Jedro

Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi nezakonite razrešitve in ne zaradi prenehanja delovnega razmerja, saj je bilo prenehanje delovnega razmerja dejansko avtomatična posledica razrešitve. Škoda je tožniku nastala zaradi nezakonite razrešitve, torej zaradi kršitve pogodbe, in ne zaradi njene odpovedi, ki je predstavljala le izvršitev razrešitve. Posledično do vzpostavitve delovnega razmerja in do prejemkov iz delovnega razmerja ni bil upravičen in jih tudi ni zahteval. To pa ne pomeni, da ni upravičen do odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite razrešitve, torej zaradi nezakonite prekinitve statusno pravnega razmerja oziroma kršitve pogodbe. Ker je z nezakonito razrešitvijo prenehalo statusnopravno razmerje med strankama, toženka obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi do tožnika - to je omogočanje opravljanja funkcije direktorja do izteka mandata - ni izpolnila.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se spremenjena v tem delu na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 68.620,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, kar tožeča stranka zahteva več, pa se zavrne.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku izplača 68.620,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 ter od tega zneska plača predpisane davke. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 5.496,82 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 s predpisanimi davki in prispevki ter za plačilo prispevkov od prisojenih neto 28.620,92 EUR (pravilno 68.620,92 EUR). Ugotovilo je, da je bil tožnik razrešen v nasprotju z določbo drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS št. 12/91 in naslednji), in sicer iz razloga, ki v zakonu niti v pogodbi o zaposlitvi ni naveden. Posledica razrešitve je bilo avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja (v predhodnem delovnem sporu je bil tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi zavrnjen), zato je presodilo, da toženka odgovarja za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nezakonite razrešitve.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo toženca zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti; izrek sodbe je nerazumljiv in sodba nima razlogov. Meni, da je presoja sodišča o odškodninski odgovornosti toženca materialnopravno zmotna. Ni podana protipravnost ravnanja, niti vzročna zveza, niti odgovornost toženca. Vsaka nezakonita odločitev še ne pomeni protipravnega ravnanja v smislu ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožnik ni upravičen do odškodnine, ker mu je bila izplačana pogodbeno dogovorjena odpravnina. Brez dokazne podlage je sodišče presodilo, da je bilo ravnanje toženca hudo malomarno. Zavrnilo je namreč dokazni predlog za zaslišanje članov sveta. Tožnik dejansko zahteva plačilo razlike v plačah, do katerih pa ni upravičen zaradi zakonitega prenehanja delovnega razmerja. Meni, da je določba 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) napačno uporabljena. Nasprotuje izreku tudi v delu, v katerem je sodišče tožencu naložilo plačilo davka, ne da bi navedlo, katerega.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je le delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Nestrinjanje z razlogi, kot je izpostavljeno v reviziji, v resnici pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni odgovorilo na navedbe toženke glede narave zahtevka. Obe sodišči sta pojasnili, da tožnik ne uveljavlja razlike v plači, pač pa odškodnino. Ostali razlogi, ki jih toženka v zvezi z naravo prisojenega zneska navaja v reviziji, pomenijo uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava.

9. Sodišče tudi ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni sledilo navedbam, da je toženka sprejela takšen sklep o razrešitvi v tožnikovo korist in ni ugodilo predlogu za zaslišanje članov Sveta, ki naj bi izpovedali o tem, kako in zakaj je bil sprejet sporni sklep. Sklep o razrešitvi tožnika je bil sprejet v nasprotju z 38. členom ZZ, ki določa, iz katerih razlogov je lahko razrešen direktor javnega zavoda. Ker tudi ni bil obrazložen, saj ni vseboval nikakršne vsebinske opredelitve razlogov za razrešitev (9. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), sodišču ni bilo treba izvajati dokazov z zaslišanjem članov Sveta. Toženka namreč neobrazloženosti sklepa o razrešitvi ne more sanirati z naknadnim pojasnjevanjem okoliščin, ki so privedle do njega. Nenazadnje bi bila s tem odvzeta tožniku možnost izjave, do katere ima pravico v postopku razrešitve (in mu ni bila zagotovljena), kar je obrazložilo tudi sodišče druge stopnje v 11. točki obrazložitve, kjer je citiralo stališče Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 195/2008 (pomotoma je navedena opr. št. VIII Ips 195/2008), ki je povzeto tudi v sodbi VIII Ips 159/2016 z dne 22. 11. 2016, in sicer da mora biti sklep o razrešitvi obrazložen s konkretnimi razlogi za razrešitev in da mora delavec pred vložitvijo tožbe vedeti, kateri so dejanski razlogi za razrešitev. Dopolnjevanje (širjenje) dejanskih razlogov v sodnem postopku ni več mogoče. Prav to pa je toženka s predlogom za zaslišanje članov Sveta želela doseči. 10. Neutemeljeno se sodišču očita tudi bistvena kršitev v zvezi z izrekom izpodbijane sodbe, ki naj bi bil sam s sabo v nasprotju. Odločitev, da je toženka dolžna tožniku plačati 68.620,92 EUR in od tega zneska (odvesti) predpisane davke, ni v nasprotju z odločitvijo, da se zavrne zahtevek tudi za plačilo prispevkov od zneska 28.620,92 EUR. Izrek je v delu, s katerim se toženki nalaga izpolnitev obveznosti jasen, čeprav je pri zavrnilnem delu (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) pri zapisu zneska 28.620,92 EUR prišlo do očitne pisne pomote, ki je sodišče ni odpravilo. Iz izreka namreč povsem jasno izhaja, da je toženki naložen od prisojenega zneska le odvod davkov, ne pa tudi prispevkov.

11. Materialno pravo glede obveznosti plačila odškodnine ni zmotno uporabljeno.

12. Tožnik je s tožencem 14. 2. 2012 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer za čas mandata od 20. 2. 2012 do 20. 2. 2016. Svet toženca ga je s sklepom z dne 4. 3. 2013 predčasno razrešil z mesta direktorja „zaradi izgube zaupanja“ ter mu istočasno redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi „iz objektivnih razlogov“. Tožnik je zoper sklep o razrešitvi in odpoved pogodbe o zaposlitvi uveljavljal sodno varstvo. S sodbo Pdp 470/2014 z dne 22. 10. 2014 je bilo pravnomočno odločeno, da je sklep o razrešitvi nezakonit, ker je bil razrešen z mesta direktorja iz razloga, ki ni naveden v drugem odstavku 38. člena ZZ, medtem ko je bil zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočno zavrnjen. Revizija zoper takšno odločitev ni bila vložena.

13. Toženec je po prvem odstavku 2. člena Statuta zavod s pravico javnosti. Po drugem odstavku 23. člena ZZ namreč lahko javno službo (poleg javnega zavoda) opravlja tudi drug zavod na podlagi koncesije. Tak zavod ima glede opravljanja javne službe pravice, dolžnosti in odgovornosti javnega zavoda (zavod s pravico javnosti). Pred potekom časa, za katerega je imenovan, je lahko direktor javnega zavoda po drugem odstavku 38. člena ZZ razrešen, če sam zahteva razrešitev, če nastane kateri od razlogov, ko po predpisih o delovnih razmerjih preneha delovno razmerje po samem zakonu, če pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi in če s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda.

14. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer za čas trajanja mandata (16. člen pogodbe) ter se dogovorili, da pogodba preneha veljati z dnem prenehanja funkcije direktorja (tretji odstavek 17. člena pogodbe). V drugem odstavku 17. člena pogodbe sta stranki določili razloge, zaradi katerih je lahko direktor predčasno razrešen. Ti razlogi so enaki razlogom iz drugega odstavka 38. člena ZZ. Tožniku je funkcija direktorja prenehala s predčasno razrešitvijo z dne 4. 3. 2013, s potekom enomesečnega odpovednega roka pa tudi delovno razmerje.

15. Pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena za določen čas, sicer preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (prva alineja 75. člena ZDR). To pomeni, da preneha po zakonu samem in odpoved pogodbe o zaposlitvi ni potrebna. V skladu s šesto alinejo 72. člena ZDR (ki velja ne glede na omejitev pogodbene svobode strank iz 7. člena ZDR) pa stranki lahko drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti v zvezi s prenehanjem. Tožnik in toženka sta v drugem odstavku 17. člena pogodbe o zaposlitvi navedli razloge, zaradi katerih je mogoče razrešiti direktorja, v četrtem in petem odstavku 17. člena pogodbe o zaposlitvi pa, da v primeru krivdnih razlogov za odpoved na strani direktorja in v primerih iz 3. in 4. alineje drugega odstavka (krivdni razlogi za razrešitev) toženec odpove pogodbo o zaposlitvi s tem, da odpoved stopi v veljavo naslednji dan po vročitvi (četrti odstavek), oziroma da ima v primeru odpovedi iz objektivnih razlogov (torej ne iz krivdnih) pravico do enomesečnega odpovednega roka in do odpravnine zaradi predčasnega prenehanja pogodbe v višini treh povprečnih plač, ki jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (peti odstavek). Kateri so objektivni razlogi, v pogodbi ni navedeno. Očitno pa je toženka za tak objektivni razlog štela tudi predčasno razrešitev, ki ni bila podana iz krivdnega razloga (zato je bila odpoved podana z enomesečnim odpovednim rokom), saj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko avtomatična posledica predčasne razrešitve.

16. Ker tožnik ni bil razrešen iz nobenega od razlogov, ki so navedeni v ZZ in sta jih stranki izrecno povzeli tudi v pogodbi o zaposlitvi, je razrešitev nezakonita. Na tej podlagi je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini razlike med neto plačami, ki bi jih prejel do konca mandata in prejemki, ki jih je prejel po odpovedi pogodbe o zaposlitvi (odpravnina, nadomestilo za primer brezposelnosti). Revizija utemeljeno nasprotuje sklicevanju na 184. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena na delu ali v zvezi z delom. Podlaga za uveljavljanje odškodnine zaradi nezakonite razrešitve ni v določbah ZDR, pač pa v določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Ker pa se tudi 184. člen ZDR sklicuje na splošna pravila civilnega prava (torej OZ), ki jih je sodišče dejansko uporabilo, zgolj sklicevanje na 184. člen ZDR na pravilnost odločitve nima nobenega vpliva.

17. Tožnik je bil z imenovanjem na položaj direktorja, torej na poslovodno funkcijo, in s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, s tožencem v različnih pravnih razmerjih, in sicer v statusno pravnem, obligacijsko pravnem in delovno pravnem. Iz vsakega izmed teh izhajajo različne pravne posledice in različne pravice, obveznosti in odgovornosti1. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi nezakonite razrešitve in ne zaradi prenehanja delovnega razmerja, saj je bilo prenehanje delovnega razmerja dejansko avtomatična posledica razrešitve (le s pogodbeno dogovorjenim enomesečnim zamikom). Zaradi avtomatične, pogodbeno dogovorjene posledice, tožnik ni uspel v sporu, v katerem je uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (Pdp 470/2014 z dne 22. 10. 2014), odločitev o tem pa je tudi že pravnomočna. Posledično do vzpostavitve delovnega razmerja in do prejemkov iz delovnega razmerja ni bil upravičen in jih tudi ni zahteval. To pa ne pomeni, da ni upravičen do odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonite razrešitve, torej zaradi nezakonite prekinitve statusno pravnega razmerja oziroma kršitve pogodbe.

18. Revizijska teza, da nezakonit sklep o razrešitvi ne pomeni protipravnosti, ni utemeljena. Razlogi za predčasno razrešitev direktorja zavoda so določeni že z zakonom. Enaki razlogi, ki so določeni v drugem odstavku 38. člena ZZ, so povzeti tudi v drugem odstavku 17. člena pogodbe o zaposlitvi. Razrešitev tožnika v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi, ki je bila hkrati tudi pogodba o poslovodenju, je pomenila kršitev te pogodbe. Ker je z nezakonito razrešitvijo prenehalo statusnopravno razmerje med strankama, toženka obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi do tožnika – to je omogočanje opravljanja funkcije direktorja do izteka mandata – ni izpolnila. Zato ima tožnik na podlagi 239. člena OZ pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je s tem nastala. Namen odškodnine je odpraviti škodo, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo nezakonite razrešitve. Vrhovno sodišče je sicer v zadevah, ki jih citira revizija, res zavzelo stališče, da vsaka nezakonita odločitev delodajalca ne pomeni že protipravnosti v smislu enega od elementov odškodninskega delikta, vendar gre za primere, ki niso primerljivi situaciji v tem sporu, kot pravilno navaja tožnik v odgovoru na revizijo. Predvsem je razlika v tem, da gre v navedenih zadevah za odločitve, ki sodijo v delovnopravno sfero, kjer se posledice nezakonitih odločitev odpravijo z vzpostavitvijo prejšnjega stanja (z reintegracijo, reparacijo), medtem ko posledic nezakonite razrešitve direktorja (ki sodi v sfero statusnega prava) v primeru, kot je obravnavani, razen z odškodnino, ni mogoče odpraviti. Gre za odškodnino na podlagi 239. člena in 243. člena OZ (pogodbena odškodninska odgovornost), ki pomeni uveljavljanje t.i. pozitivnega pogodbenega interesa v obliki premoženja, ki bi ga tožnik imel, če bi bila pogodba pravilo izpolnjena2. 19. Posledica razrešitve je bilo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, saj sta se stranki to s pogodbo o zaposlitvi izrecno dogovorili (tretji odstavek 17. člena). Škoda je tožniku nastala zaradi nezakonite razrešitve, torej zaradi kršitve pogodbe, in ne zaradi njene odpovedi, ki je predstavljala le izvršitev razrešitve. Tožnik je prenehal opravljati funkcijo direktorja zaradi razrešitve in ne zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato revizija neutemeljeno vztraja, da je škoda posledica odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila zakonita. Škoda je posledica nezakonite razrešitve, oziroma kršitve pogodbe, kar vzpostavlja tudi vzročno zvezo med ravnanjem toženke in nastalo škodo.

20. Tudi nadaljnji razlogi revizije, da tožnik do odškodnine ni upravičen, ker bi bile posledice enake, če bi bila razrešitev zakonita, niso sprejemljivi. Odškodnina je namenjena odstranitvi ali ublažitvi učinkov nezakonite razrešitve. Teoretično sicer drži, da bi tožnik ostal brez prejemkov tudi, če bi bil zakonito razrešen, vendar pa je odločilnega pomena dejstvo, da takšne zakonite razrešitve ni bilo.

21. V primeru pogodbene odškodninske odgovornosti se povzročitelj škode ne more razbremeniti že s trditvijo, da za njen nastanek ni kriv. Tudi pri pogodbeni odškodninski obveznosti morajo biti sicer izpolnjene vse štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, ki je v tem primeru kršitev pogodbe, škoda, vzročna zveza in odgovornost, pri čemer se domnevni oškodovalec ne more razbremeniti odgovornosti z dokazovanjem, da je škoda nastala kljub njegovemu skrbnemu ravnanju (krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti), ampak na podlagi ekskulpacijskega razloga po 240. členu OZ3. Zato revizijskih navedb, da toženka (oziroma člani Sveta) pri razrešitvi ni ravnala naklepno ali skrajno nevestno, ni mogoče upoštevati kot relevantnih. Bistveno je, da je vzrok za nastanek škode v sferi toženke, saj se je v skladu z 240. členom OZ mogoče odgovornosti razbremeniti le, če obveznosti ni bilo mogoče izpolniti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni bilo mogoče ne preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Takih okoliščin v obravnavanem primeru ni bilo niti se ne zatrjujejo.

22. Toženka se v reviziji neutemeljeno sklicuje tudi na določbo o plačilu odpravnine, ki je bila tožniku izplačana in naj bi predstavljala odškodnino za nezakonito razrešitev. Stališče sodišč nižjih stopenj, da v tem primeru odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov in zahtevana odškodnina nista medsebojno povezani, je pravilno. Tožnikov zahtevek za povračilo škode izvira iz nezakonite razrešitve. Za primer nezakonite razrešitve odpravnina (ali odškodnina) ni bila dogovorjena. Za takšno odškodnino bi se stranki glede na določbo tretjega odstavka 242. člena OZ lahko dogovorili, vendar se nista. Zato ob odsotnosti dogovora o odškodnini v pogodbi o zaposlitvi za primer nezakonite razrešitve tožniku pripada odškodnina po določbah OZ. Če za osnovo zahtevane odškodnine služijo prejemki, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal, to ne spremeni narave zahtevka. Tožnik je namreč izrecno uveljavljal odškodnino (in ne plač) ter zahtevek ustrezno utemeljil ter kot osnovo za odškodnino upošteval le neto prejemke, do katerih bi bil upravičen in ki jih je že sam zmanjšal za prejeto odpravnino in nadomestilo za čas brezposelnosti. S tem je zadoščeno tudi določbi tretjega odstavka 243. člena OZ, ki določa, da je treba pri odmeri odškodnine zaradi kršitve obveznosti upoštevati tudi korist, če je ta poleg škode nastala upniku.

23. Utemeljena pa je revizija glede odločitve o plačilu davkov na dosojeno odškodnino. V tem delu je materialno pravo delno zmotno uporabljeno.

24. Na podlagi prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001) mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Pomembno pa je, da ta obveznost obračuna in plačila davka nastane šele po pravnomočnosti sodbe. Zato lahko v sodnem postopku za plačilo odškodnine predstavlja le dodatno opozorilo toženki, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave lahko sodi le v obrazložitev sodne odločbe, kadar bo sodišče prisojalo denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve, sicer pa je to prvenstveno davčno pravno vprašanje. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, takšen dostavek ne sodi4. Zato je zahtevek, da mora toženka od dosojene odškodnine plačati pripadajoče davke, neutemeljen.

25. Ker je sodišče druge stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je delno ugodilo pritožbi toženke in zahtevek za plačilo davkov zavrnilo. V ostalem je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

26. Odločitev o revizijskih stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Toženka je z revizijo delno uspela, delno pa ne, zato stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

1 Glej sodbo VS RS II Ips 622/2009 z dne 21. 2. 2013. 2 Prim. sodbo VS RS III Ips 16/2016 z dne 13. 6. 2017. 3 Glej sklep II Ips 94/2013 z dne 15. 5. 2014. 4 Glej sodbo II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018.