Jedro

Ker sta se po razglasitvi sodbe pravici do pritožbe odpovedala le obdolženec in oškodovanec, ne pa tudi državni tožilec, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker pisno izdelana sodba ne vsebuje obrazložitve.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu P. Z. po določbi 39. člena KZ izreče tudi stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B za dobo 6 (šest) mesecev, ki se izvrši; v ostalem pa se pritožba državnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolžencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka; oškodovanca pa s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pot pravde.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil državni tožilec, ki v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka 370. člena ZKP), pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka 370. člena ZKP) ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj obdolžencu izreče primerno kazensko sankcijo ter stransko kazen po 39. členu KZ.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlaga ugoditev pritožbi v delu zoper odločbo o kazenski sankciji.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je državni tožilec v svoji pritožbi sicer utemeljeno uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj pisni odpravek sodbe ni vseboval obrazložitve. Vendar pa je sodišče prve stopnje navedeno kršitev postopka z izdajo sklepa na podlagi določila 365. člena ZKP z dne 5.9.1997 odpravilo. Sklep je sodišče prve stopnje s poukom o pravici do pritožbe v roku 8 dni, kar je sicer dolžina pritožbenega roka za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, vročilo tudi strankam. Iz navedenega razloga sodišče druge stopnje ocenjuje, da navedbe državnega tožilca v pritožbi, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov, niso (več) utemeljene, čeprav si je sodišče prve stopnje uporabo določbe prvega odstavka 365. člena ZKP preširoko razlagalo.

Pritožba državnega tožilca glede odločbe o kazenski sankciji je po oceni sodišča druge stopnje utemeljena v delu, ko predlaga izrek stranske kazni - prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B. Pritrditi je navedbam v pritožbi, da gre za težko kršitev cestno prometnih predpisov, v posledici katere je bila ena oseba hudo, druga pa lažje telesno poškodovana. Pri tem pa ne gre prezreti tudi, da je bil obdolženec zaradi kršitve cestno prometnih predpisov (vožnje pod učinkom alkohola) že kaznovan pred sodnikom za prekrške. Vse te okoliščine pa tudi po oceni sodišča druge stopnje kažejo, da je obdolženec nevaren voznik za druge udeležence v prometu in da ga je zato potrebno za določen čas izločiti iz prometa. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi državnega tožilca ter obdolžencu izreklo tudi stransko kazen - prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za dobo šestih mesecev, pri tem pa pri trajanju te kazni upoštevalo tudi vse okoliščine prometne nezgode. Državni tožilec v pritožbi izpodbija tudi izrek pogojne obsodbe in predlaga izrek primerne kazenske sankcije, vendar pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je pritožba državnega tožilca v tem delu neutemeljena.

Tudi po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan in glede na njegovo obnašanje po dejanju, obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, pri določitvi kazni in trajanju preizkusne dobe pa v zadostni meri upoštevalo tudi težo dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi državnega tožilca le delno ugodilo in ker tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP. Povprečnino je sodišče druge stopnje odmerilo ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje (obdolženec je redno zaposlen in je dolžan preživljati enega mladoletnega otroka) ter trajanja in zamotanosti tega pritožbenega postopka.