Jedro

Ob ugotovitvi, da je imelo izvršeno delo napake, ni mogoče uporabiti 126. čl. ZOR, saj se le-ta nanaša na primere prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti, ne pa na primere, ko gre za izpolnitev pogodbene obveznosti z napako. Izhajati je potrebno iz 620. čl. ZOR, po katerem lahko naročnik, če prevzemnik ne odpravi napake v danem primernem roku, izmed več možnosti, ki jih ima na voljo, izbere tudi razdrtje pogodbe, pri čemer mora izbrano odločitev (jamčevalni zahtevek) sporočiti prevzemniku posla.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki, opr. št. I ... z dne 8. 3. 2005, v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v znesku 587,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 500,75 EUR od 30. 1. 2001 do plačila, od 74,48 EUR od 30. 1. 2001 do plačila in od 12,51 EUR od 29. 1. 2001 do plačila ter stroškov izvršilnega postopka v znesku 51,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2005 do plačila, zavrne. Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 491,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencu pa naloži povrnitev njegovih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje drugemu sodniku. V pritožbi obširno navaja, da je zmotno mnenje sodišča prve stopnje, da je bil odstopnik terjatve s pomanjkljivostmi dokumentacije seznanjen v 30-dnevnem zakonskem roku (prav: roku enega meseca). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bila vloga za izdajo soglasja Občine Škofja Loka vložena 29. 1. 2001 in zavrnjena 12. 3. 2001 ter da je iz izpovedi toženca razvidno, da je bil toženec še pred izdajo sklepa Občine Škofja Loka z dne 12. 3. 2001 opozorjen na domnevne napake projekta gradbenih del, vendar toženca ni povprašalo o datumu, ko naj bi bil obveščen o napakah, tako da sploh ni mogoče ugotoviti datuma pričetka teka 30 dnevnega roka. Zato sodišče prve stopnje nekritično ugotavlja, da je bila izpolnjena dolžnost toženca kot naročnika del, da v roku enega meseca o napaki obvesti podjemnika. Pri tem je sodišče prezrlo izpoved podjemnika, priče A. M., da toženec ni mogel pridobiti gradbenega dovoljenja, ker je njegov sosed ves čas odklanjal izdajo soglasja k projektu. Poudarja, da toženec do leta 2005 ni nikomur naročil popravka predmetnega projekta ali izdelave novega ter do njegovega zaslišanja sploh še ni imel izdanega dovoljenja za gradnjo, saj je vzrok za neizdajo potrebnega dovoljenja za gradnjo sosedovo nesoglasje k izdaji tega dovoljenja. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je iz dopisa Občine Škofja Loka z dne 9. 7. 2001 razvidno, da je bil odstopnik terjatve s pomanjkljivostmi dokumentacije pravočasno seznanjen, saj je dopis datiran štiri mesece po dnevu, ko je občina tožencu zavrnila izdajo soglasja oziroma, ko je toženec izvedel za obstoj domnevne pomanjkljivosti projekta. Vztraja, da izvajalec del ni imel z občino nikakršnih kontaktov in da ji ni dostavil nobene mape z opombami, pač pa jo je poslal toženec. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je večkrat odklonil odpravo napak. Ni razvidno, katerega dne naj bi toženec odstopnika terjatve pozval k odpravi napake in do kdaj mu je postavil primeren rok. Napačno je stališče, da je toženec z dvigom projektne dokumentacije na občini konkludentno pokazal, da razdira pogodbo, saj takšno ravnanje ni bilo usmerjeno proti odstopniku terjatve, zato ni moglo imeti proti njemu pravnih učinkov. Meni, da toženec ni dokazal, da je pravočasno grajal napako, da je zahteval odpravo napake, da je odstopniku terjatve postavil primeren rok za njeno odpravo ter da je odstopil od sklenjene pogodbe. Tožnik še opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je v ponovnem sojenju dovolilo izvedbo dveh listinskih dokazov (računa št. 085/05 z dne 14. 7. 2005 – priloga B5 v spisu in blagajniški prejemek z dne 4. 4. 2006 – priloga B6 v spisu), ki ju je toženec predložil prepozno, saj je z njimi razpolagal že v prvotnem sojenju.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev, ker meni, da ni utemeljena. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 834,59 EUR (1. odstavek 443. člena ZPP). Prvi odstavek 458. člena ZPP določa, da se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na to je bil v tem postopku toženec opozorjen tudi v pravnem pouku izpodbijane sodbe, zaradi česar pred sodiščem druge stopnje ni več dovoljeno razpravljati o dejstvih, ki sta jih tekom postopka zatrjevali pravdni stranki in ki jih je v izpodbijani odločitvi ugotovilo prvostopno sodišče, razen če bi bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 458. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta toženec in izvajalec del A.M. 10. 12. 1999 sklenila pogodbo o izdelavi projektne dokumentacije. Za izdelavo te dokumentacije je toženec od celotnega računa v višini 480.000,00 SIT plačal izvajalcu 360.000,00 SIT. Izvajalec del je terjatev za vtoževani znesek 140.850,00 SIT odstopil s pogodbo o odstopu terjatve z dne 17. 11. 2004 tožniku kot prevzemniku terjatve, o čemer je bil toženec tudi obveščen. Sodišče je ugotovilo, da je odstopnik terjatve izdelal projektno dokumentacijo v pogodbenem roku (februarja 2000) in jo je toženec tudi prevzel. Nadalje je ugotovilo, da je toženec šele med postopkom na Občini Škofja Loka in na Upravni enoti Škofja Loka v letu 2001 ugotovil, da ima dokumentacija pomanjkljivosti, zaradi katerih je Občina Škofja Loka zavrnila izdajo soglasja, in sicer, da projektna dokumentacija ni izdelana v skladu s predpisi Občine Škofja Loka. Toženec je po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje o teh pomanjkljivostih oziroma napakah projektne dokumentacije seznanil izvajalca, to pa v zakonskem roku meseca dni, in mu dal dodatni rok za odpravo napak, ker pa je izvajalec odklonil odpravo napak, je toženec na konkludenten način, z dvigom projektne dokumentacije na Upravni enoti Škofja Loka, izrazil voljo, da ne vztraja pri odpravi napak ter da razdira pogodbo, s tem v zvezi pa je po stališču sodišča prve stopnje tudi šteti, da je pogodba na podlagi 126. člena ZOR razdrta že po samem zakonu.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je navedeno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Ob ugotovitvi, da je imelo izvršeno delo napake, ni mogoče uporabiti 126. člena ZOR, saj se le-ta nanaša na primere prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti, ne pa na primere, ko gre za izpolnitev pogodbene obveznosti z napako. V slednji situaciji je treba v obravnavani zadevi izhajati iz določb ZOR, ki urejajo odgovornost za napake (5. oddelek XII. poglavja: pogodba o delu), zlasti iz 620. člena, po katerem lahko naročnik, če prevzemnik ne odpravi napake v danem primernem roku, izmed več možnosti, ki jih ima na voljo, izbere tudi razdrtje pogodbe, pri čemer mora izbrano odločitev (jamčevalni zahtevek) sporočiti prevzemniku posla. V tem pogledu pa je materialnopravno napačno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženec podal izjavo, da razdira pogodbo, na veljaven način oziroma s konkludentnim dejanjem, s tem ko je dvignil projektno dokumentacijo na Upravni enoti Škofja Loka, saj tega dejanja ni izrazil napram prevzemniku posla. Na tej podlagi zato ni moglo priti do razdrtja pogodbe med tožencem in prevzemnikom in je drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna.

S tem v zvezi pritožbeno sodišče še dodaja, da je vsaka pravdna stranka dolžna navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP), pri čemer sodišče ne more samo ugotavljati dejstev, ki jih pravdna stranka ni zatrjevala (izjema od tega pravila po 2. odst. 7. člena ZPP ni aktualna za to pravdo). Toženec je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da je izvajalec (prevzemnik posla) zbral nepopolno dokumentacijo in da ni upošteval veljavnih predpisov Občine Škofja Loka ter zahtev inštitucij. V prvi pripravljalni vlogi je ponovil to trditev (da projektna dokumentacija ni bila v skladu z zakonodajo in veljavnimi dokumenti Občine Škofja Loka) in še zatrjeval, da je bilo delo nestrokovno in ni bilo opravljeno po pravilih posla ter ga kot naročnik ni prevzel (slednje ne drži, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec prevzel projektno dokumentacijo, že na podlagi same toženčeve izpovedbe). Drugih trditev toženec do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podal (navedbe na naroku 17.4.2008 o reklamaciji napak so zato prepozne – 1. odst. 337. člena ZPP, sploh pa neupoštevne tudi glede na določbe 1. odst. 450. člena, 452. člena in 453. člena ZPP). Ker je toženec trdil, da je imelo prevzemnikovo delo pomanjkljivosti oziroma napake, bi moral (še zlasti ob tožnikovem zatrjevanju, da toženec ni nikoli reklamiral oziroma obvestil prevzemnika posla o zatrjevanih napakah projektne dokumentacije in da je po preteku dveh let tudi izgubil pravico sklicevati se na napake) zatrjevati in dokazovati, da je zatrjevane napake projektne dokumentacije grajal prevzemniku posla, to pa pravočasno (615. člen ZOR), s tem v zvezi pa tudi (z vidika dejanskega stanja, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje), da je dal izvajalcu dodatni rok za odpravo napak ter da je po njegovem neuspešnem poteku razdrl pogodbo (620. člen ZOR). Toženec ni zadostil temu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj v tej smeri ni podal prav nobenih relevantnih trditev, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je samo od sebe ugotavljalo tiste okoliščine, ki so pomembne v zvezi z grajanjem napak in razdrtjem pogodbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek in se zato ni ukvarjalo z ugovorom pobota tožene stranke. Zaradi prej opisane zmotne uporabe materialnega prava je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (2. odst. 458. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati tudi ugovor pobota, s tem v zvezi pa tudi vprašanje pravočasnosti navedb in dokazov v zvezi s pobotnim ugovorom. Ugovor pobota je sicer materialnopravne narave, vendar pa ni upošteven, če temelji na dejstvih, ki niso bila pravočasno zatrjevana. Glede na doslej povedano dodatni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni.

Tožnik je v pritožbi smiselno predlagal, da se zadeva v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika (356. člen ZPP). Podaja zgolj neobrazložen predlog, da „zadevo prevzame druga, nekoliko manj lokalpatriotska sodnica“. Takšna navedba (ki sicer kaže tožnikov neprimeren in nespoštljiv odnos do sodišča) ne terja vsebinske presoje utemeljenosti predloga, saj morajo biti za predlagano odločitev podani utemeljeni razlogi, katerih pa tožnik ne navaja. Pritožbeno sodišče zato ni sledilo tožnikovemu predlogu.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).