s pritožbo tudi v delu, da presoja preiskovalne sodnice o tem, da je obdolženka govorila slovensko in razumela hrvaško, ob prej ugotovljeni okoliščini izostanka potrebnega pravnega pouka o pravici do tolmačenja ne prepriča in da v nobenem primeru ne sanira pomanjkljivosti pri pridobivanju njene izjave dne 21. 10. 2017, saj si drugače tudi ni razlagati nadaljnje procesne odločitve prvega sodišča, ko je že na naslednji narok za zaslišanje obdolženke, ko je po opozorilu obdolženkine zagovornice ugotovilo, da obdolženka govori in razume hrvaško, povabilo tolmačko za hrvaški jezik, kar potrjuje pritožbene navedbe, da obdolženka ni dovolj dobro obvladala jezika, v katerem je tekla komunikacija med njo in policistom dne 21. 10. 2017, ko je podala izjavo kot osumljenka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se uradni zaznamek Policije - Policijske uprave Celje (Sektor kriminalistične policije) z dne 21. 10. 2017 (list. št. 16 do 17) o izjavi osumljenke A. K. izloči iz spisovnega gradiva in se zapre v poseben ovitek in shrani ločeno od drugih spisov in ga ni mogoče pregledovati in tudi ne uporabiti v kazenskem postopku, razen v primerih iz četrtega odstavka člena 83 ZKP.

Obrazložitev

1. Preiskovalna sodnica sodišča prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog takratne obdolženkine zagovornice za izločitev uradnega zaznamka o izjavi osumljenke organom odkrivanja dne 21. 10. 2017 iz spisovnega gradiva, zavrnila.

2. Taki odločitvi nasprotuje obdolženka po vloženi pritožbi s strani svoje takratne zagovornice z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlaga, da se izpodbijani sklep tako spremeni, da se predlogu obdolženke za izločitev uradnega zaznamka na list. št. 16 - 17 ugodi in se ga iz spisovnega gradiva izloči, podredno pa, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhaja pritožbeno neproblematizirana ugotovitev prvega sodišča, da je obdolženka podala na Policijski upravi Celje - Sektor kriminalistične policije dne 21. 10. 2017 izjavo kot osumljenka in ob tem prejela s strani organov odkrivanja pravni pouk o tem (-) da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali pa krivdo priznati, (-) da ima pravico do zagovornika, ki si ga lahko svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju in (-) da se bo lahko vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo. Iz tega uradnega zaznamka (list. št. 16 - 17) pa glede na to, da je obdolženka državljanka Poljske in da že dlje časa živi v sosednji Hrvaški, ne izhaja zapis o prejemu pravnega pouka glede obdolženkine pravice uporabljati jezik v postopku v skladu z določbami člena 8 ZKP.

5. Prvo sodišče je kljub tako ugotovljeni pomanjkljivosti pri pridobivanju izjave osumljenke odločilo, da se predlogu za izločitev navedenega uradnega zaznamka ne ugodi. Svojo odločitev je pojasnilo s tem, da je postopek v fazi preiskave pokazal, da obdolženka razume slovenski jezik, govori pa hrvaško, saj se je na ta način sporazumevala s poslujočim policistom, na enak način pa je potekala tudi ustna komunikacija med njo in preiskovalno sodnico, kar naj bi izkazoval tudi uradni zaznamek le-te na list. št. 32. Take ugotovitve pa po prepričanju prvega sodišča, sklicujoč se na sodno prakso VS RS glede pravice do uporabe svojega jezika v kazenskem postopku omogočajo zaključek, da tudi ta, sicer relativna kršitev postopka v predkazenskem postopku glede izostanka pravnega pouka o pravici uporabljati svoj jezik ob izjavi osumljenke ni vplivala na njeno zmožnost učinkovite obrambe, čeprav ji je v nadaljevanju postopka sodišče zagotovilo navzočnost tolmačke za hrvaški jezik. Kot neobrazloženo pa je še zavrnilo očitke, da je bila navedena izjava pridobljena s strani organov odkrivanja le dan po dogodku, zato naj bi bilo takšno njihovo poslovanje nesprejemljivo in nečloveško.

6. Pritožba s poudarjanjem, (-) da je obdolženka Poljakinja, ki slovenskega jezika ne razume, obvlada pa hrvaški jezik, da ji pred razgovorom s policistom ni bilo pojasnjeno, da ima pravico do tolmača, (-) pa tudi sicer zaradi travmatične izkušnje dan pred tem ni bila sposobna preverjati ustreznost zapisane vsebine na uradnem zaznamku, iz katerega tudi ne izhaja, v katerem jeziku je sploh bil opravljen razgovor, uveljavlja ne le kršitev določbe četrtega odstavka člena 148 ZKP, temveč tudi tretjega odstavka člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in take pritožbene navedbe so utemeljene.

7. Nobenega dvoma ni, da je pravica do uporabe svojega jezika oziroma jezika, ki ga tisti, ki se znajde v katerikoli fazi predkazenskega ali kazenskega postopka, ena izmed temeljnih kavtel poštenega postopka, uzakonjena v določbah členov 7 in 8 ter četrtem odstavku člena 148 ZKP, kot taka pa je zagotovljena tudi v tretjem odstavku člena 6 EKČP. Iz poročil nekaterih odločb ESČP v primerljivih zadevah prav tako izhaja, da le tolmačenje v jeziku, ki ga obdolženec dovolj dobro razume, pomeni uresničevanje njegove pravice do učinkovite obrambe, iz člena 8 ZKP pa izrecno izhaja, da mora biti obdolženec vselej poučen o pravici, da uporablja svoj jezik v postopku, tak pravni pouk osumljenca ali obdolženca pa mora biti vselej zabeležen v zapisniku o pridobivanju njegovega izjave. Opustitev takega obvestila ali pomanjkanje zapisa o njem ali o izjavi pa privede do bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP. Navedeno pomeni, da morajo prav vsi organi, ki so vključeni v postopek, torej tudi organi odkrivanja ugotoviti, ali tisti, od katerega se izjava pridobiva, zna dovolj dobro jezik postopka, v katerem postopek teče, ta skrbnost, pa je potrebna še zlasti v primerih, če obdolženec ni državljan ali rezident države, v kateri se postopek vodi.

8. Prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, zgrešeno izostanku pravnega pouka o uporabi svojega jezika oziroma jezika, ki ga je osumljenka v času pridobivanja te izjave razumela, pripisuje relativno kršitev določbe četrtega odstavka člena 148. člena ZKP, ki pa naj ne bi vplivala na obdolženkino pravico do učinkovite obrambe, sklicujoč se na sodno prakso VS RS v podobnih in primerljivih zadevah še pred izdajo odločbe VS RS opr. št. I Ips 54257/2012 z dne 7. 11. 2019, ki je zaostrila in natančneje postavila standarde glede pravice do uporabe svojega jezika v postopku, oziroma jezika, ki ga tisti, ki se v postopku znajde, dobro razume. V citirani odločbi je namreč VS RS izhajalo iz primerljive prakse ESČP1 in pri tem poudarilo, da je v takih primerih ključno, ali je tisti, ki se znajde v postopku, poučen o pravici do uporabe svojega jezika, oziroma jezika, ki ga dobro razume. Pri zagotavljanju pravice do uporabe jezika, ki ga obdolženec razume pa je, posebej, če gre za nerezidente, torej tuje državljane, potrebno vselej ugotoviti raven znanja tega jezika. Navedeno pa zavezuje prav vse organe, tako v predkazenskem, kot tudi v kazenskem postopku.

9. Pritožba ima zato prav, ko ob tem, da je obdolženka Poljakinja, ki že več let živi v Hrvaški in ta jezik dobro obvlada, opozarja, da v dosedanjem postopku sploh ni bila ugotovljena raven obdolženkinega znanja slovenskega jezika v fazi sestave spornega uradnega zaznamka z dne 21. 10. 2017, prav tako ni bilo ugotovljeno, v katerem jeziku je sploh potekal razgovor med njo in policistom. Strinjati se je s pritožbo tudi v delu, da presoja preiskovalne sodnice o tem, da je obdolženka govorila slovensko in razumela hrvaško, ob prej ugotovljeni okoliščini izostanka potrebnega pravnega pouka o pravici do tolmačenja ne prepriča in da v nobenem primeru ne sanira pomanjkljivosti pri pridobivanju njene izjave dne 21. 10. 2017, saj si drugače tudi ni razlagati nadaljnje procesne odločitve prvega sodišča, ko je že na naslednji narok za zaslišanje obdolženke, ko je po opozorilu obdolženkine zagovornice ugotovilo, da obdolženka govori in razume hrvaško, povabilo tolmačko za hrvaški jezik, kar potrjuje pritožbene navedbe, da obdolženka ni dovolj dobro obvladala jezika, v katerem je tekla komunikacija med njo in policistom dne 21. 10. 2017, ko je podala izjavo kot osumljenka. Zato ima pritožba prav, da je pri pridobivanju obdolženkine izjave dne 21. 10. 2017 bila kršena določba četrtega odstavka člena 148 ZKP, kar je bistvena kršitev iz drugega odstavka člena 371 ZUP, ki je brez dvoma vplivala na zakonitost tako pridobljene izjave na l. št. 16-17. 10. Iz teh razlogov je zaradi odsotnosti pravnega pouka o pravici do tolmačenja utemeljen pritožbeno uveljavljeni razlog o kršitvi določb postopka iz člena 8 in četrtega odstavka člena 148 ZKP v zvezi s pridobivanjem osumljenkine izjave dne 21. 10. 2017, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje na podlagi zakonskega pooblastila iz tretjega odstavka člena 402 ZKP spremeniti tako, da se uradni zaznamek o izjavi osumljenke (sedaj obdolženke) na list. št. 16 - 17 z dne 21. 10. 2017 izloči iz spisovnega gradiva in se po pravnomočnosti tega sklepa izločeni zapisnik zapre v poseben ovitek ter shrani ločeno od drugih spisov in ga ni mogoče pregledovati in tudi ne uporabiti v kazenskem postopku, razen v primerih iz četrtega odstavka člena 83 ZKP.

1 Sodba ESČP št. 59868/08 Vizgirda proti Sloveniji z dne 28. 8. 2018.