Jedro

Da gre za izvirno pristojnost lokalne skupnosti na tem področju, izhaja tudi iz določb ZSRT, po katerih je turistična taksa namenjena za izvajanje dejavnosti in storitev v javnem interesu, opredeljenih v 21. členu tega zakona. Gre za občinsko dajatev, ki jo v skladu s 147. členom Ustave RS občina uvede ob pogojih, ki jih določa ZSRT. Ob upoštevanju navedenega je v obravnavani zadevi odločanje o pritožbi na podlagi 67. člena ZLS, na katero se sklicuje tožena stranka, kot tudi na podlagi 1. odstavka 233. člena ZUP, na katerega se sklicujeta tožnika, v pristojnosti župana.

Izrek

Tožbi se zavrneta.

Zahtevka tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijanima odločbama je Občinska uprava Občine B. vsaki od tožečih strank za leto 2007 odmerila in naložila v plačilo pavšalno turistično takso v višini 73,44 EUR. Iz obrazložitve sledi, da se jima taksa odmerja na podlagi 4. člena Odloka o turistični taksi Občine Bohinj (Uradni vestnik Občine Bohinj, št. 9/04 in 2/06, v nadaljevanju: OTTOB) kot solastnikoma do ½ nepremičnine na naslovu ... št. ..., C. Pri odmeri se upošteva stanovanjska površina objekta in sicer tako, da se za površino od 30 do 60 m2 določi skupaj 1600 točk, število točk pomnoži z vrednostjo točke, ki jo v skladu z zakonom določi Vlada (0,0918 EUR) in pomnoži z lastniškim deležem: 1600 točk x 0,0918 EUR x 0,5 = 73,44 EUR.

V zadevi je kot pritožbeni organ odločil Župan Občine B. in z odločbo št. ... z dne 25. 8. 2008 pritožbo prve tožeče stranke ter z odločbo št. ... z dne 25. 8. 2008 pritožbo druge tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil. Ker gre za zadevo iz občinske pristojnosti (67. člen ZLS), je za reševanje pritožbe pristojen Župan in ne Ministrstvo za gospodarstvo, kot v pritožbi meni tožeča stranka. Iz spisne dokumentacije ugotavlja, da je taksa odmerjena skladno z določbami 24. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZSRT) in skladno z določbami 4., 6. in 10. člena OTTOB. V zvezi z ugovorom, da OTTOB ni bil usklajen v roku iz 50. člena ZSRT pa pritožbeni organ poudari, da uskladitev ni bila zavezujoča, ker prej veljavni odlok (4/98) ni bil v ničemer v nasprotju z ZSRT. Neutemeljene so po presoji pritožbenega organa tudi navedbe, ki se nanašajo na izpolnitev pogojev, ki jih za uvedbo pavšalne turistične takse določa 24. člen ZSRT. Občina B. izpolnjuje vse pogoje za to, da tovrstno takso uvede, podatki o tem pa so preverljivi in javno dostopni. Podatke o številu nočitev vodi pristojni organ občine (občinska uprava) na podlagi (obveznih) mesečnih poročil o plačani turistični taksi. Izpolnjena sta tudi pogoja števila ležišč. Na območju Občine B. je bilo leta 2004 631 objektov iz 7. točke 4. člena ZSRT (počitniških hiš in stanovanj) - podatek DURS o zavezancih za plačilo davka od premoženja (objekti za počitek in rekreacijo). Čeprav se podatki statističnega urada RS (61 nastanitvenih objektov, 1.555 sob, 5.333 ležišč in 330.792 nočitev) delno razlikujejo od podatkov Občine B., pa je izpolnjevanje predpisanih pogojev na podlagi navedenega nesporno izkazano. Neutemeljen je po presoji pritožbenega organa tudi očitek, da Občina ni objavila kriterijev in meril za določitev višine točk in s tem vrednosti turistične takse. Število točk, ki ga predpisuje OTTOB, je skladen z določbami 26. in 24. člena ZSRT. Ob ustrezni razlagi teh določb zakon občinam nalaga le, da pri določitvi točk (od 3 do 11 točk) upoštevajo dejavnike, ki opredeljujejo stopnjo razvitosti turizma na določenem območju. Število točk, ki jih določa OTTOB, je ob upoštevanju značilnosti območja Občine B., ustrezno. B. sodi med prvih deset turistično najbolj razvitih območij. Navedba, da lastniki počitniških hiš in stanovanj v pravicah in ugodnostih niso izenačeni s turisti, pa tudi ne držijo. Ugodnosti in storitve, ki se financirajo iz zbrane turistične takse, se nudijo brezplačno tudi lastnikom počitniških hiš in stanovanj.

Tožeči stranki vlagata tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), kršitve določb Ustave RS in kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (člen 6, 13, 14 in 2. člen Protokola št. 4) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s Protokoli (Uradni list RS, MP št. 7/94). Tožita kot solastnika vsak do ene nerazdelne polovice enostanovanjske hiše v ... št. ..., C. V celoti vztrajata pri pritožbenih navedbah. Ker tožena stranka v odločbah o pritožbi ni, oziroma ni argumentirano odgovorila na pritožbene navedbe, je bistveno kršila pravila postopka. Neprerekane navedbe tožečih strank pa je posledično šteti kot nesporne in resnične. OTTOB z določbami ZSTR ni bil usklajen v predpisanem roku. Sprejet je bil v nasprotju s 50. členom ZSRT v povezavi s 120. členom Ustave RS in je zato brez pravne podlage ter kot tak neveljaven. Zakonodajalec mora v skladu s 147. členom Ustave RS v zakonu predvideti, kaj država zahteva od davkoplačevalcev, in ne da je šele iz podzakonskega predpisa razvidno, kdo je plačnik dajatve. Občine namreč nimajo ustavne pravice arbitrarno po svoji presoji (polnjenje občinskega proračuna) odločati o tem, kateri državljani naj plačujejo dajatve, ki jih predpisuje zakon, ker je ta ustavna pravica dana izključno zakonodajalcu (odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-233/97 in št. U-I-296/95, Ur.l. RS, št. 82/97). Iz tega po mnenju tožečih strank izhaja, da so določila 23./3 in 24. člena ZSRT in posredno določila 4./2, 5./2 in 6. člena OTTOB v nasprotju z Ustavo. Stališče pritožbenega organa, da gre za upravno zadevo iz občinske pristojnosti, je zavajajoče in v nasprotju z drugim odstavkom 233. člena ZUP. V zadevi gre za preneseno državno pristojnost, zato je odločanje o pritožbi v pristojnosti Ministrstva za gospodarstvo, ki bi mu morala biti pritožba odstopljena v reševanje, kot je to že v pritožbi uveljavljala tožeča stranka. O tem, kaj je prenesena pristojnost in kaj izvirna, določa 140. člen Ustave RS, po katerem v pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine, po predhodnem soglasju občin pa lahko država z zakonom prenese na občino opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva. ZSRT je tako iz državne pristojnosti na vse občine prenesel opravljanje nalog pobiranja turistične takse. Sprejeti občinski odloki za pobiranje turistične takse torej niso izvirna pristojnost občine, zato je tudi predsednik Državnega zbora ob sprejemanju ZSRT v skladu z 2. odstavkom 140. člena Ustave RS pozval vse občine, da podajo pripombe na prenos pristojnosti pobiranja turistične takse na občine. Občina lahko predpiše takse samo za zadeve, ki so taksativno navedene v 9. členu Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 123/06, v nadaljevanju: ZFO-1), med katerimi pa ni turistične takse. Zato je nesporno, da je odločbo o pritožbi izdal stvarno nepristojni organ, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki narekuje odpravo odločb. - Občina B. ni navedla vira verodostojnih uradnih podatkov o izpolnjevanju pogojev iz 2. odstavka 24. člena ZSRT in s tem kršila 25. člen v povezavi s 154. členom Ustave RS, ki določa, da ima vsak državljan pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam organov lokalnih skupnosti in je zato potrebno izpodbijani odločbi odpraviti. - Določbe ZSRT in OTTOB glede pavšalne turistične takse so neustavne. V predhodno izpeljanem pripravljalnem postopku pred Ustavnim sodiščem, v katerem zaradi spremembe Zakona o ustavnem sodišču o pobudi ni bilo vsebinsko odločeno (U-I-342/05), je pobudo že podprla Vlada RS z mnenjem št. 05001-13/2007/6 z dne 15. 3. 2007. Navedeno bi po mnenju tožečih strank narekovalo prekinitev upravnega spora in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem na podlagi že dane pobude zaradi presoje ustavnosti ter odločanje v zadevi po odločitvi Ustavnega sodišča. Tožeči stranki na podlagi navedenega predlagata, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožbi nista utemeljeni.

Izpodbijani odločbi sta po presoji sodišča pravilni in skladni z določbami ZSRT in OTTOB.

Tožbeni ugovor stvarne nepristojnosti pritožbenega organa po presoji sodišča ni utemeljen. Ni namreč slediti stališču tožečih strank, da gre za odločanje v zadevi iz prenesene državne pristojnosti, v kateri je odločanje na drugi stopnji v pristojnosti ministrstva (16. člen ZUP). Po prvem odstavku 140. člena Ustave RS spadajo v pristojnost občine lokalne zadeve, ki jih lahko občina ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine. Po določbi 21. člena Zakona o lokalni samoupravi občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom. Po tej določbi ZLS občina v okviru izvirne pristojnosti med drugim omogoča pogoje za gospodarski razvoj občine in v skladu z zakonom opravlja naloge na področju gostinstva, turizma in kmetijstva. Načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja je v pristojnosti občin tudi po določbi 19. člena ZSRT. Izvirni pristojnosti lokalne skupnosti na tem področju ustrezajo tudi določbe ZSRT, po katerih je turistična taksa namenjena za izvajanje dejavnosti in storitev v javnem interesu, opredeljenih v 21. členu tega zakona. Gre za občinsko dajatev, ki jo v skladu s 147. členom Ustave RS občina uvede ob pogojih, ki jih določa ZSRT. Ob upoštevanju navedenega je v obravnavani zadevi odločanje o pritožbi na podlagi 67. člena ZLS, na katero se sklicuje tožena stranka, kot tudi na podlagi 1. odstavka 233. člena ZUP, na katerega se sklicujeta tožnika, v pristojnosti župana. Sicer pa je institut izločitve namenjen zagotavljanju nepristranskega odločanja v zadevi in ne razčiščevanju stvarne pristojnosti organov, kot smiselno izhaja iz navedb tožbe v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravil postopka o izločitvi uradne osebe.

ZSRT opredeljuje turistično takso kot pristojbino za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunajo posebej. Ob taki opredelitvi takse lastniki počitniških hiš in stanovanj po presoji sodišča niso diskriminirani niti v razmerju do oseb s stalnim prebivališčem na območju občine, saj imajo ti lahko položaj taksnih zavezancev izven območja občine svojega stalnega bivališča, turistične takse v Občini B. pa ne plačujejo po številu nočitev, kot meni tožba, temveč jo, kot sobodajalci, le odvajajo, niti v razmerju do lastnikov počitniških hiš in stanovanj v turistično nerazvitih občinah, saj slednji takšnih storitev in ugodnosti niso deležni. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke za vložitev zahteve za presojo ustavnosti ZSRT.

V zvezi z zatrjevano nezakonitostjo OTTOB, pa sodišče ugotavlja, da le-ta, zaradi prekoračitve roka iz 50. člena ZSRT, ni neveljaven. Odlok je bil veljavno sprejet in je začel veljati 15. 1. 2005. Prekoračitev roka na njegovo veljavnost ne vpliva. Gre za instrukcijski in ne za prekluzivni rok, kot zmotno meni tožeča stranka. Sicer pa po presoji sodišča pritožbeni organ v tej zvezi pravilno poudari, da zakon občinam nalaga uskladitev splošnih aktov, s katerimi urejajo turistično takso le, kolikor so ti v nasprotju s tem zakonom. Za uvedbo pavšalne turistične takse, ki je predmet tega upravnega spora, pa zakon občinam roka ne določa, določa le pogoje, pod katerimi občine tovrstno takso lahko uvedejo. Odločbe OTTOB so z določbami zakona skladne, sodišče pa tudi ne dvomi v resničnost neprerekanih navedb, s katerimi tožena stranka v odločbi o pritožbi utemeljuje izpolnitev pogojev za uvedbo pavšalne turistične takse iz 2. odstavka 24. člena ZSRT.

Ko gre za upravni spor o zakonitosti upravnega akta, obsega preizkus zakonitosti uporabe materialnega in procesnega zakona tudi skladnost odločitve z določbami Ustave in pravic, ki jih varuje EKČP. Kršitev, ki jih zatrjuje tožeča stranka, sodišče pri tem preizkusu ni našlo.

Ker so po navedenem tožbeni ugovori neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji, ker med strankama ni spora o dejstvih, ki so za odločitev relevantna.